Izbrane nominirane zbirke

Pesniške zbirke Maje Miloševič Čustič, Jureta Jakoba, Tonje Jelen, Barbare Korun in Denisa Škofiča so nominirane za letošnjo Veronikino nagrado. Strokovna komisija, ki jo letos sestavljajo prevajalka, doktorica angleške in ameriške književnosti Kristina Kočan, literarna zgodovinarka in teoretičarka Alojzija Zupan Sosič ter pisateljica, prevajalka in publicistka Pia Prezelj, je izbirala med zbirkami, ki so izšle v obdobju med lanskim junijem in letošnjim majem.

Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje (Center za slovensko književnost) izpostavlja telo kot križišče različnih silnic. Kritiko sodobne družbe izpelje tako, da telo in s tem tudi pesniško zbirko razdeli na tri dele, jezik, maternico in možgane. Vsi trije razdelki so hkrati realni organi in tudi simbolni položaji pesniške govorice.

Vstopiti v pesniško zbirko Drobne opazke Jureta Jakoba (LUD Literatura) po mnenju članic strokovne komisije pomeni vstopiti v trenutek, v katerem se zima preveša v pomlad, tema v svetlobo, smrt v življenje, teža v lahkost – in tudi v trenutek sam, v drobec časa, ki ga lirski subjekt naseljuje v mirovanju, v opazovanju ptic in tulipanov in narcis in curka vode, kajti »v negibnem jutru dan komaj opazno raste«.

Tretja pesniška zbirke Od točke nič Tonje Jelen (založba Litera) je izrazito osebnoizpovedna, v to pa pesnica subtilno vnaša tudi družbeno. Intimni svet govorke je prepojen z močnim liričnim izrazom, pri katerem združuje zgoščen ritem in jasne, slikovite, ponekod tesnobne podobe.

V pesniško zbirko Vnazaj Barbare Korun (založba Pivec) po besedah članic komisije »vstopimo z izrekanjem minevanja, saj nas že na pragu pričakajo besede odsotnost, nemoč, uničenje, konec, kri, prah, ki odprejo vrata v žalovanje, temeljno pesemsko razpoloženje. Da se bomo tokrat sprehajali v malo bolj temačnih bivanjskih prostorih, kot smo jih vajeni v prejšnjih pesniških zbirkah, napove lirska subjekta takole: tole pisanje je/kot petje/v čisto temni/čisto prazni/hiši«.

Tusculum, pesniška zbirka Denisa Škofiča (Cankarjeva založba), je »zavetje, zgrajeno iz Škofičeve samosvoje pesniške govorice, ki pa ni ukalupljena, temveč raznolike registre, ritme, prijeme in forme gibko izkorišča sebi v prid, saj je, razume, tudi oblika vsebina, ter iz številnih navezav na antično in krščansko tradicijo, na ljudske pripovedke, legende in bajke, pa tudi na posamična sodobna literarna dela«.

Prejemnika oziroma prejemnico nagrade bodo razglasili 27. avgusta.