Kako bi se Churchill odločil o brexitu

Winston Churchill je bil tako fascinantna osebnost, da je bilo o njem objavljenih več sto biografskih knjig. Očitno še vedno navdušuje, saj je pred dnevi izšla še ena biografija, ki jo je napisal britanski zgodovinar in novinar Andrew Roberts. Je nova knjiga razbila mit o tem državniku, ki danes uživa večji ugled kot leta 1945? Je o njem sploh mogoče povedati še kaj novega?

Churchill je največkrat opisovana javna osebnost od Napoleona, poleg biografij so bile objavljene neštete študije o njegovem življenju, vsega skupaj več kot tisoč. Če se danes nekdo loti pisanja o njem, se zastavi vprašanje, ali ima povedati kaj novega. In kritiki se strinjajo, da je Roberts, ki je, mimogrede, napisal tudi zelo dobro Napoleonovo biografijo, povedal tudi nove stvari, čeprav pomen njegove knjige ni toliko v novostih, ampak bolj v dobri presoji in domišljijskem razumevanju avtorja.

Ni vreden zgolj občudovanja

Churchill, kakor ga opisuje Roberts, še zdaleč ni vreden zgolj občudovanja. Bil je ambiciozen, pogosto napadalno samozavesten in aroganten. Bolj kot večina drugih državnikov v tistem obdobju – morda v kateremkoli obdobju – je bil prepričan, da mu je usojeno uspeti. Prva svetovna vojna zanj ni pomenila trpljenja in krvavega pokola, temveč pustolovščino in možnost osebnega napredka.

»Pravijo, da so slavni moški običajno produkt nesrečnega otroštva,« je v biografiji svojega prednika vojvode Marlboroughškega napisal Winston Churchill. Churchill je bil že znan, ko je napisal to knjigo. Je bilo torej njegovo otroštvo nesrečno ali je vsaj sam verjel, da je bilo takšno? Seveda drugo, čeprav ni odraščal v idealnih razmerah. Njegov mlajši brat Jack se je rodil šest let za njim in nikoli si nista bila blizu. Winston se je pogosto čutil osamljenega. Tako kot večino takratnih otrok višjega in višjega srednjega razreda ga je oče večinoma ignoriral, mama mu je posvečala več pozornosti, a zaradi živahnega družabnega življenja prav tako ni imela časa, da bi se več ukvarjala z njim. Najpomembnejša oseba v njegovem otroštvu je bila varuška, ki je bila tudi njegova zaupnica.

Mit o Churchillu se ohranja tudi po Robertsovi knjigi z naslovom Churchill: Walking with Destiny (Hoja z usodo) in o njem je očitno še vedno mogoče odkriti kaj novega, pravi v kritiki za Guardian britansko-nigerijski zgodovinar David Olusoga. V knjigi so na primer dnevniki kralja Jurija VI., ki jih je kraljeva družina prvič odstopila zgodovinarjem.
Kritik Olusoga pravi, da o še trajajočem Churchillovem mitu najbolje priča to, da se tudi ob današnjih zunanjepolitičnih krizah in spopadih politiki sprašujejo, kaj bi naredil Winston Churchill. Na primer v zvezi z izstopom Velike Britanije iz Evropske unije so se tako zagovorniki kakor nasprotniki brexita sklicevali prav nanj. Zagovorniki izstopa so imeli pri tem nekaj težav, saj je britanski premier leta 1946 javno zagovarjal »nekakšne Združene države Evrope« in vseskozi poudarjal, kako pomembno je ohraniti povezanost s celino.

