Med drugim tudi o stiku med kapitalizmom in psihozo

Gre za obsežno knjigo (240 strani) prevodov, ki jih je napravil Marko Jenko, sicer tudi urednik teh dveh številk, avtor uvoda (oziroma tega, kar je, kot pravi, napisal namesto uvoda) in vrhunskega avtorskega besedila, ki ga je umestil med te prevode.

Drugi avtorji, ki nastopajo v knjigi, so: Yohan Trichet, ki razpravlja o Freudovi kliniki začetka psihoze, Russel Grigg z obravnavo Volčjega človeka kot primera običajne psihoze, Jean-Claude Maleval z razpravo o kliniki puščave, Darian Leader z razpravo o tihi norosti, Didier Cremniter in Jean-Claude Maleval, ki razpravljata o razliki med psihotično blodnjo in nevrotično zablodo, Marko Jenko z razpravo o halucinaciji in vero v realnost, Colette Soler z razpravo o tako imenovanem shizofreniku, Christian Fierens z razpravo o tem, kako pristopiti k tako imenovanemu shizofreniku, in Vassilis Kapsambelis z razpravo o organskem govoru.

Kot rečeno, Jenko v tem, kar naj bi bilo namesto uvoda, nekako povzema besedila, hkrati z Jacquesom Lacanom trasira razpravo, ki jo začne s »kliniko smetišča«:

»Svobodni ljudje, resnično svobodni, so norci.«

Od sanj do psihoze je le korak. Zakaj ne haluciniramo ves čas? FOTO: Shutterstock

Pri njih namreč – tisti, ki poznajo Lacana, bodo razumeli – »ni zahteve po malem a«. Z drugimi avtorji pa Jenko, tudi že v uvodniku, nariše zemljevid, pokaže, po kateri poti bomo hodili, ko bomo z njimi razpravljali o psihozi. Z Jean-Claudom Malevalom, na primer, ko bo govoril o t. i. amok situaciji, o kliniki puščave, z Darianom Leaderjem, ki bo govoril o »tihi norosti«, o razliki med biti nor in znoreti. O običajni oziroma navadni psihozi, zlasti v luči dejstva, da število t. i. običajnih oziroma pritajenih psihotikov čedalje bolj narašča. To znanstveniki opažajo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, torej v dobi naraščajočega kapitalizma, čeprav ima psihoza tudi svojo predkapitalistično zgodovino. Po letu 1968, v »novem duhu« kapitalizma se pokaže, da se kapitalizem zmore polastiti vsega, celo razprave o samem sebi, lahko dobičke kuje iz česar koli, celo iz razprave o antikapitalizmu ali revoluciji.

Mogoče Jenko najbolje pokaže na smer debate iz grenkega spoznanja psihoanalitika Gérarda Wajcmana, ki je zapisal: »Sanjali smo, da bomo spremenili svet, in nismo ga spremenili (…) Ni jamstva, da naj bi bile revolucije za na bolje.« Povedal je, da se je svet spremenil brez nas, zraven je spremenil še nas same, ne da bi se tega zavedali. In naprej: »Mislili smo, da smo Svoboda, ki vodi ljudstvo, pri čemer pa v resnici nismo bili drugega kot slepo vodena vojska simptomov, ki koraka po ulicah.«

Šlo bo za tole: zgodila se je premena v naravi ene in iste meščanske družbe, »ki je začela zapovedovati, kar je v Freudovih časih prepovedovala, cenzurirala, potiskala stran, potlačevala«. Nekoč je bila ločnica med nezavednim in zavednim jasna, po letu 1968, je povedal Lacan, so histeriki dobili novega gospodarja. Zgodil se je »premik podzemlja«, uživanje je preplavilo realnost in jo začelo dušiti.

