Geoff Dyer je sedel za mizo in nemo zrl v fotografije, razprostrte pred sabo. Na radiu je igral jazz. Pozorno je preučeval črnobele podobe, poteze moških na njih, analiziral njihove poglede, geste, držo in iskal namige, ki bi mu razkrili, kdo so ti ljudje v resnici bili. Slišal je šelestenje časopisa, ki so ga držali v rokah, vonjal sladko-jedki vonj njihove sape in si poskušal predstavljati, kaj se je dogajalo pred in po tem, ko jih je nekdo ujel v tem večnem trenutku.
Kdo si, Charles Mingus? Kdo si, Duke Ellington? Kdo si, Monk? Prez? Bud Powell? Ben Webster? Chet Baker? Art Pepper? Kakšni so bili v resnici velikani jazza, je zanimalo pisatelja, ki je iskal človeškost v legendah. Kadar mu fotografija ni izdala dovolj in je njihovo obličje kljubovalno zrlo vanj, kakor bi hotelo ostati nepojasnjeno, je vrtal dalje, prebiral intervjuje, pregledoval filmske posnetke, se pogovarjal s tistimi, ki so jih poznali, predvsem pa vanje poskušal prodreti skozi njihovo glasbo. Glasba je zapolnila vse vrzeli končne podobe tega sinestetičnega dokumentarnega romana. Metodologija, ki jo je ubral Dyer, je izvirna in navdihujoča, in pisatelj se je zavedal pasti, ki jih skriva pretvarjanje faktografskih podatkov v fikcijo in obratno. Zato je že v prologu zapisal: »Praviloma lahko vse, kar je v tej knjigi, jemljete kot izmišljeno, oziroma prikrojeno, in ne kot citate. Vseskozi je bil moj namen, da bi glasbenike predstavil takšne, kot se zdijo meni, in ne takšne, kot so bili,« je pojasnil v slogu Ernsta Blocha, ki je dejal, da slišimo samo sami sebe.

Po vzoru ključnega jazzovskega principa, je tako pograbil temo, citat, anekdoto, skladbo ali pa fotografijo in nanje improviziral. Kot omniscentni narator se je vživel v trenutek njihovega življenja in ga interpretiral s spoštljivim zavedanjem zgodovinskih okoliščin njihove tedanjosti, s spominom na njihovo praviloma bolečo in temno preteklost ter poznavanjem njihove prihodnosti, ki je nosila brazgotine portretiranega trenutka. Bralcu in njegovi razgledanosti pa je pisatelj prepustil, da sam prepozna drobce resničnosti v namišljenih dialogih, ki jih je umetelno položil v usta resničnim junakom, tako kot glasbeniki prepuščajo poslušalcem, da sami prepoznajo glasbene »citate«, ki jih vpletajo v svoje solaže. Dyerju je uspela lepa literarna različica jazza, ki je žanrski vrh nedvomno doživela v knjigi Coming Through Slaughter Michaela Ondaatjeta, ki nas potegne v čutno-poetični vrtinec samodestruktivne norosti trobentača in pionirja jazza Buddyja Boldna v New Orleansu na začetku prejšnjega stoletja. (Po izjemno opravljenem delu z But Beautiful, bi se morda Tina Mahkota lahko lotila tega prevodnega zalogaja).

Nekaj ustvariti iz nič

Dyer skozi vse špranje prodira v zavest svojih protagonistov in se poskuša dokopati do izvora osamljenosti, ki jo je slišati v zvenu saksofona Lesterja Younga, besa in surovosti, ki grmi iz kontrabasa Charlesa Mingusa, muhavosti pianista Theloniousa Monka, varljive lahkotnosti v glasbi Buda Powella, hrepeneče romantičnosti v trobenti Cheta Bakerja …

