»Fantazije po hotelskih sobah? Najbrž jih je toliko, kolikor je sob«

Dragana Velikića (1951), enega najprepoznavnejših srbskih pisateljev, ki je za svoja dela prejel celo vrsto mednarodnih priznanj in nagrad, med njimi tudi letošnjo nagrado festivala Vilenica, so si v slovenskem prostoru mnogi zapomnili kot pisatelja, ki ne sprejema nacionalističnega konformizma. Spet drugi bodo ob njegovem imenu pomislili na neskončne opise družinskih dreves z bujnimi krošnjami, zastranitve, zaradi katerih prenehamo biti pozorni na veliki dogodek.

V številnih njegovih tudi v slovenščino prevedenih romanih, med drugim v zadnjem romanu Preiskovalec (prevod Đurđa Strsoglavec, 2018), pridemo do sklepa, da nas dediščina družinske patologije poseljuje in da gre bolj kot za epske zgodbe, ali pa za razmejevanje fikcije od realnosti, za vse tisto, kar je nekje vmes: za bližino smrti, približevanje skrivnosti, ljubezni in seksu, spraševanje, kako se učiti obrti staranja in kako molčati o bolečih stvareh; pa tudi, kako po vsem tem času še pisati, povezovati in se znebiti terorja celote.
 

V romanu Rusko okno Estonka Melike junaku Rudiju Stuparju navrže, da se v sodobni literature ne najde. V njej ni ljudi, kot je ona, v njej ni njenih dilem, ne njenega sveta. Lahko pojasnite, kako se vas je »dotaknila« ideja, da izmišljeni liki in z njo literatura nikogar več ne zanimajo?

Če se dobro spomnim, je dobila Melike glas tistih danes maloštevilnih žensk, ki so prebirale Čehova in Tolstoja, klasično literaturo, in se ne znajdejo v poplavi banalnosti. Vračate me dobrih 15 let v preteklost, zato ne morem z gotovostjo odgovoriti, menim pa, da ni šlo za idejo o literaturi, ki naj ne bi nikogar več zanimala, pač pa za to, da je postala literatura precej banalna. Sam za večino tega, kar se danes objavlja, ne bi rekel, da je literatura, in v tem je moja podobnost z omenjenim literarnim likom.
 

Kako ste s kultnim romanom Rusko okno, ki je v Srbiji doživel petnajst ponatisov, osmislili umetnost? Kako ste zasnovali junaka? S tem mislim predvsem njegovo hrepenenjsko držo …

Z romanom Rusko okno sem se začel približevati sebi. Pred tem ni imel noben moj junak toliko mojih lastnosti oziroma natančneje, v nobenem romanu nisem toliko pisal iz lastnih izkušenj. V tem smislu je Rusko okno mejnik. Ugotovil sem, kaj pomeni pisati iz svojih globin, ne v smislu izpovedi, pač pa vpletanja lastnih čustev pri oblikovanju likov.


 

Ali ima ta poskus vračanja smisla literaturi kakšno zvezo z esenco slovanske literature? Z njeno hrepenenjskostjo? Večno razmišljenostjo? Ali je to samo stereotip?

Ne verjamem v stereotip o nekakšni slovanski duši, ki naj bi bila v čustvenem pogledu nad germansko, katere naravno okolje naj bi bila preudarnost. Pisatelj, ki ima kaj povedati, ki je nadarjen in se, seveda, izpopolnjuje, s svojo stvaritvijo presega vse stereotipe. Z leti sem ugotovil, da je pridobljeno z branjem enakovredno resničnim dogodkom. Kajti vse, kar se nam dogaja, je resničnost. Prizora, ki ga izzoveta Kavafisov stih ali replika iz drame Čehova, se v našo zavest vpišeta enako globoko kot osebno doživetje.
 