Vera v »britanski duh«

»Toda skozi izkrivljeno prizmo spomina na drugo svetovno vojno so zagovorniki brexita naše evropske partnerje označili za sovražnike, do katerih je treba oblikovati stališče. Pri tem omenjajo Churchilla, da bi podkrepili svojo trditev, kako bo brexit uspel, če verjamemo v Veliko Britanijo in izjemni 'britanski duh',« piše kritik in pri tem dodaja, da avtor v biografiji strne Churchillov credo: »Verjel je, da se z dovolj močnim duhom lahko dvignemo nad vse in iz našega življenja naredimo nekaj zares čudežnega.«

Ali lahko danes, več kot 50 let po Churchillovi smrti, za kopico mitov, ki ga obdajajo, odkrijemo pravega človeka? »Churchilla je treba ločiti od podobe vojnega vodje, ki so jo ustvarili on in vsi drugi okoli njega, kar je bila bistvena sestavina samih vojnih prizadevanj,« pravi Olusoga in opozarja, da je tudi najnovejša biografija (naslovljena po Churchillovi izjavi, da se je, ko je bil maja leta 1940 imenovan za premiera, počutil, kot da hodi z usodo, kot da je bilo njegovo celotno življenje priprava za ta trenutek) v prid podobi malone svetega, vsekakor edinstvenega državnega heroja.

Tudi grozne odločitve

»Nesporne so njegove voditeljske sposobnosti, kakor je bila izjemno pomembna njegova moč, s katero je navdihnil svoj narod, toda v tem človeku je bila tudi brutalnost, ljubezen do vojskovanja – ta obsedenost z orožjem. Strastno je podpiral letalske napade na Irak med prvo svetovno vojno in podobno taktiko je uporabil tudi nad nemškimi civilisti med drugo, poleg tega je močno zagovarjal uporabo kemičnega orožja. Vse to so zgodovinarji v zadnjih letih podrobno raziskali in prikazali Churchilla ne le kot moža, ki je delal napake, ampak tudi kot maščevalnega in rasističnega človeka.«

Avtor biografije Roberts piše o nekaterih groznih Churchillovih odločitvah, na primer o tisti, ko je leta 1943 prepovedal dostavo hrane z ladjami v Bengalijo, zaradi česar so od lakote umrli milijoni.

Na Churchillov rasizem in paternalizem pogosto gledajo kot na nekaj normalnega v tistem času, kar drži le do neke mere. Kljub temu njegovega ugleda v širši javnosti še vedno nič ne more omajati, danes ga v Veliki Britaniji bolj cenijo kot v vojnem letu 1945, ko se je večina volivcev odločila za njegov umik s položaja.

»Boj v drugi svetovni vojni je bil seveda ključen, toda za današnje Britance je postal neke vrste križarsko vojskovanje in nanj gledajo manj kritično, kakor so generacije, ki so se v njem zares borile. Churchillovi veliki govori, njegov boj za Veliko Britanijo in vojni duh so pomenili tudi smrt za več kot milijon Indijcev, ki so umrli zaradi lakote. Velika Britanija in Churchill sta se bojevala ne samo za svobodo in demokracijo, ampak tudi za ohranitev cesarstva, njegove velike moči in vitalnih interesov,« pravi Olusoga.

Izjemen že kot mladenič

Miti o Churchillu niso začeli nastajati zaradi njegovih zaslug pri porazu nacistov, takrat so se le okrepili. Še kot mlad je veljal za izjemnega. Prva biografija o njem je izšla že leta 1906, ko je bil star 32 let. Knjiga z naslovom Real Soldiers of Fortune (Resnični vojaki sreče), ki jo je napisal ameriški pisatelj in novinar Richard H. Davis, je prosto dostopna na spletu. Avtor je poudaril, da je Churchill po rodu napol Američan. Njegov oče je bil lord Randolph Churchill, mama pa Jennie Jerome iz New Yorka. Po očetovi strani je vnuk sedmega vojvode Marlboroughškega, po mamini vnuk Leonarda Jeroma. Za tiste, ki proučujejo podedovane lastnosti, bi bilo zanimivo, po katerem od prednikov je podedoval največje vrline in katere od njih so ga pripeljale do uspeha, piše biograf mladega Churchilla.

