»Ljuba Kitty, piše ti tvoja Ana«

»Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.« Dvanajstega junija 1942 je Ana Frank na 13. rojstni dan začela pisati dnevnik. Danes bi najbolj znana judovska deklica praznovala 90 let.

Najstnica, ki se je z družino in še četverico drugih dve leti skrivala na podstrešju amsterdamske hiše, je svoje najintimnejše misli pisala izmišljeni Kitty, kot je poimenovala svoj dnevnik. V dveh letih se ji je, zaprti med stene skrivališča, zgodilo ogromno za najstnico pomembnih stvari. Dobila je menstruacijo, praznovala rojstna dneva, mislila na fante, sovrstnice, sosede, o katerih ni vedela, kje so končali. Pri petnajstih jo je, tik preden so jih odkrili Nemci, osrečil tudi prvi poljub.

Šestnajstega aprila 1944 Ana piše Kitty: »Včerajšnji dan si moraš zapomniti, ker je zelo pomemben v mojem življenju. Za vsako dekle je pomemben dan, ko dobi prvi poljub.« in še: »Zadnje čase mi je vse dneve izpolnil Peter in nič drugega kot Peter, bilo je samo sanjarjenje in premišljevanje.«

V tri leta starejšem Petru van Pelsu je osamljeno dekle našlo zaupnika, ki se je prav tako kot ona zavedel, kaj jima vojna odteguje in kaj izgubljata zaradi tega. »Ah, toliko reči bi se rada pogovorila z njim, kajti samo v objemih ne vidim pravega smisla. Želim si tolikšne zaupnosti, da bi si lahko povedala vse svoje misli, le v takem odnosu bova oba močnejša.«

Samota, ki je ni bilo

V dnevniku se najprej boječe in sramežljivo, proti koncu pa vedno bolj pogumno, dotika spolnosti, medsebojnih odnosov, pred ničimer si ne zatiska oči. Tudi o Petru se ne slepi. Zaveda se, da bosta po koncu vojne najbrž šla vsak svojo pot. Pronicljiva, kot je bila, je vedela tudi, kaj se dogaja v okolici. »Kako dobro nam je tu, kako mirno. Ni se nam treba meniti za vso to bedo, če se le ne bi bali za vse, ki jih imamo radi in jim ne moremo pomagati.«

Ana Frank je bila po eni strani običajno dekle, ki je sredi vojne vihre hrepenela po svobodi. Strašno si je želela biti sama, čeprav samo za hip, in na drugi strani vedno dodala – morda pa bom nekoč sama več, kot mi bo ljubo, kdo ve. »Tako silno hrepenenje me prevzame, da bi se tudi jaz enkrat zabavala in tako smejala, da bi me bolel trebuh. Posebno zdaj o božiču in novem letu, mi pa sedimo tu kot izobčenci,« je zapisala na božični večer leta 1943.

V skrivališču se je velikokrat počutila osamljeno, utesnjeno, kot črna ovca, ki je nihče ne razume. Kakršnakoli krivica se ji je, zaprti med stene skrivališča, zgodila, jo je boleče občutila in po tihem trpela. Njena mama Edith in sestra Margot sta se precej bolje razumeli, Ana je 31. oktobra 1942 v dnevnik na primer zapisala: »Navajena sem že, da se ne menim za mamine pridige in opomine ter Margotine muhe. Rada ju imam samo zato, ker sta mama in sestra, kot človeka bi ju zlahka pogrešala.« Na Aninega očeta Otta se je mlajša od obeh hčera velikokrat oprla, in če se je tudi on postavil na Margotino stran, je to vzela skorajda kot bolečo izdajo.

Vojna se ne zmeni za prepire

Med osmerico ljudi, ki so bili primorani živeti tesno drug ob drugem, so seveda bila nesoglasja, proti koncu vedno večja. Takrat že petnajstletna Ana ni bila izjema, a je vendarle vedno imela toliko širine, da je pomislila tudi na druge, ne zgolj nase. Na bolečino preostalih sedmih, ki so bili primorani skrivati se pred nacisti.

»Vojna se ne zmeni za naše prepire in hrepenenje po prostosti in zraku, zato moramo poskušati narediti iz našega življenja tukaj vse, kar se da.« Družina Van Pels (Ana jih v dnevniku omenja kot gospoda in gospo Van Daan ter njunega sina Petra) in Fritz Pfeiffer, poimenovan Dussel, so s Frankovimi shajali, kolikor so lahko.

Njen dnevnik je bil do danes preveden v 70 jezikov, natisnili so ga v milijonskih nakladah. Ana, ki si je želela postati novinarka ali pisateljica, je dnevnik pisala dve leti in dva meseca, do trenutka, ko so jo z družino odpeljali v koncentracijsko taborišče. Zadnji zapis »ljubi Kitty« je vnesla 1. avgusta 1944.

»Ne zdržim, da tako skrbijo zame, in tako najprej postanem odrezava, potem žalostna in končno spet obrnem svoje srce, slaba Ana pride na dan, dobra pa se skrije, in tako večno iščem pot, da bi postala, kakršna bi rada bila, če … če ne bi živeli na svetu še drugi ljudje. Tvoja Ana.«