Bilo jih je dvesto, zdaj jih je pet, kdo bo prvi

Žirija za podelitev kresnika je na predzadnji postaji bralskega popotovanja: po branju skoraj dvestotih romanov je pred mesecem oznanila deseterico, zdaj pa odločila, da bo na klavzuri 23. junija izbrala nagrajenca med romani Mirta Komela Medsočje, Mojce Širok Pogodba, Vladimirja P. Štefaneca Najlepša neznanka svetloba, Janija Virka Brez imena in Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset.



Znova petčlanska žirija, ki ji predseduje Delova novinarka Mimi Podkrižnik, v njej pa sodelujejo še Tina Vrščaj, Mateja Komel Snoj, Tone Smolej in Alen Albin Širca, se bo znova sestala na kresni večer na ljubljanskem Rožniku, kjer bo odločila, kdo bo 29. lavreat Delove nagrade za najboljši roman leta.

Komel je bil med peterico finalistov leta 2016 z romanom Pianistov dotik, Štefanec z romanom Viktor Jelen, sanjač med finalisti leta 2003, 2007. z romanom Republika jutranje rose, leta 2011 z romanom Odličen dan za atentat, Virk se je uvrstil med finaliste leta 1996 z delom 1895, potres, leta 2005 z romanom Aritmija, z romanom Ljubezen v zraku še leta 2010, obe avtorici med finalisti, Mojca Širok in Bronja Žakelj, sta se v finalno peterico uvrstili z odmevnima prvencema.

Iz deseterice nominiranih romanov žirija ni uvrstila v finalni izbor del Boruta Goloba Pes je mrtev, Tadeja Goloba Leninov park, Jele Krečič Knjiga drugih, Katje Perat Mazohistka in Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči.

Mirt Komel je pisatelj in filozof, predavatelj na ljubljanskih fakulteti za družbene vede in filozofski fakulteti, avtor številnih znanstvenih del, med drugim monografije Poskus nekega dotika, tematsko tesno povezane z njegovim literarnim prvencem, romanom Pianistov dotik. Piše tudi drame in dramske pesnitve (Mestne drame, Luciferjev padec) ter potopise (Sarajevski dnevnik, Kahirske kahesije). O svoji knjigi – izdala jo je založba Goga – je v izjavi za Delo dejal: »Hm, sicer bi morali vprašati Erika Tlomma, ki je pravi avtor Medsočja, ali pa vsaj njegovega urednika Mirka Melta, ampak ker očitno ni mogoče najti ne enega ne drugega, naj odgovorim kar jaz v njunem imenu: delo ni zasnovano zgolj kot roman detekcije, v katerem je naloga detektiva odkriti morilca, saj ga od zunaj prežema shizofreni kapitalizem, od znotraj pa razjeda razklanost slovenske družbe, pri čemer se do resnice obnaša prav tako ljubosumno kot ljubimec, ki nerad spusti zraven kogar si že bodi – in se je za nameček v njenem imenu pripravljen tudi zlagati.«

Mojca Širok je novinarka, pisala je za Radio Študent, revijo Mladina, že dve desetletji je zaposlena na RTV Slovenija, skoraj poldrugo desetletje kot dopisnica iz Italije in Vatikana. O italijanskih temah je napisala tri knjige: Oblast brez obraza (2010), Zadnji rimski cesar (2010) in Od Benedikta do Frančiška (2014). Za literarni prvenec, roman Pogodba, je prejela nagrado modra ptica. O knjigi – izdala jo je založba Mladinska knjiga – je dejala: »Takoj ko jo je prebral prvi bralec, sem dojela, da to ne bo nikoli več moja knjiga. Dobila je drugačne konce, njeni junaki so postali drugačni ljudje, dogajanje v njej, mafijsko, politično ali ljubezensko, je dobivalo pomene, o katerih nisem vedela, da sem mu jih pripisala.«

Vladimir P. Štefanec je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture. Trije njegovi romani so bili nominirani za nagrado kresnik, za mladinski roman Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov je leta 2015 prejel nagrado večernica. Poleg proze piše publicistična besedila o prevodni književnosti in likovni umetnosti, je tudi visokošolski predavatelj. O svoji knjigi – izdala jo je založba Mladinska knjiga – je dodal: »Najlepša neznanka svetloba je roman o ujetostih in poskusih osvobajanja, o resničnih in namišljenih pobegih, o iskanju samega sebe pod balastom, ki ga je naplavilo okolje, čas. In seveda je roman o svetlobi, iskanju pravega odmerka svetlobe.«

Jani Virk je pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik. Na ljubljanski filozofski fakulteti je končal študij primerjalne književnosti in nemščine. Bil je tudi član državne mladinske smučarske reprezentance, glavni urednik revije Literatura, kulturni in pozneje glavni urednik dnevnika Slovenec, zdaj pa je urednik kulturnega programa na TV Slovenija. Piše romane, v njegovi biografiji so tudi pesniška zbirka, več zbirk kratke proze in niz prevodov iz nemščine. Leta 1999 je prejel nagrado Prešernovega sklada. O svoji knjigi – izdala jo je založba Mladinska knjiga – je povedal: »Roman Brez imena pripoveduje o tem, kako pod površino sveta, v katerem je dovoljeno tako rekoč vse, skozi majhne in velike razpoke v vsakdanje življenje posameznika prodre zlo in ga usodno zaznamuje.«

Bronja Žakelj je diplomirala iz novinarstva na fakulteti za družbene vede, dela v bančništvu. Ker med financami ni veliko prostora za ustvarjalnost, ljubezen do pisanja pa nikoli ni bila čisto zares pozabljena, se je odločila, da je čas, da napiše prvo knjigo. Biografski roman Belo se pere na devetdeset je bil takojšnja prodajna uspešnica. O knjigi – izdala jo je založba Beletrina – je dejala: »Belo se pere na devetdeset je avtobiografski roman, je moj poklon življenju. Zelo posebno se mi zdi, da so tako pomembna vprašanja našega živ­ljenja, kot so minljivost, krhkost in iskanje resnice, ki so me nekoč potiskala v samost in tišino, našla pot med bralce in postala del kolektivnega družbenega dialoga.«