Verjamete v delitve slovansko, vzhodnoevropsko itd.? Tu sprašujem tudi po ločevanju med homo politicusom in homo poeticusom. Za pisatelja s tega konca sveta to verjetno ni stvar, ki bi jo lahko odpravil z levo roko?

Literatura nastaja na podlagi osebnih doživetij in razumljivo je, da življenjsko okolje, ki nas oblikuje, vpliva na naš svetovni nazor. Dober pisatelj, ki si prizadeva izraziti lastni notranji svet, presega meje in vsiljene stereotipe. Že Danilo Kiš je pred pol stoletja trdil, da francoski bralci od pisateljev iz vzhodne Evrope ne pričakujejo ljubezenskih romanov – za kaj takega imajo dovolj svojih pisateljev – pač pa pričevanje iz komunističnega pekla.
V devetdesetih, ko so začeli moje romane prevajati v nemščino, pozneje pa tudi v druge evropske jezike, sem se ves čas srečeval z ocenami, ki so mi kljub temu, da so bile po večini zelo pozitivne, včasih očitale, da se premalo ukvarjam z dogodki v takratni Jugoslaviji v smislu opisovanja vojne. Zanje ni bilo dovolj, da sem takrat za nemške časopise redno pisal o dogodkih v domovini. Polagati pisatelju na srce, o čem naj piše, je neokusno in neumno.
 

Sprašujem vas tudi kot vileniškega nagrajenca, navsezadnje Vilenica samo sebe koncipira kot srednjeevropski festival …

Najpomembnejši skupni imenovalec dosedanjih vileniških nagrajencev je zavidljiva raven literarnih del, ki so jih napisali. Srednjeevropska literatura sega čez svoje geografske meje. In v tem sta vitalnost in magija tega prostora.
 

Nekje ste izjavili, da ste bili v letih, ko ste pogosto bivali na Zahodu, priča »strahoviti dominaciji stereotipov tako na eni kot na drugi strani«. Z obema stranema sta mišljena nekdanja avstroogrska prestolnica Dunaj, katere mentalno strukturo razgrnete v romanu Bonavia, in Beograd, iz katerega so vaši junaki odšli. Potrebujete uvid v obe strani, da lahko pišete?

Vedno pišem o tem, kar poznam. Ne verjamem, da je mogoče resno pisati o tistem, česar ne poznamo. Poznam »obe« strani; srbsko in avstrijsko znotraj, madžarsko bolj kot dolgoletni in zainteresiran obiskovalec, vendar od zunaj. Glede prvih dveh, res je, da gre za dva svetova, če mislimo na dediščino, vpliv okolja na odraščanje, kulturološke obrazce ... Razlike so odvisne od duhovne in intelektualne ravni, vendar so prisotne. Za nekatere pomenijo oviro, za druge zanimivost, to je odvisno od posameznika. Enako je s sprejemanjem stereotipov. Duhovna lenobnost vodi v večjo nagnjenost k stereotipom.
 

Dunaj je v romanu Bonavia, ki nosi naslov po enem najprestižnejših jugoslovanskih hotelov, zgrajenem leta 1877, opisan kot mesto, v katerem je našlo zatočišče na tisoče gastarbajterjev iz nekdanje Jugoslavije, in je prostor, ki ustvarja iluzijo enakosti. Kaj vse »potrebujete«, preden lahko pišete o nekem mestu?

Živeti moram v njem in ga posvečeno prehoditi, spoznati njegove prebivalce, njihove ulične navade, kaj pijejo, gostilne, pročelja, tonaliteto uličnega živžava, tržnice, izložbe, ženske ... Nekatera mesta imamo preprosto radi tudi, če ne pišemo o njih. Atene so mesto, ki ga imam rad, kamor pogosto grem, nikoli pa ga nisem omenil. Ne vem, morda je v njem preveč življenja, da bi ga lahko stlačil v knjigo.
 

