V nadaljevanju preberite:

Čez nekaj mesecev je ugotovil, da ne pogreša ljudi, pogreša samo humor, ki si ga najlepše delimo prav z drugimi. Ravno zato, ker se premalo smejijo, se mu zdijo puščavniki na vseh slikah in ikonah tako resni in mrki. In pogreša to, da bi ljubljeni osebi lahko pripovedoval o lepotah, ki jih vidi okoli sebe vsak dan. »Samota: to, kar drugi izgubljajo, ko niso v bližini tistega, ki jo doživlja.« Puščavnik tudi nikoli ne sme biti krut do okolja, v katerem živi, največji modreci učijo o tem. Frančišek Asiški je govoril o bratih ptičih, Buda je pobožal besnega slona, sveti Serafim Sarovski je hranil medvede … Ko bere Ljubimca lady Chatterley, premišljuje, da to ni le zgodba o ljubezni, ampak je rekviem za ranjeno naravo, ki jo je uničevala industrijska revolucija v Angliji. »Lawrence je vedel, da je mehkoba pokrajin obraz lepote.«

Živel je v majhni koči, merila je tri krat tri metre in je imela dve okni, grel se je z litoželezno pečjo, ko ji je daroval polena, se ji je vedno poklonil. Miza je bila postavljena pod okno, po ruski navadi. »Slovani lahko cele ure sedijo in gledajo, kako se rosijo okna. Včasih vstanejo, zavzamejo deželo, naredijo revolucijo, potem pa se vrnejo sanjarit pred svoja okna, v preveč zakurjene sobe.« Ob koči je bila banja – improvizirana savna, v kateri se je dobro segrel in očistil. Kadar je ponoči divjal snežni vihar, si koče ni upal zapustiti, bral je o ljudeh, ki so šli ven le za trenutek in nikoli več niso našli poti nazaj. Zjutraj so jih našli mrtve le nekaj metrov od hiše. Zvečer uživa pri skromni večerji – skodelica riža s tabaskom, pol litra vodke in za desert luna nad vrhovi, ki vali svojo žalost. »Danes nisem škodil nobenemu živemu bitju na tem planetu.«

Počasi je začela vzhajati pomlad, a temperature so bile še vedno zelo nizke. Tako živo opisuje, kako poka led na jezeru, kot grom, kot da poka zemljina skorja, opazi, kako se spreminja barva vode. Kmalu sta se mu pridružila dva psa, dva prijatelja.

Knjiga je tako dobra, ker je mešanica dveh stvari, ki sta velika čudeža – narave in knjige. Vsak njegov dan ima intonacijo knjige, ki jo ravnokar bere. Tako kot njegov dan določa trenutek, ko se zazre v neskončno jezero, vidi, kako z vrha smreke pade sneg, ali opazuje siničko, ki se pride pogret k njegovemu oknu. Vse to mu vznemiri misli, fantazijo, kri, srce, možgane, dušo, kožo. Ko na primer zjutraj bere kitajsko poezijo in potem lovi ribe, pomisli, da je ribolov pravzaprav kitajska dejavnost: »Prepustiš se toku ur in nepremično gledaš svojo palico v upanju, da se bo zatresla. Kar se ves večer ne zgodi.«