Postavilo se je torej novo vprašanje, namreč ne le glede premika podzemlja, temveč to, kaj pa če podzemlja nezavednega sploh ni več. Tedaj bi bilo vse na planem kot v psihotični normalnosti. Freudova ledena gora bi se v tem primeru stopila in vsa bi bila na površju. Na to spoznanje meri Malevalova »klinika puščave« in Jenko bi k tej definiciji dodal svojo, namreč da gre ob kliniki puščave, ki stopi ob kliniko želje (nevroze), pravzaprav za »kliniko smetišča«.

Pogoja seksualnosti in infantilnosti

Trichet je v Freudovi kliniki začetka psihoze pokazal, kako veliki mislec ni postavil sistematične teorije začetka psihoze. Njegov izvirni in specifični koncept je bila potlačitev pri nevrozi in tja je tudi ni umestil. Vseeno je v svojem opusu opisal sedem kliničnih primerov nastopa psihoze. V smislu obrambne psihoze je 1894. pokazal na primer paranoje. Leto za tem je paranojo vključil v skupino nevropsihoz. Razložil jih je kot aktivacijo »specifične obrambe pred za subjekt neznosno situacijo«. Ob tem je obravnaval tudi pojav blodenj. Psihotično blodnjo je priličil »obrambni psihični reakciji z narcisistično platjo«, kar sledi vzorcu nevrotičnega simptoma. Tako naj bi blodnja pomenila vrnitev potlačenega. Po letu 1896 je postalo jasno, da sta Freudu za povod nevropsihoz potrebna dva pogoja. Prvi je, »da je seksualne narave in se je zgodil pred spolno zrelostjo (pogoja seksualnosti in infantilnosti), drugi pa je povezan z dednostjo, toda temu vidiku se v nadaljevanju ne posveča.

Sigmund Freud že je preučeval psihozo.FOTO: Sigmund Freud Museum/ Ap

Če dolgo glede Freuda povemo na kratko in bralca napotimo k samostojnemu branju zapletenega teksta, moramo izpostaviti, kako je 1924. vpeljal diferencialno kliniko psihoze in nevroze: razlika med njima, je zapisal, namreč bolj zadeva njuno sprožitev kot pa poskus »reparacije, ki sledi«. Začetek nevroze si pojasni kot izid konflikta med onim in jazom, sprožitev psihoze pa se ukorenini v »motnji v odnosih med jazom in zunanjim svetom«.

Russel Grigg je v svojem spisu kot primer običajne psihoze obravnaval (Freudovega) Volčjega človeka. To je bil Sergej Pankejeff in Freudova analiza (infantilne nevroze) tega človeka je trajala štiri leta, do 1914. Končno ga je imel za ozdravljenega. Toda, pravi avtor, njegova psihoza se je sprožila 1926., potem ko ga je (povratnika) Freud v ponovno analizo napotil k Ruth Mack Brunswick.

V medklicu avtor pove, da je izraz »običajna psihoza« 1998. vpeljal Jacques-Alain Miller in se nanaša na obliko psihoze, pri kateri subjekt ne kaže nobenega od klasičnih simptomov, kot so blodnje, halucinacije in podobno, temveč se manifestira v blagi in dokaj nevpadljivi obliki. Izraz je prišel v uporabo, ko se je izkazalo, da koncept borderline, ki zajema primere, ki jih glede na delitev ni mogoče umestiti med nevrozo in psihozo, ni bil več zadosten.

Paul Claudel, Jacques Lacan in na sredini tragična Claudelova sestra Camille. FOTO: Foto Promocijsko Gradivo

Grigg, če se vrnemo, je zaznal, da je med Ruth Mack Brunswick in Volčjim človekom nastal neki odnos, v katerem Freud nikoli ni bil odsoten. Zato je ona pacientu poskušala izpodbiti njegovo predstavo navezanosti na Freuda, točneje »narcisistični oklep«, še točneje predstavo, »da je njegov najljubši sin«. Odprla je pandorino skrinjico, uničila je njegove samopoveličevalne blodnje, češ da so te nemara del obrambnega prikrivanja njegove homoseksualnosti. Spregledala je, da gre nemara za posebno vrsto ljubezni, za transferno ljubezen, ki je v resnici naslovljena na vednost. V resnici, zaključi avtor, bi lahko šlo za rivalstvo zaradi Freuda, ki je zaznamovalo odnos med Ruth Mack Brunswick in Pankejeffom.

