Majhna zgodba lahko nosi romaneskno širino

»Rugelj ves čas stoji (teče) na tleh. In tako tudi piše. Nepretenciozno. Natančno. O jedru. Brez odvečne teže in dolgih traktatov o sebi in biti,« je o njegovih romanih o teku in hoji zapisal Boštjan Videmšek. Z novim romanom Resnica ima tvoje oči se je Samo Rugelj temu do popolnosti približal.

Z njim bi lahko ure in ure govorili o tem, zakaj bi bila Scarlett Johansson lahko reinkarnacija Marilyn Monroe in zakaj ni, o Vojni zvezd, težavah slovenskega založništva, o davkih in knjigah, o smiselnosti brezplačnih revij za promocijo filmov in knjig, kakršna je Bukla, o filmskih parih letošnjega leta, knjigah na filmu, o kulturi narcisizma Christopherja Lascha, o Marcelu Štefančiču jr., o Ivanu Cankarju in še drugih sedemdesetih knjigah, ki mu jih je izdal, o e-knjigah, o ustvarjalni krizi, o zdravi prehrani, seveda o teku in hoji, do konca in naprej, in pa o literaturi, vedno o literaturi. Ni veliko ljudi, ki tako ljubijo knjige, ki so toliko naredili za promocijo branja in literature, tako z založniško hišo UMco kot z brezplačno revijo Bukla.

Samo Rugelj je nenavaden tip. Farmacevt, ekonomist in založnik, ki je po spogledovanju s tekaškim romanom in zdaj tako »trendovsko« samoizpovednostjo nenadoma postregel s pravim romanom, ki je prišel skoraj od nikoder, iz tistega skrivnostnega prostora, do katerega ima avtor dostop samo v točno določenem trenutku.

Najbolj strastni bralci niso nujno tudi tisti, ki pišejo. Pri vas se strast do knjig očitno multiplicira. Več ko je stiskanih knjig za vami, več pišete?

Nekateri bralci se zadovoljijo z branjem. Drugi se zadovoljijo s sanjarjenjem o romanu, za katerega že vnaprej vedo, da ga morda ne bodo nikoli dokončali. Sam sem se odločil, da stopim še korak naprej. Do zdaj sem bolj ali manj pisal stvarne knjige, preskok v roman pa je bila izjemna izkušnja, ki mi je spremenila pogled tudi na branje. Kot bralec si zelo pameten, kaj in kako bi avtor nekaj moral narediti, ko poskusiš sam, je to nekaj drugega. (nasmešek)

Seveda nas najbolj zanima, kako se rodi roman? Kaj je stalo za tem romanom, katera podoba, ideja?

Ne vem točno, gotovo je bila pomembna tudi pobuda moje žene, ki je želela, da po osebnoizpovednih »športnih« knjigah napišem še kaj drugega, najbolje roman. Vse skupaj se je začelo po lanskih novoletnih praznikih, ko se je zgodilo nekaj, o čemer zdaj ne bi govoril, a je bilo začetni impulz za zasnovo zgodbe.

Zanimivo, da ste za glavnega junaka izbrali na videz zelo povprečnega, »malega« človeka, ki živi urejeno, mirno življenje, z ljubečo ženo, ima lepe odnose s sinom, dokler … naprej pa ne bova.

Eno od pravil kreativnega pisanja pravi, da so zanimive knjige dveh vrst: ali se navadne reči godijo neobičajnim ljudem ali pa se navadnim ljudem zgodijo neobičajne reči. Odločil sem se za drugo možnost, pri čemer pa sem izhajal iz premisleka o tem, kako lahko običajen človek vstopi v napeto romaneskno zgodbo. Take reči se dogajajo ves čas. Recimo pred tedni sva se z ženo mirno peljala z avtom v Beograd, na knjižni sejem, seveda, ko nama je naenkrat razneslo zadnjo gumo. Začelo naju je zanašati in na avtocesti sva se čez nekaj sekund znašla povprek. Na srečo je bila cesta prazna. Če bi v naju priletel kak avto, bi, gledano s perspektive pisatelja, vstopila neposredno v literarno zgodbo. V mojem romanu pa cesta ni prazna in junak doživi, seveda v nekem drugem, prenesenem smislu, usodni karambol.

