Gola koža, potopljena v medvedov kožuh

Droben roman kanadske pisateljice Marian Engel (1933–1985) z naslovom Bear (Medved) je ena bolj nenavadnih knjig, kar sem jih kdaj brala. Pripoveduje zgodbo o ljubezni med žensko in medvedom. Težko jo je opisati. Ni pravljica, niti legenda, ni alegorija ali magični realizem. Medved, ki nastopa v njej, ni metafora, temveč je pravi divji medved. Močen in skrivnosten.

V resnici je to romantična zgodba. Mnogi pravijo, da je najboljši kanadski roman vseh časov. Ko je leta 1976 izšel, so mu rekli tudi kanadska Lolita, toliko prahu je dvignil. Včasih je liričen, drugič realističen, poln je humorja in bralca potegne vase.
Kanadske najstnice so menda včasih na skrivaj to knjigo brale, ko so v sebi začutile prve žarke spolnosti in ko so odkrivale svoje telo. Nekatere dele tudi po večkrat.
 

Nihče ni otok

To je zgodba o osamljeni knjižničarki z imenom Lou, ki se nekega poletja iz Toronta odpravi na samotni otok v Ontariu, da bi popisala dragoceno knjižnico bogatega pokojnega ekscentrika, ki je tam živel v 18. stoletju. Njegova sorodnica, ki je bila edina dedinja, je po smrti namreč vse knjige zapustila inštitutu, na katerem je delala Lou. Na otoku je le ena velika hiša, poleg nje pa je manjša lopa, v kateri živi medved, priklenjen na verigo. Kot pove upravnik hiše, ki Lou ​pripelje na otok, sicer pa živi na celini, je družina od nekdaj imela udomačene medvede. Lou mora skrbeti zanj tako, da ga vsak dan nahrani in mu prinese vodo. Moški jo opozori, naj nikoli ne pozabi, da gre za divjo žival.
Lou se loti dela in cele dneve in noči popisuje bogato knjižnico; tu so Voltairove knjige, dragoceni zemljevidi in prve izdaje, pa tudi knjige o mitologiji. Recimo različne zgodbe o tem, kako so starodavna ljudstva dojemala medveda. Norvežani na primer verjamejo, da ima medved moč desetih moških in čutila dvanajstih. V vseh legendah je ta žival opisana kot močno in pametno bitje.

Spomnim se zgodb o severnem medvedu (Ursus maritimus) iz odlične knjige Arctic Dreams (Arktične sanje) naravopisca Barryja Lopeza, v kateri piše, da je to najbolj samozavestna žival na Zemlji, ki se ne boji nikogar. Eskimi mu rečejo nanuk ali veliki lovec. Je hiter in pameten. Zelo spretno se tudi potaplja in nabira školjke in alge. Je velik samotar. Avtor opisuje mitologijo Inuitov, ki o medvedih vedno govorijo, kot da gre za človeka. Verjamejo, da medved zvečer sleče svojo kožo, se spremeni v lepega moškega in se zaljubi v njihove ženske. Menda je medvedje telo, ko mu odrejo kožo, zelo podobno človeškemu.
 

Skupaj

Vendar Engelova v romanu z mitologijo o medvedih ne pretirava, omeni jo le v nekaj stavkih. Tudi to je lastnost te knjige, v njej ni ničesar preveč, zato jo je tako težko ujeti v enoznačen opis. V njej je ravno dovolj notranjih monologov, narave, seksa, opolzkih besed, lepote, miselnih preobratov, nežnosti, grobosti … Medved v zgodbi je navaden rjavi medved, kakršnega je nekoč udomačil angleški romantični pesnik Byron, in tudi o tem premišljuje glavna junakinja. Zakaj je imel Byron udomačenega medveda, kaj sta delala skupaj?

Ko neke noči Lou lista knjige, v hišo vstopi medved, ki ga je pozabila prikleniti na verigo. Ko se ji približa, ga poboža in njegov kožuh je tako globok, da se njena roka skoraj izgubi v njem. Medved jo gleda čisto od blizu in pri tem nagiba glavo levo in desno. Menda medvedi zelo slabo vidijo. Žival vsak večer pride bliže.



Priklenjenega na verigi ga podnevi pelje do morja, kjer skupaj plavata. Nekega večera medved leži v hiši, Lou pa bere zgodbe o divjem življenju Edwarda Johna Trelawnyja, ki je prijateljeval z Byronom in Shelleyjem in je bil z njima v Švici prav takrat, ko je Shelley utonil. Premišljuje o tem ogromnem moškem, ki so ga ženske oboževale, ki se ničesar ni bal in je dočakal veličastno starost, ter postaja vedno bolj vznesena. Telo ji začne drgetati in takrat se med njo in medvedom prvič zgodita strast in poželenje. Naslednji dan ima slabo vest, vendar se nato vpraša, ali v sebi čuti kakšno grdo misel, kakšno zlo, in ugotovi, da nikakor ne, da se končno čuti ljubljeno.

