Milost (KUD AAC Zrakogled) je zbirka, ki slika pesmi. Pred nami se odpirajo podobe, slike košč­kov zgodovine, narave in teles. Ne gre le za slikanje v prenesenem pomenu, saj so pesmi oblikovane tako, da ima bralec občutek, da bere platno, na katerem se niti enkrat ne pojavi beseda milost, čeprav je vsepovsod prisotna.

Magična moč besed za zdravljenje doslej neizpovedanega

Iva Jevtić, poleg nje je letos Veronikina nagrajenka tudi Miriam Drev, nagrade ni pričakovala, sploh ker je od njene prejšnje pesniške zbirke Težnost minilo več let. »Nagrada pomeni potrditev. Veliko stvari je odprla v meni. Od presenečenja do premišljevanja, kaj to pomeni. Čas za premislek, v katero smer lahko grem, še prihaja. Seveda pa sem je zelo vesela, kot sem bila že nominacije. Izbor nominirancev je bil čudovit.«

Kaj je za vas milost?

Naslov se navezuje na mojo prvo zbirko Težnost. Težnost in milost je naslov dela Simone Weil. To je meni zelo ljuba knjiga, ki sem jo že pred leti vedno znova prebirala. Naslov Milost je bil sprva bolj osebno konceptualiziran, mišljen kot nekakšno nadaljevanje. A bolj ko sem pisala, bolj se mi je zdelo, da ustreza. Simone Weil pravi, da na svetu delujeta dve sili. Dušo in vse naravne stvari vodi sila težnosti, neko gibanje navzdol k inertnosti, milost pa je edina sila, ki se temu odmika in lahko temu uide. Milosti ni mogoče zaslužiti. Ni nekaj, za kar si prizadevaš, ampak se pojavi v praznini. Kot jo jaz razumem, je to neke vrste svoboda, ki se pojavi, ko družbene, individualne ali psihološke spone razpadejo. To so hipni prebliski svobode.

Zbirka Težnost je izšla pred osemnajstimi leti. Zakaj tako dolg premor?

To vprašanje sem pričakovala. Vmes je bila v resnici še ena knjiga, moj doktorat. Pesniška pavza je bila nehotena. Ukvarjala sem se z akademsko kariero, na pot so prišli različni življenjski dogodki. Bil je naporen čas, sama pa raje pišem v miru, ko imam stvari bolj premišljene. Potem sem si rekla – zdaj ali nikoli. Govorila sem z urednikom Gašperjem Malejem. Nekaj materiala sem že imela zbranega in zdelo se mi je, da bi lahko bilo dovolj za knjigo. Potem se je zavrtelo naprej.

In je prišel čas Milosti.

Nenavadno, ampak ja. Pisanje te knjige je bilo zelo intenzivno. V pozitivnem smislu. Tudi delo na knjigi in oblikovanje sta bila zelo lepa v smislu občutka skupnosti. Ti napišeš, potem berejo različni bralci, urednik, nato sodelovanje z oblikovalko. Vse skupaj je bilo čisto presenečenje, res čista milost.

Oblikovno je knjiga resnično lepa. Zaobljene platnice, znotraj pa zapisi v pravokotnikih. Kako pomembna je bila za vas forma?

Absolutno pomembna. Imela sem izjemno srečo, da sem sodelovala z Ireno Gubanc. Želela sem si, da bi pesmi delovale kot podobe, kot slike. Tudi sama sem pisala poravnano, ko pride do tiska, pa to za sabo povleče določene tipografske spremembe, določene besede je bilo treba razstaviti. Tako je na tej ravni prišel še en element, ki znotraj teksta naredi dodaten poudarek. Želela sem si, da bi bila knjiga čim bolj minimalistična, preprosta, mislim, da povzdigne tekst še stopnjo višje.

Zbirka je tudi sprehod skozi zgodovinske slike. Kako ste izbirali 'zgodovinske prizore'?

