V nadaljevanju preberite:

Že od prve knjige Vid govora: študije o modernem slovenskem slikarstvu, izdane pred pol stoletja, je za Tomaža Brejca značilna izredno široka, vendar obenem zelo natančno poantirana analiza, ki si dovoli nekatere »zastranitve« zgolj v smislu umeščanja določenih avtorjev ali epoh v celovit slovenski in obenem tudi mednarodni kulturni, umetniški in družbeni kontekst.

To velja tako za njegove posamezne monografske obravnave kot za širše (v)poglede v zgodovinska obdobja, knjiga Temni modernizem je še vedno pri nas prvovrstna referenca za drugačen pristop do obravnave problematike likovne oziroma vizualne umetnosti.

Obsežna in za slovenske razmere po številu reprodukcij kar razkošna knjiga Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina v – glede na tematiko, kompleksnost in predvsem obseg – zelo solidni nakladi 1500 izvodov, se sicer posveča retrospektivi nekoliko bolj oddaljenega obdobja, vendar spet s povsem inventivnim pristopom.