Večno popotovanje Duka Ellingtona iz špila na špil se skozi vso knjigo vleče kot rdeča nit življenja glasbenikov, na poti brez postanka, vedno utrujenih, primoranih v konstantno improvizacijo in izmišljanje novih načinov preživetja in igranja. V stalni pripravljenosti nekaj ustvariti iz nič. Ellingtonova vožnja skozi roman razmejuje utrinke iz življenja ostalih jazzovskih velikanov, ki se začenjajo s prvo poudarjeno frazo – prvim stavkom, ki začrta atmosfero trenutka.
Kratke zgodbe o znanih glasbenikih so literarne različice njihovih skladb, ki se povezujejo v antologijski album. Tako je zapis o Monku sestavljen iz krajših odstavkov, zlomljenih odlomkov, na prvi pogled atonalnih, ki pa se na koncu le sestavijo v nekakšno logiko s svojimi načeli in zahtevami. Tako, kot je to počel Monk s svojo glasbo. »Del jazza je iluzija spontanosti in Monk je igral klavir tako, kot ga nikoli prej ne bi videl,« je eden od duhovitih uvidov, ki jih je knjiga polna. Pri opisovanju impozantnega obličja pianista Monka je Dyerju v veliko pomoč dokumentarni film Straight, No Chaser iz leta 1988. Nato pa iz famozne anekdote, ko so policisti s pendrekom Monku polomili prste, ustvari napeto priliko in z vživljanjem v zakrknjene miselne procese receptorja hotela, ki je nad glasbenika naščuval policijo, izpostavi absurdnost situacije.

Ker iz vesele, poskočne glasbe pianista Buda Powella ne more razbrati nič, kar bi odsevalo njegovo mučno življenje, zaznamovano s hudo shizofrenijo, nemega sogovornika nagovori z osebnim pismom, nato pa preide v pripoved v prvi osebi množine, kot bi tudi sam sedel za mizo v klubu Minton's, v trenutku, ko je Bud stopil nanjo z blatnimi škornji, da bi si utrl pot do odra. Ali pa kot bi sam bil član orkestra Charlesa Mingusa, te podivjane črede, ki jo je srditi basist nadziral in vodil tudi s pestmi. Saksofonist Ben Webster postane romaneskni junak, z otožnim zvenom, ki tudi ob povsem prikupni in preprosti skladbi, para srce. Trobentač Chet Baker, lomilec ženskih src, ki mu kasneje diler v zanikrnem kafiču izbije vse zobe, pa skrivnostni lik iz filma noir. V kratki strukturni in slogovni mojstrovini o saksofonistu Artu Pepperju pa se najprej znajdemo v zasvinjanem narkomanskem brlogu, nato pa se povsem organsko preselimo v zaporniško celico, kjer glasbenik ob pogledu skozi rešetke sanjari o nekem drugem življenju in svoj blues preliva v glasbo.

Jazz, zvrst, ki te povzdigne v genija

Pisatelj se ves čas trudi razumeti, kakšne posledice na senzibilni duši umetnika pusti sistemski teror, psihološko in fizično izživljanje v vojski, zaporu ali psihiatrični bolnišnici, ki so bili mnogim jazzistom poleg nočnega kluba, drugi dom. A njihovega trpljenja in bede ne romantizira, prej ju v slogu Bukowskega kruto in surovo predoči bralcu, kot dejstvo, ki je oblikovalo specifično izraznost posameznega glasbenika. Ob tem pa (si) zastavlja provokativno vprašanje, ali ni morda jazz edina umetniška zvrst, ki povzdigne na stopnjo genija vse tiste, ki bi sicer malo verjetno našli medij, v katerem bi se lahko izražali. Glasbenikov ne postavlja v vlogo žrtev časa, rasne diskriminacije in vsakovrstnih zlorab, ki so jih primorale v različne odvisnosti ali pa na rob razuma, temveč z analitičnim, a zato nič manj subtilno čutnim pristopom, poskuša v njihovih zgodbah odkriti »univerzalni boj modernega človeka«, ki ga je v jazzu videl Martin Luther King ml.