O kliniki puščave in tihi norosti

Naslednja je velika tema o kliniki puščave avtorja Jean-Clauda Malevala. Lacanova ugotovitev iz leta 1956 je, da je nevrotični simptomatologiji najbolj podobna predpsihotična simptomatologija. Naslednja je ugotovitev (1997) Jaqques-Alaina Millerja, da »željo v nevrozi poznamo kot metonimijo manka biti«. In postavi se vprašanje, kako je s tem v psihozi. Kaj bi bila »metonimija izključitvenega deficita«? Če bi to besedo hoteli nekako zamenjati, bi na plan prišla beseda puščava. Avtor navaja primere, eden je Arielle, ki se je pritoževala, da je brezciljna, privezana na nič, brez mnenja, znanja, pretirano prilagodljiva in brez smisla. Taka je videti klinika puščave, ki je pogosto povezana z epizodami razkritja neobstoja Drugega. Subjekti so prikrajšani za dva kompasa, za »temeljno fantazmo« in za »označevalca-gospodarja«. Klinika puščave ima tudi določene stične točke z melanhonično pozicijo. Tedaj subjekta nič ne usmerja, pojavi se krivda, subjekt se začne identificirati s smetjo, celo z željo po neobstoju.

Darian Leader nato razpravlja o t. i. tihi norosti. Norost je v tem primeru sopomenka za psihozo. Da bi ponazoril, o čem govori, svetuje ogled filmov Let nad kukavičjim gnezdom in Čudoviti um. O tihi norosti sta že v zgodnjem 20. stoletju pisala francoska psihiatra Paul Sérieux in Joseph Capgras. Psihoanalitičarka Piera Aulagnier je pisala o pacientki, ki je bila v vseh ozirih »normalna«, delala je v trgovini, kramljala s strankami, pomoč je začela iskati, ko je v njeno življenje vdrla fobija. Nekoč so prehod iz »nevidne« v »vidno norost« pripisovali dementii praecox, torej demenci. Freud je opisal poglavitne lastnosti norosti: blodnje, halucinacije itn., toda povedal je, da gre za sekundarne, in ne primarne simptome. Ni šlo za sestavne dele norosti, temveč za odzive na norost, za poskuse samoozdravitve. Blodnje so tudi način, kako z dedukcijami, ki so nam na razpolago, razumevati naše izkustvo. Kajti, kot je rekel G. K. Chesterton, norec je izgubil vse razen svojega razuma. V dolgi argumentaciji, ki obravnava tudi odkritje novih farmakoloških sredstev, se avtor končno vpraša, kaj je v resnici norost. Ta, pravi, v določenih interpretacijah namreč ni več zvedljiva na zunanje opazne simptome in diagnoze ni mogoče postaviti na podlagi zunanje klasifikacije vedenja.

Ko objekt-glas v halucinaciji postane slišen ..., tedaj psihotikov nadjaz začne težiti k temu, da uživanje glasno zaukazuje. FOTO: Ljk