Eden izmed junakov v romanu Bonavia, Miljan, sedi na terasi dunajske kavarne in prebira časopise. Miljan vidi dlje in več, kot je zapisano v vsakem časopisu: vidi življenje, ki teče pod ledom, vidi brazgotine, ki so ostale po dveh svetovnih vojnah, taboriščih ... Glede na to, da tudi sami pišete za časopise, kaj vam da literatura, česar vam kolumnistični žanr ne more dati, in obratno?

Najbolj enostavno povedano, časopis je fragment, literatura pa – ne ravno total, si pa prizadeva zajeti total nekega pogleda na svet. Časopisi se ukvarjajo z banalnostmi, preživljajo se s prežvekovanjem banalnih problemov, medtem ko se literatura in umetnost sploh izogibata banalnostim in segata globlje, v bistvo. Za časopis pišem z lahkoto, pišem o zadevah, o katerih premišljujem večji del dneva, jih komentiram z bližnjimi. Literatura je bolj trdo »delo«, to je kopanje v globino in iskanje splošnih pomenov, resnice.
 

Čeprav zaradi nezmožnosti vaših junakov, da bi pobegnili pred družinsko patologijo, preteklostjo, lastno državo, o vas včasih govorijo kot o nostalgičnem avtorju, ste v secirnih rezih, predvsem kar zadeva srbske družbenopolitične razmere, brezkompromisni. Kako Srbi prenašajo vašo brezkompromisnost?

Preteklost je senca, ki nas spremlja. Z leti se ta dediščina spremeni, kot se spremenimo tudi sami. Preteklost je za pisatelja trezor, ki ga ne more nikoli do konca raziskati. Kot bralec vedno iščem literarna dela, v katerih je transponiran določen čas in prostor v totalu, določen svet, za katerega ne veljajo trenutni trendi. Zato občudujem Andrića, Sveva, Krležo, Pekića, Josepha Rotha, Aleksandra Tišmo, Marguerite Yourcenar, Musila ... Seznam je predolg.
Kar pa zadeva mojo brezkompromisnost, da v romanih predstavim jasno podobo časa o prostorih, kjer živim, je to edino smiselno. Zato se ne ubadam s trenutnimi posledicami. Resnično ne pričakujem, da bi bile moje knjige v šolskem berilu v državi, kjer je hipnoza najbolj razširjena oblika komunikacije oblasti s svojimi državljani.
 

Ali velike zgodbe res ni več? Je mogoče govoriti samo še o neskončnih tokovih zavesti, drobnih detajlih, ki zapolnjujejo življenje, majhnih poželenjih?

Tako je bilo vedno. Velika zgodba je iluzija, maska, način, da postane posameznik manj pomemben. Vsaka oblast raje komunicira z množino kot pa z ednino. Demokratičnost nekega sistema vidimo na podlagi odnosa do posameznika, koliko dovoljuje obstoj ednine javnosti.
Slovenci imate dvojino, kar je velika prednost.
 

Če bi bil vaš roman samo to – nabor motivov, ki jih obsesivno obdelujete – bi roman Bonavia na primer izpadel kot družinska spletenka, meječa na biografsko izpovednost. Kako ubežali biografičnosti?

Za to se ne moreš odločiti in tega se ne da zavestno izpeljati. Gre za splošen odnos do literature, po katerem mora osebno – v bistvu pa je vse osebno – preskočiti to ograjo in postati splošno. Kako to storiš, ne bi znal razumsko razložiti. Gre za notranji občutek.

Dragan Velikić: »Vedno pišem o tem, kar poznam. Ne verjamem, da je mogoče resno pisati o tistem, česar ne poznamo.« Foto Blaž Samec

Romana Bonavia nisem brala kot poskusa razmejevanja fikcije od realnosti, temveč kot uvid v vse tisto, kar je nekje vmes. To vam paberkujem, ker se Bonavia navezuje na Preiskovalca, ki je vaš zadnji v slovenščino prevedeni roman. Nam lahko pojasnite vez med tema dvema deloma?