Zdi se, da ponekod asociira na Stonerja, roman o tihem, zadržanem profesorju, za katerega je videti, da se mu ne more zgoditi nič »vznemirljivega«, kar naj bi bilo nujno za dober roman …

Vaša asociacija ni brez osnove. Stoner je gotovo knjiga, ki je name vplivala v tem smislu, da tudi majhna zgodba lahko nosi romaneskno širino, če je ustrezno predstavljena. S takim načinom pripovedi sem se spogledoval že v zaključnem delu knjige Na dolge proge. Zdaj sem nadaljeval s tem sentimentom.

Stiska matematično urejenega, skrbnega človeka, ki se mora soočiti s tem, da gre v pokoj?

Da, tudi. Gre za moškega, ki je redno in pridno delal štirideset let. Ker je bil samo zaposlen v podjetju, ki ga je med tranzicijsko Slovenijo ustanovil njegov mladostni prijatelj, mora z upokojitvijo na novo osmisliti svoje življenje. Razmisliti mora o tem, kaj še hoče narediti, se vprašati, ali je bilo to, kar je v življenju naredil, dovolj. V državah, kjer ni pokojnin, te dileme ni, ljudje pač delajo do svojih fizičnih omejitev. Na Zahodu pa je ogromno ljudi v dobrem telesnem in duševnem stanju, ko se nekega dne naenkrat upokojijo. Nekatere poprejšnja delovna inercija vrže v čudne smeri. Drugi si najdejo nove izzive.

Kot vsi mi se boji, da ne bi živel dovolj, da ne bi živel dovolj živo, sploh ko ga čaka življenjsko obdobje, ko si lahko privošči vse tisto, za kar prej ni imel časa.

Seveda. Junak je večino življenja preživel z isto žensko, delal v isti poslovni dejavnosti, poskrbel za to, da je družinsko življenje teklo nemoteno, in se mu tudi prilagodil. Večino stvari je naredil prav. Je to dovolj, se sprašuje. Bi rad še kaj? Kaj? Vprašanja, ki si jih zastavlja marsikdo. Nismo vsi taki kot denimo režiser Andrej Končalovski, ki je nekoč rekel, da je treba živeti hitro, če hočemo narediti vse napake. Če delaš napake, takrat v resnici tudi bolj živiš, žge te notranji ogenj. Nekateri živijo preudarno, vendar pa to prinaša dvome o smiselnosti takega »poštirkanega« življenja. Življenje mora biti tudi avantura, pustolovščina, pot v neznano. Saj vemo: neraziskanega življenja ni vredno živeti!

V tistem delu, ko se roman prelomi, bralca prav spodnese od šoka.

Roman mora po mojem mnenju govoriti o usodnih rečeh, ljubezni, smrti in podobnem, to so reči, ki nas zanimajo kot ljudi in kot bralce: použiti zgodbo nekoga, ki se mu je zgodilo nekaj nedoumljivega, hkrati pa vseeno ostati v varnem zavetju lastnega bralnega kotička. Če tega ni, se romana ne splača niti pisati niti brati. Zato je bil prelom nujen. Še posebej ker je na začetku videti, da je junakovo življenje lagodno in predvidljivo. Seveda je to le zatišje pred nevihto.

Roman načne tudi vprašanje, kako navidezno mirno življenje čez noč nepričakovano pretresejo radikalni dogodki in popolnoma spremenijo življenje vseh. In kako se spoprijeti s tem.