Tako po avtorjih Didierju Cremniterju in Jean-Claudu Malevalu pridemo do teme blodenj, ki je bila tudi priljubljena tema Lacanovega raziskovanja. Dandanes, pravita avtorja, je splošno sprejet Kleinovski postulat, da ima vsak subjekt psihotično jedro. Vsakdo doživi stanje duševne zmedenosti. Če bi definirali koncept blodnje, bi rekli, da gre za »umski konstrukt, ki ne ustreza realnosti in ki mu subjekt neomajno verjame«. Blodnja ustreza ideacijam, zabloda je nekaj drugega, ustreza izkušnjam nebrzdanega imaginarnega. Pri analizi si avtorja pomagata s Freudovo in Lacanovo teorijo. Pri prvem propada realnosti, pri drugem pozitivacije objekta a. Gre za vprašanje, kako subjekt vzpostavi preizkušnjo realnosti, kako izgubljeni objekt (lacanovsko rečeno mali a) »izdolbe mesto praznine, v katero se bo vsak objekt moral umestiti, da bi se lahko pojavil v realnosti«. Lacan, to je povedal že 1966., paranoika poskuša definirati glede na to, da uživanje prepozna na mestu Drugega. Značilnost, ki gre tudi skupaj z blodnjo, je »klic po Očetu«. Značilna so naslovila pacientov na papeža, predsednike republik, vladarje, ministre, tožilce, generale, komisarje itn., torej na figure očetovske osebe.

Blodnja ima tri faze. Prva je etapa »hipa pogleda«, ko subjekt konstatira, da je red sveta v težavah. Med jazom in zunanjim svetom se zgodi »zdrs«. V drugi fazi psihotik mobilizira ogromen označevalni aparat, »da bi zacelil neznosno zev v simbolnem«. To je obdobje grajenja blodnje, ki bo težko presežena. Zato vsi paranoiki najbrž ne bodo nikoli dosegli tretje faze, »trenutka sklepa«, ko subjekt postane nosilec oznanila. Značilen primer je bil Hitler.

Blodnja je paroksizem, višek tega, kar je Freud imenoval das Unheimliche. Tedaj fantazma zaniha in povzroči vrnitev potlačenega. Nevrotik tu zaposli dve eksistencialni enigmi: pri histeriji vprašanje seksualnosti, pri obsesiji pa smrt. Pri nevrotiku se v naslonu na manko v realnost vsilijo zaostrene podobe tesnobe, volkodlaki, hudiči, duhovi, v sodobni govorici pa algoritmi, ki poskušajo vplivati, roboti itn.

O halucinaciji in veri v realnost

Ko objekt-glas v halucinaciji postane slišen ..., tedaj psihotikov nadjaz začne težiti k temu, da uživanje glasno zaukazuje. Če ponovim Lacana, gre za uživanje Drugega, ni lastno zgolj psihotiku, nahaja se tudi na strani ženske, enako velja za Janeza od Križa kot za Terezo Avilsko. Govorimo o primerih, ko nekdo postane korespondent božjega in Bog od njega terja »nenehno uživanje, ki ustreza pogojem bivanja duš, kakršne zahteva svetovni red«.

 Pri nevrozi gre za labirinte nezavednega, pri psihozi... FOTO: Ljk

Opisan je tudi primer mladega dekleta, ki je vsled razočaranja gojila srečne sanje v stanju budnosti, v katerih je njen ljubljeni ni več zapustil. Avtor na takih primerih preišče razdaljo od fantazme do zablode, od delirantnega izbruha do duševne zmedenosti.

Od tod, in s tem bomo sklenili predstavitev Problemov, se Marko Jenko požene v razpravo o halucinaciji in veri v realnost. Ugotovi, da je od sanj do psihoze le korak, in se vpraša, zakaj ne haluciniramo ves čas. In tu pride do izraza njegova tema, ki smo jo izpostavili že na začetku: namreč preučevanje psihoze ima opraviti tudi z okvirom kapitalizma. Teoretsko se sprehaja med dvema velikanoma psihoanalize, Freudom in Lacanom, razpravlja o »usodi nezavednega«, kajti tu tiči ves problem analize psihotika. V razpravi pove veliko, toda naj zaradi omejenosti s prostorom sklenemo branje ponovno v ključno misel, namreč da v psihozi podzemlja ni več, kajti »Podzemlje« je na planem.