Ko izgine hčerkica, izginejo strasti, ljubezni, hrepenenja

Roman O izgubljeni deklici je četrta knjiga slavnega Neapeljskega cikla italijanske pisateljice s psevdonimom Elena Ferrante, ki na ogrodju kontradiktornega odnosa med prijateljicama od otroštva v zgodnjih petdesetih letih do novega tisočletja in skozi njuno dozorevanje ter umeščanje v širši družbeni prostor ponuja tudi pregled italijanske družbe v drugi polovici 20. stoletja.

Štirje romani (Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, O izgubljeni deklici) kronološko spremljajo Eleno in Lilo od zgodnjega otroštva do zrelega obdobja. V četrtem delu te nenavadne in izjemne tetralogije je poudarek na njunem materinstvu, konča pa se na pragu njunih 60. let, ko Lila izgine brez sledu. Ob koncu branja je jasno, zakaj o Eleni Ferrante in njenem Neapeljskem ciklu govori ves svet kot o pisateljskem in književnem fenomenu. Zares je velika škoda, še najbolj za Cankarjevo založbo (skupina Mladinska knjiga), da je prevode izdajala v tako počasnem ritmu, zaradi česar so mnogi slovenski oboževalci Neapeljskega cikla kupovali hitro objavljene angleške in hrvaške prevode. Da je v Sloveniji navadno treba dolgo čakati na prevode svetovnih uspešnic, je zgrešena založniška praksa danes, ko skoraj vsi mlajši berejo angleško in starejši hrvaško ter angleško. Za povrh je kljub času, ki si ga je vzela založba, ob branju vtis, da je prevod izšel v naglici. Nekaj manjših jezikovnih spodrsljajev niti ni motečih, zelo moteča pa so tu in tam pomešana imena likov, čeprav bralec iz konteksta lahko razbere, o kom je v resnici govor. To ni toliko spodrsljaj sicer dobre prevajalke Anite Jadrič kot tistih, ki so ali naj bi besedilo za njo pred objavo brali.

Žensko prijateljstvo in tekmovalnost

Torej, kakor že vemo iz prejšnjih treh delov, je odnos med prijateljicama, zdaj zrelima ženskama, zelo zapleten. Skozi celotno zgodbo se je krepil in rahljal, vse do tragičnega dogodka je doživljal nihanja z enakim obsegom tesne povezanosti in neprenašanja, vendar je bil tudi v fazah prekinitve v psihi protagonistk soodvisen in tudi v fazah največje medsebojne privrženosti je v njem tlela tista znana ženska tekmovalnost. Ali žensko prijateljstvo res ni mogoče brez medsebojnega primerjanja, se sprašuješ med branjem, in ali potemtakem lahko drži, da je ženska iznajdba moškega, kakor večkrat zapiše prvoosebna pripovedovalka Elena. Toliko kot je iznajdba moškega, je tudi ženske, saj Elena poleg v ljubljenem Ninu ves čas išče potrditev v Lili, mami, tašči, celo ko je ta že bivša ...

Med materinstvom in kariero

V četrtem delu Elena in Lila hkrati postaneta mami – otroke imata tudi že iz prejšnjih zvez – materinstvo pa posebej obremenjuje Eleno, saj ji jemlje čas in energijo za pisateljsko kariero, ki se je ravno začela vzpenjati. Ferrantejeva razpetosti med materinstvom in delom ob odsotnosti očetov otrok posveča dobršen del četrte knjige, vzgoja je še posebej težavna v brezpravnem, mafijskem in mamilarskem Neaplju, kamor se je Elena vrnila in se znova povezala z Lilo, ki se iz svojega kraja ni nikoli premaknila. Prav te strani, na katerih je junakinja razcepljena med materinstvom, pisateljsko kariero in potrebo po moški ljubezni, so najmočnejši del romana, ki se ukvarja tudi s tem, kolikšne žrtve so otroci v sodobnih fluidnih, spreminjajočih se oblikah družine, ko živijo malo z enim staršem, malo z drugim in malo z novim staršem, ki pride ali ne, dokler povsem ne ponikne.