To so okruški mojih različnih študijskih interesov in skozi leta se nabere precej zgodb, podob. Nisem vedela, kako naj jih zapišem. Ali v obliki eseja ali naj jih vendarle uporabim v pesmih. Te zgodbe so se nabirale leta. Zelo so raznolike. Nekatere se nanašajo na temo mojega doktorata, so bolj srednjeveška tematika.

Precej grozljiva.

Odvisno, srednji vek je lahko tudi zelo lep.

Magična moč besed za zdravljenje doslej neizpovedanega

Nekatere stvari, ki ste jih izbrali, so vendarle zelo krute. Na splošno je v zbirki veliko telesnosti. V pesmi Metafora zapišete: Falaris, tiran, je kaz-/njence usmrtil v drobovju bro-/nastega bika, pod katerim so/prižgali ogenj. Namesto krikov/se je slišalo iz gobca blejanje/goveda, rukanje namesto raz-/beljene resnice. Fizična prisotnost je tudi v tistem, kar načeloma ni fizično. Iz pesmi Penelopa: Ponoči param um,/podnevi ga spet tkem.

To je velik element zbirke. O različnih občutjih ali nekih psiholoških procesih ne moremo govoriti brez telesa. Mislim, da še vedno preveč vztrajamo v dualnosti. Telesnost je zavestno vtkana v knjigo. Tudi jezik izhaja iz telesa, ima čisto telesne posledice, tako da je v tem smislu zavesten in izrazit element te knjige. Je pa zanimivo – to je verjetno velik privlak srednjega veka –, da je telesnost tam, kjer je v sodobni senzibiliteti mogoče malo tuja. Ampak ne gre samo za bolečino. Gre tudi za zanos …

Na eni strani je telesnost, na drugi strani se zdi, da so besede malo nad vsem. V pesmi Judištira zapišete: Sredi jase smrti/navkljub cveti zlomljeno/drevo, kot bi pozabilo umreti ali/ne razume konca. S polomlje-/nih vej brstijo besede. Kje je mesto besede v vaši poeziji?

Tu se lahko vrnem tudi na Metaforo, kjer gre za metajezikovno premišljevanje. Premišljevanje o tem, kako funkcionira jezik, kakšen je njegov emancipatorni potencial na individualni ravni in kakšen je njegov potencial v kolektivnem, zgodovinskem, družbenem smislu, da nas omejuje ali pa v skrajnosti zasužnji, drži v nekih konceptualnih okvirih. Judištira govori o nemogočosti in nezmožnosti biti tiho. Nekaj vedno govori in vedno znova spregovori. Tudi iz niča. Molk se vedno preobrne v besedo.

Biti svoboden v svoji različnosti

Tu je še narava, ki je skoraj nebeška. Kaj je narava v Milosti?

Nočem preveč romantizirati narave, ampak poskušam tudi v tekstu pokazati, zlasti v pesmi Pony fantasy, da sta narava in družbenost od nekdaj prepleteni. Čisto osebno pa je narava prostor, v katerem se mi odpre milost kot prostor svobode. Ne v smislu praznine narave, ampak osebne praznine, praznosti v najboljšem pomenu besede. Kjer se zrahljajo vsakdanje spone in lažje prideš v stik z nejazom. S tistim delom sebe, Adorno bi rekel s svetom, ki ni narejen, ki ni produkt našega dela. S tistim delom sebe, ki ni produkt tvojega ali tujega dela, ki pač samo je.

Si želite, da bi bralci brali Milost v kombinaciji s Težnostjo?

Absolutno ni nujno (smeh). Ko je knjiga izdana, gre svojo pot. Če lahko nekomu predstavi utrinek lepote, če je za nekoga lepa, če da nekomu neko izkušnjo, ali pa ga mogoče za trenutek premakne iz uveljavljenih shem, njegovih lastnih ali družbenih, je že dosegla svoje. Kaj več je odvisno od vsakega posameznika.