Budil je Primorce: Kdo bi tedaj obupaval! Zasmejmo se!

Pisatelj France Bevk se je rodil 17. septembra leta 1890 in na svoj rojstni dan 80 let kasneje umrl. Kako aktualen je danes s svojimi Pestrno, Tatičem, Črnimi brati, Kaplanom Martinom Čedermacem? Bevk je v ospredje postavljal medsebojne odnose v časih hude revščine, pisal o vsakdanjem življenju »malega« človeka, a vendar znal v svoja dela vplesti tudi drobne radosti in optimizem. Čeprav je bil za časa svojega življenja nesporna avtoriteta, narodni buditelj, ime, ki so mu sledili mnogi, se zdi, da danes odhaja v pozabo.

Primorski pisatelj velja za izjemno plodovitega avtorja, njegova dela so prevedena v več kot 20 različnih jezikov. A čeprav Bevkova literarna zapuščina temelji na večno aktualnih človeških vrednotah, ki so danes morda celo bolj pomembne kot kdaj prej, se lahko upravičeno vprašamo, ali znamo še prepoznati nauke iz njegovih povesti in romanov.

»Literatura klasikov (in Bevk to nedvomno je, čeprav do danes nima svojega Zbranega dela) je vedno aktualna, saj naslavlja univerzalna vprašanja; eno takih je vprašanje o svobodi posameznika in skupnosti. V mojem spominu je močno zasidran ženski lik Živke iz pisateljeve izjemno obsežne zgodovinske trilogije Znamenja na nebu. Trilogija je sicer umeščena v srednji vek in prikazuje nasprotja med tujo posvetno in cerkveno gospodo ter tlačani, vendar jo je treba brati predvsem kot kritiko pisateljeve (politične) sedanjosti, raznarodovanja, v katerem se je znašel trpeči primorski človek,« pravi literarna zgodovinarka Urška Perenič, soavtorica Bevkovega albuma, ki je izšel pri Mladinski knjigi.

»Predstava, da je Bevk v pozabi, je pretirana – to potem drži za večino starejših slovenskih avtorjev. Je pa potrebna seveda afiniteta do avtorja, tém, o katerih je pisal, pa tudi do prostora, iz katerega je izšel in ki je osrednji dogajalni prostor njegovih del.«



Pri pisatelju kot bistveno poudarja prav njegovo 'primorskost'. »V popularno zavest se je zaradi obračanja k t. i. malemu človeku skupaj z Miškom Kranjcem, Cirilom Kosmačem, Antonom Ingoličem, Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancem, Ivanom Potrčem verjetno najbolj vtisnil kot predstavnik slovenskega socialnega realizma, pri tem pa v književnost prinesel podobo domače, rodne Primorske z Goriško, hribovsko Cerkljansko, Tolminsko. Verjamem, da Bevka lahko zares dobro beremo in razumemo, če nam je poznan prostor (in seveda tudi čas), iz katerega je izšel in ki karakterizira njegovo delo. Genius loci ali duh kraja, duh Cerkljanskega.«

Človek išče vzporednice s prebranim

Dr. Urška Perenič na vprašanje o tem, ali se omenjenega zavedajo tudi osnovno- in srednješolski učitelji, odgovarja: »Šole so prostor, kjer se s slovensko književnostjo sistematično in vodeno sreča najširša populacija. Ne smemo pa zanemariti niti družinske socializacije. Otrokom je treba te teme zato predstaviti na zanimiv, razumljiv in otipljiv način. In čeprav se komu morda zdi literarni turizem banalen, tj. obiskovanje rojstnih in spominskih hiš, sama tega ne podcenjujem.«

Da današnji osnovnošolci vedo za pisatelja Franceta Bevka, je prepričana tudi Tilka Jamnik, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS: »Vsekakor hočemo ohraniti spomin nanj, tako zaradi njegovih del kot zaradi gostovanj pri mladih bralcih na številnih šolah po Sloveniji in v zamejstvu. Po njem se je imenovala po nastanku druga bralna značka. Mlajši bralci poznajo predvsem dela, katerih odlomki so uvrščeni v berila, dela, ki so obvezno domače branje in/ali so uvrščena na priporočilne sezname bralne značke.«

Med najbolj izposojanimi naslovi v knjižnicah so (pričakovano) Pestrna, Lukec in njegov škorec, Pastirci ter Peter Klepec.

Velik pomen Zakojce

A na kako otrokom, za katere je dogajanje pred obema vojnama in po njih skorajda znanstvena fantastika, v tej dobi, ko prednjači komunikacijska tehnologija, približati teme, o katerih je pisal Bevk? Učitelj slovenskega jezika na OŠ Idrija Robert Jereb pravi, da Bevka približno 14 dni obdeluje z učenci šestih razredov.

»Beremo dve njegovi deli. Bedaka Pavleka, ki je bolj humorno, ter en odlomek iz Pastircev, ki so del Bevkove bralne značke. Nato se pogovarjamo, kako so živeli takrat, se obnašali, kakšna je bila pravzaprav vloga otrok, ki so morali trdo delati. V ospredju odlomka so prav odnosi med otroki.« Jereb dodaja, da učenci ne ozavestijo povsem, kakšna je bila realnost, ki jo opisuje Bevk, zanje je to skorajda fikcija.

