Imena so se spreminjala, balet je ostal

Pred dvema letoma je takrat oseminosemdesetletni avtor izdal knjigo Baleti slovenskih skladateljev, zdaj, pri devetdesetih, Henrik Neubauer ne popušča, še pred izidom zbornika ob stoti obletnici ljubljanskega konservatorija je svoj prispevek, ki obravnava poklicno baletno šolstvo v Ljubljani, objavil v samozaložbi.

Pred branjem nekaj več kot sto strani obsegajoče knjižice 100 let poklicnega baletnega šolstva v Ljubljani, ki jo je muzikolog Franc Križnar poimenoval mini antologija slovenskega baletnega šolskega življenja, se splača pogledati na zadnjo platnico: tam je navedena slovenska baletna literatura, od šestindvajsetih del v izboru jih je večinskih enaindvajset podpisal Neubauer.

Nič nenavadnega za enega od najpomembnejših slovenskih baletnih plesalcev in koreografov pa tudi uspešnega opernega režiserja, direktorja ljubljanskega festivala, umetniškega vodjo, rednega profesorja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, pionirja raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in izjemnega publicista, ki je podpisal niz več kot tridesetih kapitalnih knjig o operi in baletu.

Med njimi so Baletni besednjak, Razvoj baletne umet­nosti v Sloveniji v dveh knjigah, Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno, Vodnik po operah slovenskih skladateljev, Vodnik po baletih slovenskih skladateljev, Opereta v Sloveniji, Gib skozi stoletja ...
 

Ples z jezuiti

V najnovejšem delu je Neubauer natančno in pregledno popisal zgodovino tukajšnjega baletnega šolstva, natančneje vse institucije, ki so se s tem ukvarjale (in so velikokrat spremenile uradni naziv), v prilogah je dodal sezname vodij baletne šole v Ljubljani, predavateljev in poučevanih predmetov, korepetitorjev pianistov, absolventov in diplomantov po letih ter javnih nastopov slušateljev Baletne šole, knjižico je ilustriral s štiridesetimi arhivskimi fotografijami in drugim slikovnim gradivom.

Zgodbo Neubauer začne z opozorilom, da lahko o plesnih in balet­nih nastopih v Ljubljani govorimo »nekako od začetkov jezuitskega gledališča v zadnjih letih 16. stoletja«, doda, da so se prvi pravi plesni nastopi na slovenskem odru začeli »šele z organizacijo rednih slovenskih gledaliških predstav ob ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1867«.


 

Prva pedagoga Čeh in Čehinja

Sledenje razvoju baletnega šolstva Naubauer začne z ustanovitvijo prve Operne baletne šole leta 1918: delovala je v okviru Narod­nega gledališča, prvi intendant Fran Govekar je iz Prage pripeljal baletnega mojstra Václava Vlčka in prve baletne plesalke, ena od njih, Hana Klimentová, je Vlčku pomagala tudi pri šolanju prvih slovenskih balerin, med katerimi je pritegnila pozornost takrat komaj trinajstletna Lidija Wisiak, ki je plesala na različnih evropskih baletnih odrih.
 

Umetnost preimenovanj

Zgodba ljubljanskega poklicnega baletnega poučevanja se je nadaljevala z drugo Operno baletno šolo, Državno nižjo baletno šolo (njen prvi ravnatelj je bil Pino Mlakar), nato Srednjo baletno šolo, Zavodom za glasbeno in baletno izobraževanje, Srednjo glasbeno in baletno šolo ter Konservatorijem za glasbo in balet Ljubljana in Višjo šolo za učitelje baleta.



Neubauerjev pregled prinaša tudi nekaj opozoril: avtor zastavlja besedo za to, da bi bilo treba Višjo šolo za baletne plesalce čim prej vrniti v prvotno stanje, da bi učitelji baleta lahko dobili ustrezno strokovno in pedagoško znanje, vsem baletnim oddelkom pri glasbenih šolah pa bi bilo treba zagotoviti ustrezne prostore.

Zadnje opozorilo je avtor pregleda namenil medijem: »Če je bilo v prvih desetletjih obveščanje o delu baletnih šol v javnih medijih še kako prisotno, ga zdaj pravzaprav sploh ni. Torej bi morali tudi na tem področju posvetiti več pozornosti eni od najlepših uprizoritvenih umetnosti.«