Marsikomu se življenje spremeni v trenutku. Nedavno sem pisal kolumno o alkoholu in prometnih nesrečah. Greš zvečer na sprehod s psom in čez prehod za pešce, mimo pridrvi avto in te ni več nazaj. Lahko se zgodi kaj drugega, kot denimo v mojem romanu. Krhki smo in izpostavljeni. Lahko preživimo marsikaj, vojno in še kaj hujšega, potem pa se spotaknemo na stopnicah, pademo na glavo in se smrtno poškodujemo. Spomnimo se samo Cankarja.

Resnica ima tvoje oči. Stavek, za katerega se zdi, da nosi v sebi največjo resnico, da resnice sploh ni. Kako je prišel v knjigo in v naslov?

Različico tega naslova si je v še delovni verziji besedila izmislil urednik Orlando Uršič. Jaz sem ga samo malo prilagodil. V sebi skriva neko skrivnostno napetost, ki sem jo poskušal ubesediti tudi v romanu. Kasneje sem ga na nekaj koncih vgradil še v sam tekst. Mislim, da dobro funkcionira. V romanu ima ta stavek še poseben pomen, povezan z resničnim očetovstvom junakovega sina – pri tem lahko barva oči igra pomenljivo vlogo, tudi genetsko.

Ultrablues, Delaj, teci, živi, Na dolge proge, Triglavske poti ... Koliko je tek, pisanje o teku vplivalo na rojevanje tega romana?

Vplivalo je toliko, da sem se hotel odmakniti od njega. Hotel sem napisati nekaj drugega. Bralca sem skušal zvabiti v nov svet, potem pa ga na neki točki zgrabiti za vrat. Tudi junaki nimajo nobene resne zveze s tekom ali hribi: so zgolj običajni sprehajalci po naravi in na bližnje vzpetine.

V knjigi Na dolge proge lahko bralec zazna, da je vašo strast do hoje, teka na neki način vzbudil vaš oče. Ganljivi so opisi, kako ste kot otrok tekli v trgovino po tiste dolge francoske štručke, ki so jih delali v Jugoslaviji v sedemdesetih letih.

Gibanje je bilo v naši družini ves čas prisotno. Najprej manjše vzpetine, potem hribi in gore, za tem še tek. To je bilo življenje »v pogonu«, kot bi rekel Oliver Sacks. Kot otrok sem ves čas tekel. Tudi v trgovino in iz nje.

Zdaj mi je prišla na misel zgodba o prvem ponesrečenem maratonu, »o njenih spodnjih hlačkah v žepu tekaških hlač«, spet zelo literaren del, poln sile, mladostniške zagnanosti in erotike, a kljub temu daleč od samorazgaljanja ali popisovanja v stilu literarnega fenomena Knausgård.

Vsak si sam postavlja mejo, do katere spusti bralca v svoje življenje. Meni tovrsten ekshibicionizem ni blizu; prepričan sem, da se da povsem enako povedati tudi na bolj zakrit način. Knausgård je seveda prebil neke ustaljene okvire, postal svetovno znan avtor, vendar smo podoben tip literature pri nas imeli že pred njim. Spomnimo se denimo tridelnega romana Branka Gradišnika Roka, voda, kamen.

Če kdo, vi kot založnik, bralec in pisatelj lahko potrdite, ali v zadnjem času lahko govorimo o »trendih« v literaturi? Če je eden od trendov osebnoizpovedni ali avtobiografski roman, kje še vidite, da se povečuje pozornost bralcev?

Vsekakor v hibridnih knjigah, ki kombinirajo različne leposlovne in neleposlovne žanre ter pristope. Seveda to ne pomeni, da je leposlovje preživeto, vendar se je literarni diapazon močno razširil. Tako smo tudi pri naši založbi pred časom zasnovali zbirko Odkrito, v njej objavljamo dela, v katerih pisatelji in drugi literarno pišejo o določenih segmentih svojega življenja. V angleških knjigarnah temu žanru rečejo »literary biography«, torej literarna biografija, pa tudi »narrative nonfiction«, pripovedno neleposlovje, ki zavzema vse več prostora.