Pisatelja in njegovo življenje poskušajo šestošolcem zato približati tudi s kulturnim dnevom, ko obiščejo Bevkovo domačijo v Zakojci – otipljive in ne le abstraktne podobe se otrok (naj)bolj dotaknejo, kot je omenila tudi dr. Urška Perenič. Hiša, v katero se je Bevkova družina preselila, ko je bil France star tri leta, je bila pred natanko 30 leti preurejena v muzej. Lani jo je obiskalo 1186 šolarjev, leto pred tem 879, letos je zaradi koronavirusa obisk okrnjen.

Vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne pravi, da z ohranjanjem materialne dediščine ohranjamo tudi spomin na pisatelja. »Teme, o katerih je pisal, so težke, nepriljubljene, a to ne pomeni, da pisatelj ni aktualen. Lahko ga beremo v luči sedanjih razmer – revščine, migracij, socialne razslojenosti.«

Bevkovi dnevi – ker se spodobi

Veliko učiteljev na osnovnih in srednjih šolah do Bevka nima nikakršnega odnosa – kako naj torej na otroke prenesejo pomen njegovih del? Bibliotekarka Milanka Trušnovec je prepričana, da je pisatelj na kulturni in izobraževalni ravni po krivici zanemarjan in spregledan. »V znanstvenem pogledu se z raziskovanjem njegovega življenja in dela ne ukvarja skorajda nihče. Na regijski ravni se sicer trudita Goriški literarni klub Govorica in Goriška knjižnica Franceta Bevka, a vse v glavnem ostaja na ravni poklona na Bevkovem grobu za 8. februar, domoznanskih razstav in omogočanja ogledov spominske sobe.«

Na Cerkljanskem se pisatelju resda vsako leto poklonijo v okviru Bevkovih dni, vendar sogovornico pri tem motita šablonskost in površnost večine vsebin. »Kot da to moramo početi, ker se spodobi, ne pa, ker bi želeli Bevka dejansko promovirati, ga narediti priljubljenega. Da o finančni nepodpori lokalne skupnosti sploh ne govorim,« je jasna.



Da bi bil Bevk s svojimi deli zastarel? Absolutno ne drži, še pravi. »Da sodobnim otrokom/mladini obravnavane teme, okolja in sporočila niso blizu, je samo izgovor. Če Bevka beremo skupaj z njimi in se pri tem ustrezno pogovarjamo, se jih marsikaj dotakne. Vem tudi iz lastne izkušnje: prvošolci (vsaj moja hči) so z veseljem brali Petra Klepca, samo povedati jim je treba, kaj so to pastir, revščina, borna bajtica, dnina, cula. Četrtošolci imajo na seznamu za Bevkovo bralno značko obvezno zbirko zgodb Otroška leta. Moj sin jih je rad prebral in nekaj od njih se mu je zdelo prav zabavnih. Škoda, da ga mladina bere v glavnem pod prisilo – kolikor ga je v učnih programih oziroma na seznamu bralne značke.«



Pri Bralni znački 17. september sicer imenujejo dan zlatih knjig in pomeni začetek bralne sezone. Okrog tega dneva mentorice in mentorji povabijo otroke k branju za bralno značko, skupaj izberejo knjige, dogovorijo se za bralna srečanja. »Letos bo začetek nove bralne sezone še posebej slovesen, saj začenjamo praznovanje 60-letnice Bralne značke (za t. i. Prežihovo bralno značko so prvič brali učenci na OŠ Prevalje v šolskem letu 1960/1961),« pravi Tilka Jamnik.

Sama je prepričana, da Bevkova dela nesporno sodijo v našo literarno dediščino, tudi po večnih človeških vrednotah. »Mladinska literatura sploh naj bi predstavljala temeljne vrednote in mlade bralce ozaveščala, spodbujala, opogumljala. Za vso literaturo pa velja, da vpliva na bralčev pogled na svet in ima pomembno vlogo pri spreminjanju človeške subjektivnosti,« meni.

Literatura je tista, ki bralcu približa preteklost in doživljanja, hkrati pa spodbudi razmišljanje o sodobnem svetu in realnosti, ki jo živimo. Realnost, ki nam znova podtika boj za obče, nekoč že pridobljene človeške pravice. France Bevk bi – s pozivom, naj poiščemo spet »čedermace« – ob tem zagotovo omenil optimizem, ki se mu je predajal sam in ga, kot je ob pisateljevi 120. obletnici rojstva zapisal profesor Milan Koželj, poskušal navleči na svoje knjižne junake. V Grivarjevih otrocih zasledimo vsakdanje rabe vreden odlomek: »Življenje je kot veliko kolo, ki se neprestano vrti. Danes žalost, jutri radost, zopet žalost, zopet radost … Kdo bi tedaj obupaval! Zasmejmo se!«