Težko je oceniti, kaj dolguje očetu in kaj mami, kakor je težko oceniti tisto, kar je dosegel s svojimi prizadevanji. On ni bil rojeni genij navadnih staršev. Prej mu je grozila usoda, da bo za vedno znan kot sin svojega očeta. Gotovo so veliko zahtevali od dečka, ki naj bi dosegel očeta, enega najbolj vidnih, inteligentnih in ekscentričnih državnikov pozne viktorijanske dobe, in mamo, tako briljantno, kakor je bila lepa.

Ameriške soproge se niso nikoli zadovoljile s tem, da so zgolj okras. Winstonova mama je bila vso moževo politično kariero njegova glavna pomočnica. Na volitvah so bili številni glasovi za njenega moža dobljeni z njenim šarmom in duhovitostjo.
Na Winstona Churchilla sta v njegovih zgodnjih letih vplivali dve stvari: velikansko občudovanje očeta, zaradi česar je imel ambicijo vstopiti v njegovo orbito, in občudovanje mame, ki se je do njega vedla manj kot mama in bolj kot sestra in prijateljica.

Kdaj je bil sploh mlad

Prvi biograf pravi, da je bil Churchill vedno tako zrel, da ni jasno, kdaj je bil res mlad. Ko ga je prvič videl, je bil podporočnik kraljičinih huzarjev, imel je ustrezna leta, a je bil videti veliko mlajši. Bil je podpovprečno visok, vitek, na videz nežen mladenič, čeprav je bil v resnici nenavadno močan, modrih oči, s številnimi pegami in lasmi, ki so grozili, da bodo postali povsem rdeči, vendar je barva sčasoma izgubljala ostrino.

Način njegovega govora je bil živčen, strasten, eksploziven. Uporabljal je veliko kretenj, nekatere so spominjale na njegovega očeta, o katerem je drugače kot večina angleških mladeničev, ki so se sramovali omenjati slavne starše, nenehno govoril. Imel je navado, ki je ljudi begala in mu je ostala tudi še pozneje – da je postavljal številna vprašanja, sogovornike pa so begala, ker so bila tako odkrita, včasih pa tudi zato, ker so razkrivala široka prostranstva njihovega neznanja.

Pri 21 letih je bil ta mladenič že dvakrat predmet razprave v spodnjem domu. Že to ga je naredilo izstopajočega. Če upoštevate, koliko podanikov Velike Britanije živi in umre, ne da bi si kdaj nakopali gnev spodnjega doma britanskega parlamenta, se zdi, da je tistemu, ki mu to uspe dvakrat v tako mladih letih, zajamčena grozna prihodnost, pravi biograf.

Prvič je Churchill vznemiril dostojanstveni zbor, katerega lider je kmalu postal, ko se je spravil na pripadnika svoje enote ter mu uničil sedlo in opremo. Drugič, ko je kot mlad častnik pobegnil na Kubo, kjer se je nato bojeval na strani Špancev. Zaradi takšne kršitve vojaške discipline bi se vsak drug častnik znašel pred vojaškim sodiščem. Namesto tega pa je njegov izgred povzročil razpravo v spodnjem domu, kar mu je prineslo tolikšno publiciteto, da mu je Daily Graphic plačal lepo vsoto denarja za pisanje o kubanski revoluciji, španska vlada pa ga je odlikovala z redom za vojne zasluge. Prvo noč po vrnitvi v London je imel svoj prvi govor. Imel ga je na manj dostojanstvenem mestu od spodnjega doma, toda dobro znanem in prav tako priznanem po Veliki
Britaniji in njenih kolonijah. To mesto je bilo imperialni Music Hall.

Churchill je imel zares pestro kariero in njegov biograf je o Churchillu pri 32 letih napisal, da je od vseh ljudi njegovih let, ki govorijo angleško, njegova kariera verjetno najbolj pisana. Pri tej starosti je bil eden od članov liberalne stranke, ki so vodili državo (pred tem je bil pri konservativcih), podsekretar za kolonije in najbolj popularen mlad človek v javnem življenju.