Slovenska matica je pred desetletji začela projekt Mestne knjige, s katerim posamezna mesta slika skozi literaturo. Prva so bila na vrsti večja, od Ljubljane, Maribora, Trsta do Ptuja in Celja, potem manjša. Pred dnevi je pod uredniško taktirko Milanke Trušnovec kot šestnajsta po vrsti izšla Idrijska knjiga. V njej se prepletajo raznovrstna besedila domačih avtorjev in mnogih, ki so rudarsko »metropolo« obiskali, pa je nanje očitno naredila tak vtis, da se ji niso mogli izogniti v svojih delih. Pier Paolo Pasolini, na primer, je v otroških letih kratek čas živel v Idriji – in jo pozneje (sicer bežno) omenil v svojih poezijah.

Pank ni stanje, v katerem bi rad obstal

Idrijska knjiga je uredniško nastajala tri leta, v resnici pa veliko dlje – vse od prvega zapisa, ki je nastal v oziroma o mestu. Čeprav je bil temeljni pristop k ustvarjanju kronološki, ne gre za kroniko, pač pa, kot je urednica Milanka Trušnovec zapisala v uvodu, ki ga je naslovila Rekviem za Hg: »Idrijska knjiga je pre(p)let žanrsko, vsebinsko in slogovno raznovrstnih besedil, ki zrcalijo ali zasledujejo duha mesta v bolj ali manj kronološkem zaporedju. Zapisi so ohranjeni v izvorni obliki z minimalnimi pravopisno-oblikovnimi posegi. Iz vseh njih se Idrijo vidi, sliši, vonja, otipa in okuša. Od zunaj in od znotraj, v grobem ali v finesah.«

Gre za uvid v različne generacije, ki so v nekem času ustvarjale v precej posebnem prostoru – idrijsko okolje je namreč nadvse specifično. Že sama geografska umestitev je domačinom in prišlekom od nekdaj narekovala svojstven življenjski ritem in trdoživost, ki je nekatera druga mesta niso premogla (vsaj ne tolikšne). A predvsem zaradi rudnika živega srebra je bila Idrija vedno stičišče znanja, nadarjenosti in trdne volje, pa ne le na naravoslovno-tehniškem področju, čeprav je to prednjačilo in je tako še danes.

Proza in poezija, bajke, notni in zgodovinski zapisi iz Idrijske knjige kažejo, da je bila tudi umetniška ustvarjalnost od zmeraj nadvse bogata. »Idrija je navdihovala ustvarjalce, tudi prišleke od zunaj,« poudarja Milanka Trušnovec in omeni odvetnika Petra Čeferina, ki je kot pripravnik tu preživel leto dni – odlomek iz njegove biografije avtorja Tadeja Goloba je umeščen v Idrijsko knjigo.

Besedila 61 avtoric in avtorjev so v grobem razdeljena na tri dele – prvega sestavljajo leposlovni drobci domačinov, ki so pisali o Idriji. Drugega neidrijski pisci in drugi ustvarjalci, ki so pisali o mestu (v to kategorijo se umeščajo med drugimi Aleš Šteger, Ivan Sivec, že omenjeni Pier Paolo Pasolini) oziroma jim je bilo navdih. Slikarski ex-tempore v organizaciji Likovnega društva Cinober Idrija na primer vsako leto privabi likovne ustvarjalce iz celotne Slovenije. Tretjo kategorijo v knjigi pa sestavljajo idrijski avtorji, ki ne pišejo o domačem mestu. Ta segment je najmanjši, a tudi nadvse zanimiv zapis Roberta Šabca o teku bi v trenutku lahko povezali z Rakami, ki so v zadnjih letih postale najbolj obljuden tekaški poligon za (ne)rekreativce. V zapise se pogosto vpleta humor in je nadvse nalezljiv.

V knjigi so zbrana velika imena slovenske kulturne zgodovine, pa tudi nadarjeni umetniki mlajše in srednje generacije. FOTO: Slovenska matica

Od Frana Saleškega Finžgarja do Petra Čeferina

Besedila za knjigo je izbrala in uredila Milanka Trušnovec, slavistka in odlična poznavalka idrijske kulturno-umetniške scene, uredniški odbor pa so sestavljali Jože Čar, Lenka Grošelj, Jože Janež, Robert Jereb, Maja Justin Jerman, Lidija Kleindienst, Drejc Kokošar, Romana Kokošar, Ivana Leskovec, Martina Peljhan, Nande Rupnik in Matevž Šlabnik. Vsak je, po besedah urednice, prispeval svoj delež, da je knjižno delo pred bralce prišlo kar se da optimalno opremljeno, pa ne le s pisano besedo, ampak tudi z bogato slikovno spremljavo.