O Loujinem ​življenju ne vemo veliko, zdi se, da je bil njen vsakdanjik v mestu brezbarven, a izda tudi, da je v službi enkrat na teden spala s svojim šefom – kar v pisarni, na njeni mizi, četudi je vedno poskrbela, da takrat na njej ni bilo kakšnih dragocenih knjig. Izvemo še, da je bila v zvezi z moškim, ki jo je želel udomačiti, ki je hotel, naj mu kuha in zlaga nogavice. To, kar ji pri moških ni bilo všeč, ni bila njihova strast, ampak da so verjeli, da je ženske nimajo, zato se jim je zdelo, da so lahko samo gospodinje.

Ob medvedu pa je končno lahko to, kar je, in njene misli so vedno bolj jasne, počuti se močno in živo. V gozdu skupaj nabirata borovnice, plavata in zvečer ležita pred kaminom. Medved ima glavo v njenem naročju in ona ga praska za ušesi. Njeni lasje, koža in nohti dišijo po živali. »Medved, vzemi me s sabo na dno oceana, medved, plavaj z menoj, objemi me, privij me k sebi, plavaj globlje in globlje z mano. Medved, naj mi bo končno lepo na tem svetu. Daj mi svojo kožo. Medved, nič nočem od tebe razen tega. Oh, hvala ti, medved. Čuvala te bom pred tujci in radovednimi očmi za vedno. Medved, ne bodi več tako ponižen. Ti nisi skromna zver. Imaš svoje misli. Povej mi jih. Ne morem ti ukazati, da me ljubi, ampak mislim, da me ljubiš.«

Nekega večera, ko na starem tranzistorju posluša oddaljene radijske postaje, zasliši grški sirtaki in začne divje plesati z dvignjenimi rokami. Medved se ji pridruži, nerodno stoji na zadnjih nogah in pleše z njo. Lou se iztegne in ga objame okoli vratu. Bilo ji je vroče in počutila se je nenavadno. Medved je stal čisto mirno in ni vedel, kaj naj stori.



»Jasno ji je bilo, da ga ljubi. Ljubila ga je na tako poseben način, da se je ves preostali svet spremenil v tesen vozel in nič več ni imelo pomena, razen pokrajine, ki je obstajala zunaj njiju, brezbrižna in je v poletnem vremenu doživljala svoje lastne orgazme.«

Strah jo je, da se bo morala nekoč vrniti na celino, da bo poletja prehitro konec. Svojemu šefu, ki jo že pogreša, piše, da je dela še veliko, čeprav je popisala že celo knjižnico. Konca in nadaljevanja seveda ne morem izdati, naj povem le to, da sta duša in telo junakinje, ko zapusti otok, čisto drugačna. Tako nas lahko spremeni le prava ljubezen.
 

Kosmati objem

Zgodb o tem, zakaj je Marian Engel napisala to zgodbo, je veliko. V nekem intervjuju pisateljica pravi, da je to, zakaj je za ljubimca v knjigi izbrala prav medveda, njena skrivnost.

Ideja za knjigo je nastala zaradi zelo praktičnih razlogov. Skupina kanadskih pisateljev, z njo, Margaret Atwood in Graemom Gibsonom na čelu, je želela ustanoviti svoje pisateljsko društvo, za to pa so potrebovali denar. Odločili so se, da bodo pod psevdonimi napisali pornografsko zbirko kratkih zgodb in jo dobro prodali. Zgodbo je začela pisati le Marian Engel in menda prav to o medvedu, ki se je kasneje razrasla v roman.

Pisateljica, ki je zaradi bolezni umrla pri enainpetdesetih letih, je avtorica sedmih romanov in zbirke kratkih zgodb. Ženska in njena hrepenenja so glavna tema tudi v njenih drugih knjigah. Roman o medvedu je napisala po težki ločitvi, ko je bila povsem uničena, a izredno kreativna. Zakaj je napisala to knjigo, so jo ves čas spraševali novinarji. »Premišljevala sem, v kakšno osebo bi se želela zaljubiti. Odprla sem vrata in prišel je medved.«




Na začetku so se založbe otepale rokopisa, zgodba se jim je zdela čudna in pokvarjena, ko se je neki urednik opogumil in knjigo končno izdal, pa je takoj postala uspešnica. Dobila je nekaj odličnih kritik, med drugim v New York Timesu, bila pa je strogo prepovedana v knjižnicah, še posebej šolskih. Zanimivo je tudi, da je leta 1976 prejela najpomembnejšo kanadsko nagrado za literaturo, governor general's literary award. Kar se mi zdi presenetljivo in pomislila sem, kako konservativnejši smo v Sloveniji, kjer takšna knjiga, kaj šele takšna knjiga, ki jo je napisala ženska, ne le v sedemdesetih, tudi zdaj, nikoli ne bi dobila nobene nagrade.


Dolgo so Medveda poznali samo v Kanadi, leta 2014 pa je nekdo na družabnih omrežjih objavil naslovnico knjige iz 70. let, ki pisateljici sicer ni bila všeč. Na njej je senzualna ženska z razgaljenimi prsmi, ki jo od zadaj objema velik medved, erotična podoba je imela več kot milijon ogledov. Roman je doživel ponovno vstajenje.

Je to zgodba o naravi, o samoti, o človekovem uničevanju narave, o kolonializmu ali je to pač samo zgodba o ženski in ljubezni? O čem ste pisali, ko ste pisali ta roman, pisateljico sprašuje novinar v nekem starem intervjuju in njen odgovor je čisto preprost: »O svojem hrepenenju po tem, da bi bila ljubljena.«