S prikazom socialnih in razrednih razmer na italijanskem jugu, kjer kreirata življenje korupcija in mafija, kar velja za normalno, saj se z denarjem kriminalcev živi, Elena Ferrante oplemeniti in uokviri pripoved o jugu in jo razširi na vso Italijo. Tako predstavi viharno polstoletno italijansko družbeno in politično resničnost, od političnega terorizma v imenu pravic delavskega razreda do s korupcijo prežetih krščanskih demokratov na oblasti in nič boljših socialistov, ko zavladajo.

Zamenjava vlog

V velikem finalu prijateljici v dobršni meri zamenjata vlogi. Bistra in neukrotljiva Lila, ki se ni nikoli trudila izviti iz klešč patriarhalnega in tradicionalnega Neaplja in se je nazadnje celo preselila v bedno sosesko, kjer je odraščala, ki ni naredila več kot petih razredov osnovne šole, odpre uspešno računalniško in informacijsko podjetje, v tistem času in v tamkajšnjem okolju nepredstavljivo noviteto, kar nakazuje zavračanje tradicionalizma in stopanje po poti emancipacije. Izobraženi Eleni, ki je potovala po drugih italijanskih mestih in svetu, se po ločitvi življenje za precej časa skrči na neobetavno ljubezensko razmerje z Ninom in kljub svoji prejšnji emancipiranosti in celo feminizmu njunemu otroku da njegov priimek ter ugotavlja, da ne glede na izobrazbo in celo z delom prisluženo slavo vedno nosiš pečat razreda, v katerem si se rodil. Medtem ko objavlja feministične knjige, ji največ pomeni Ninova hvala in to, da bi ji tega manipulativnega ženskarja uspelo pridobiti samo zase.

Lila se postavi po robu moškemu nasilju in razpečevalcem droge, ko v svojo mrežo ujamejo tudi njenega sina, spodbudi prijatelja, da razkrije svojo homoseksualnost, njeno delo in zasebno življenje uravnava načelo spolne enakopravnosti, medtem ko na videz naprednejša Elena vse življenje ostane ujetnica tradicionalnih pravil in vrednot okolja, v katerem je odrasla.

Živeti po svoje

V samem bistvu vseh štirih delov Neapeljskega cikla je vprašanje osebne svobode, zlasti ženske, v omejitvah, ki jih nalaga patriarhalna skupnost. Kako živeti po svoje in pri tem biti del družinske in širše skupnosti, je vprašanje, s katerim se ukvarja Ferrantejeva skozi pripovedi o hrepenenju, ljubezenski strasti, razočaranju, čustvenih vrenjih, poklicnih uspehih in padcih, samozavesti in dvomih vase, posebej v zvezi z materinstvom. Elena se sprašuje, ali ima odnos med prijateljicama sploh smisel, na koncu se sprašuje tudi, ali je sploh kaj, kar ima smisel – od ljubezni, šolanja, političnega delovanja, pisanja knjig, materinstva in naposled tudi življenja samega.



Na koncu roman O izgubljeni deklici postane pripoved o Neaplju, ki požira svoje ljudi in zgradbe, o veličastnem in obenem izgubljenem mestu, ki mu nenehno grozijo izbruhi Vezuva in potresi. Rešijo se tisti, ki odidejo. Ko izgine Lilina hčerkica, iz romana izginejo vse strasti, ljubezni, hrepenenja, v njem ostane samo vulkan, ki neusmiljeno golta.

Izjemno literarno delo

Ferrantejeva, čeprav v tej dolgi štiridelni pripovedi ni vselej slogovno dovršena, je ustvarila izjemno literarno delo, napisano tradicionalno in moderno. Tako kot njeni junakinji ne najdeta odgovorov, jih ne ponuja niti ona, se pa prepoznavamo v likih in njihovih usodah. Pisateljičina odlika je tudi, da se spretno izogiba sentimentalizmu in patetičnosti, piše stvarno in preprosto.

Kmalu nasvidenje

Slovo je kar malo težko, a na srečo se bodo slovenski bralci s Ferrantejevo in neapeljsko atmosfero spet srečali naslednje leto, ko bo Cankarjeva založba izdala njen najnovejši roman Lažnivo življenje odraslih, ki je v italijanščini izšel prejšnji mesec.