Zdravljenje prednikov (Hiša poezije) so misli, občutja, okruški življenj, ki so minila, a pustila za sabo bolečino, morda vtisnjeno v območje nezavednega. Nikoli izpovedana se ta prenaša naprej po žilah, podobah, spominih, vsem, kar nas povezuje fizično in onkraj telesnega. V teh pesmih se najdemo. Verzi ponujajo možnost zdravljenja.

Podobe, ki jih izrisuje sila hipnih prebliskov svobode

Miriam Drev, poleg nje je letos Veronikina nagrajenka tudi Iva Jevtić, pravi, da se z nagrado za šesto pesniško zbirko počuti še trdneje umeščeno v naš kulturni prostor. »Pišeš iz sebe, delno zase, ko navežeš stik s svojim pesniškim jazom, da stvari ozavestiš, jih zložiš v novo celoto. A ko so pesmi napisane, se odmakneš od njih, jih odpošlješ med ljudi.«

Zakaj zdravljenje prednikov?

Prednikov pravzaprav ne moremo zdraviti – in vendar jih, če nekaj njihovega nezaceljenega ostane v nas, ki smo še tu. S pomočjo umskih in čustvenih podob, skupka spominov in uvidov sledim nečemu neizpovedanemu, nemara zaznamovanemu s travmo. Toda to se dogaja v poetičnih prenosih notranje ubeseditve in je prepleteno s poznejšimi, v tem primeru mojimi bivanjskimi spoznanji. Podlaga sicer je ta, da sem prva leta preživela pri starih starših po mamini strani, in v tej družini se je zgodilo marsikaj hudega. Je pa oseb od prej, ki nastopijo v tej zbirki in 'se priglašajo k besedi', cela vrsta.

Menim, da se trpljenje, ki je premalo izpovedano, kajti življenje neizprosno teče naprej, v ostankih prenese na naslednje rodove, ki ponavljajo to dediščino, zmote in zamere. Seveda se spremembe nenehno dogajajo, toda ponekod ostanemo zataknjeni. Kako se izkopati iz tega? Lahko z raziskovanjem zgodovine ali prek literature, s simboli, povezavami ravni, ki zmorejo osvetliti različne plasti doživljanja za nazaj.

Poezija je torej zdravilna?

Zdravilna je posredno, se razume. Stara ljudstva so vedela, prav tako pisci počez čez dobe, da je v besedah magična sila. Zveni pretenciozno? Osebno verjamem, in tudi moja izkušnja je takšna, da je prek literature mogoče doseči pomembne premike. Pesem se nas dotakne drugače, kot to stori dokument. Nasproti nam pride sporočilo, ki spodmakne globoko zasidrane, lahko da že izpraznjene pomene. Dojameš ga, se poistovetiš z njim, odpre se ti drugačna perspektiva. V tem je čudežna sugestija jezika. Jezik je arhiv zgodovine, je rekel že Emerson. Pišeš v nekem konkretnem trenutku kot posameznik, ampak obravnavana vsebina v procesu nastajanja vključi splošnejše arhetipe. V svojem novem dometu lahko nato seže naprej do drugih, se s posamezne ravni prenese na raven, ki nagovori širšo skupnost.

V eni od pesmi zapišete: Prav s tega mesta sem pozneje gledala, kako zunaj svojega korita/brez milosti v rumenem blatnem toku nosi s sabo veje in izruvana drevesa.

Ta izsek je iz pesmi, ki govori o intimi med dvema, a je v tem trenutku tako aktualen, da ste ga brali z mislijo na nedavne dogodke. Znova vidimo, kako širok je lahko zajem liričnega zapisa. Narava je silovita, hitra. Če si temu priča ali v ujmi celo udeležen, tega nikoli ne pozabiš.

Citat je iz razdelka Miza iz melamina.