Nande Rupnik je začetni izbor 60 del skrčil na končnih 32. Predstavljene so tako tipične vedute gradu Gewerkenegg in Rak kot mozaiki in akvareli s klekljarskimi in rudarskimi motivi. »Vse skupaj nas je presenetilo, koliko materiala smo imeli na voljo. Sproti smo odkrivali nove avtorje, dragocene zapise, o katerih nismo vedeli nič,« je povedala urednica. Že na literarnem večeru ob predstavitvi knjige je veliko pozornosti vzbudila uganka Voščilo častnega idrijskega gosta, večini javnosti doslej neznana.

Mestu in svetu predstaviti neizmerno bogastvo, ki ga ima Idrija v svojih ustvarjalcih in njihovem delu, je popotnica, ki bi si jo uredniški odbor želel dati Idrijski knjigi na pot. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ob branju odlomkov posameznih (starejših) del se pogosto odkrito pokaže njihova aktualnost. Neverjetno dober poznavalec domačega okolja in hkrati pretanjen pisec je bil pokojni primarij dr. Jože Felc, ki je v Idrijski knjigi zastopan z odlomki nekaj svojih del. »Ta kraj je znan po svetu kot bogat, kar je pravzaprav svojevrstna zabloda. Po drugi strani je čisto res, prevara je le v tem, da niso bili bogati njegovi ljudje, in kaže, da nikoli ne bodo,« je zapisal v Duši imena.

Podobno aktualno ostaja besedilo pesmi Fabrka, ki ga je za glasbeno zasedo Kuzle leta 1980 napisal njen član Darko Kaurič: »Uspelo vam je, zlomili ste mi misli, moje delo je mehansko in glava je prazna. Cesta je ista, drevesa so enaka, le šofer je včasih drug, a fabrka je ista …«

Med sodobnimi avtorji velja omeniti še najmanj tri predstavnike mlajše generacije, in sicer Roka Šinkovca in Carolino Rupnik Caruso, medtem ko je naslovnica knjige delo umetnice Sanje Rejc – Milanka Trušnovec je na predstavitvi knjige poudarila, da se je zanjo odločila (tudi zato), ker se Barbara, zavetnica rudarjev, prikazana na platnu, ozira navzgor, k svetlobi. Preplet svetlobe in teme, boja za preživetje in globin, ki so pogosto prej jemale kot dajale, je (bil) velikokrat izhodišče idrijskih ustvarjalcev.

Knjiga spregovori v nekdanji in današnji knjižni slovenščini ter v prepoznavnem pojočem narečju kraja. FOTO: Robert Zabukovec

Da je izbor besedil subjektiven, poudarja urednica, kot tudi, da ni dokončen. Ustvarjalnost v mestu je živa na vseh umetniških področjih, tu so še neobjavljeni zapisi, pa zapisi, ki niti še niso ustvarjeni, pa morda v kratkem bodo – ne nazadnje je pisateljska rezidenca, ki jo je leta 2020 v rudarski hiši na Bazoviški ulici odprla založba Bogataj, priložnost, da avtorice in avtorji od drugod v mestu preživijo del svojega življenja in izkušnje, ki jih Idrija ponuja, izkoristijo za lastni ustvarjalni opus. V tem okolju bodo neizpodbitno še nastajala dobra, odlična dela. Slike, pesmi, črtice, note.

Na vprašanje, ali je Idrijska knjiga delo, ki bo zanimalo »le« domačo javnost, urednica odgovarja, da je to knjiga za vse. »Najbrž bo za marsikoga presenetljivo, da se Idrija pojavlja v toliko besedilih. Fran Saleški Finžgar je eno leto kaplanoval tu in v svojih spominih Leta mojega popotovanja dolgo poglavje namenil temu delu svoje poklicne poti. Ob branju bodo ljudje odkrivali avtorje in njihova dela, za katera morda niti niso vedeli, upam, da jih bo to pritegnilo k branju in da bodo posegli po novih naslovih. V knjigo smo uvrstili odlomke iz romanov ali le majhen del pesniških opusov.«

Mestu in svetu predstaviti neizmerno bogastvo, ki ga ima Idrija v svojih ustvarjalcih in njihovem delu, je popotnica, ki bi si jo uredniški odbor želel dati Idrijski knjigi na pot. Knjigi o mestu, o katerem je Anton Kacin napisal, da svoje moči črpa iz podzemlja (aluzijam na rudnik se ne da izogniti, vplival je pač na brezštevilne generacije domačinov) in da se v njem (in njegovih prebivalcih) svetloba bori s temo.