Omenjeni cikel je posvečen partnerskim odnosom. Prej je imel drugačen naslov, nato sem melaminsko mizo, ki se pojavi v eni od teh pesmi, izpostavila tudi kot hommage tragediji maja 2022 v Kočevju. Šolarka sem tam preživljala počitnice pri stricu inženirju, ki je bil takrat zaposlen v tej tovarni in je prezgodaj umrl prav tako lani. Moje žalovanje in sočutje sta vplivala na končni zapis.

V trku se rojevata spoznanje in globina uvida

Čeprav pravite, da ne gre toliko za spomine, so posamezni prizori resnični, živi. Ne le v vidnem, tudi v občutenem, ko zapišete: Ve za bolečino vseh oblik in vrst. Tista ob porodu, ko iztisneš bitje,/je najmilejša. Če te raztrga sila krčev, nekdo, ki to zna, telo zašije./Toda tista, ko spoznaš, da nisi mogla v smrt namesto njih, te z britvijo nevidno reže,/kjer utripa bit./V srcu, ki še bije, ne glede na vse.

In sva znova pri zdravljenju. Porodne bolečine so ene od najmočnejših, zato sem jih navidezno protislovno sopostavila bolečini drugačnega kova. Tu sem se res navezala na svojo babico, znano kot velikodušno žensko s smislom za humor. Vojna ji je vzela tri sinove. Ponoči, ko sem se kot otrok, ki je spal v istem prostoru, zbudila, sem jo videla sedeti na postelji z glavo na kolenih. »Kaj je?« sem jo vprašala. »Srce me boli.« Bila je srčna bolnica, ampak zdaj vem, da je šlo za nekaj drugega. V tistih rosnih letih sem posrkala njeno skrivno bolečino, pa tudi dedovo. Začutila sem jo v očeh, kretnjah, tudi kakšni pripovedi, ki sem jo nepovabljena ujela na ušesa.

Seveda je smrt del bivanja. Toda ko umre mlad človek, ki ima pred sabo vso svetlobo življenja, ko ga pokosijo streli – in to se dogaja vedno znova, tudi zdaj –, je to strašna, nesmiselna izguba. Ja, osvobodilni boj ima svoj smisel, toda takšen dokončni rez prepolovi življenje bližnjih, ki so ostali. Objektivno osmišljanje ne prinese osebne tolažbe. Nisem prva, ki pišem o tem, vendar bi rada povedala znova, po svoje. Gotovo je zraven želja razrahljati stara bremena. Kakorkoli že, menim, da prav poezija sme in mora izpostavljati temeljne človeške preizkušnje. V njeni prvinski naravi je, da prebuja empatijo in prek nje morda privede do pomiritve tudi nasprotnih strani.

Od dneva so in od noči

Kako ste pisali zbirko?

Nastajala je v letih 2021 in 2022. Zelo sem bila vesela, da je bila že jeseni uvrščena v zbirko Sončnica pri Hiši poezije. Sproti sem videvala, kako zelo so teme nastajajočih pesmi povezane z nasiljem, ki se je spet razplamtelo. Sicer pisanje pesmi, vsaj pri meni, ni toliko naravnano na izrecno namero, bolj gre za proces budnega prisluškovanja. V njem se mora moj vsakdanji miselno-logični pristop umakniti drugačnemu načinu zaznave.

Kako si želite, da bi jo brali?

Kakor komu ustreza. Nekomu bodo bližje pesmi o partnerskih zadevah, nekomu drugemu zadnji del o divjini, kjer prek prenosa na živali opozorim na tisto, kar je v nas subtilno instinktivnega in je od pradavnine naša pritajena lepota in moč, a je precej odrinjeno vstran. Nekoga pa bo bolj zanimal cikel Dvojni obroč, ki se sprašuje o tem, kaj smo, in izhajajoč iz vstopanja v telesno govori o detajlih rojstva, o večplastnosti tega dogajanja, tega prihoda. Ljudje smo bitja tostranstva in onstranstva; vedno iščemo vez s transcendenco.