Se popolnoma strinjam z vašo razčlenitvijo povezanosti omenjenih knjig. Dodati moram manjši popravek. Bonavia se ne navezuje na Preiskovalca, pač pa obratno. Rad povem, da se je v zadnjem poglavju Bonavie, v katerem navajam kratko zgodovino svoje družine, rodil bodoči glavni junak Preiskovalca. Roman Preiskovalec se od mojih drugih romanov razlikuje po tem, da ni niti en lik izmišljen. Vsi liki imajo svoje resnične vzorce, ki sem jih v romanu preoblikoval. In sicer ne samo like, pač pa tudi njihova medsebojna razmerja, situacije, v katerih so, vse navedeno je bilo tako ali drugače doživeto.
 

Preiskovalec je torej nekakšna preiskava spomina?

V tem spominu so moji starši, ljudje, ki so bili okrog mene, moji predniki, mesta in države, v katerih sem živel, cela obdobja, ki so neopazno izginjala.
Moja življenjska zgodba sama zase sploh ni pomembna, če se v njej bralec ne prepozna in se z njo ne poistoveti. Da se to lahko zgodi, pa mora prehoditi dolgo pot od življenjske do umetniške resnice. Ni vsaka zgodba literarno relevantna. Vendar ima samo literarno relevantna zgodba moč, da se vpiše kot izkušnja bralca. Da se to lahko zgodi, je nujna nadgradnja. Sicer bi bila vsaka izpoved literatura.
 

V romanu Preiskovalec zapišete, da je mati »veliko let zatem, ko je ugašala v domu za ostarele, šepetala svojo priljubljeno mantro – imena hotelov, v katerih je bivala«. Kaj je s fantazijo, ki se odpira po hotelskih sobah?

Vse, kar ste navedli, je »fantazija« oziroma fikcija. Fantazije po hotelskih sobah? Najbrž jih je toliko, kolikor je ljudi. Ali morda toliko, kolikor je sob. Midva bi tu težko definirala fantaziranje.
 

Z materjo imata v romanu pogovor o pisanju. Mati vam očita, da si izmišljujete in da si pravi pisatelj ne izmišljuje. Pomembno je gledati vase, potem vse pride samo od sebe. Je bila vaša mati pred časom?

Moja mati ali lik matere? Ne vem za nobeno. Menim, da sta obe manj skrbeli za vsebino in prihodnost literature, mati kot lik pa je imela težave z izmišljanjem in lažmi v svetu. Navedeni lik je eden tistih, spet redkih ljudi, ki verjamejo, da so laži in izmišljotine pošast človeštva. Mati nekje v Preiskovalcu pravi, da svet ne bo propadel zaradi ozonske luknje ali Marsovcev, pač pa zaradi laži.
 

Kot uvod v roman navajate misel Borislava Pekića: »Človek se po izpovedi ne počuti nič bolj čistega, kot je bil prej. Ravno narobe. Počuti se kot koš za smeti.« Gre tudi pri avtobiografičnosti še vedno za to, kako podati svojo različico zgodbe?

Seveda nikoli nihče ne pove svoje najslabše verzije. Vendar ima tudi to pravilo svojo izjemo – Dnevniki Aleksandra Tišme so izjema. Nisem tako pogumen, kot je bil Tišma. Sicer pa nikoli nisem imel ambicije pisati avtobiografsko prozo. Jaz samo uporabljam svoje življenje kot surovino za umetnost. Tako kot kipar uporablja kamen iz narave, da lahko naredi nekaj povsem sofisticiranega. Ne moremo reči, da to ni kamen, in vendar je nekaj drugega.
 

Zakaj je pisatelju tako težko zapopasti, da čustev v lastni literaturi ni treba skrivati? Da se mu ni treba bati svobode, kot pravite?

Spet gre za literarni lik in ne pisatelja, zlasti ne pisatelja kot pojem. Pisatelji so različni, veliko je takih, ki odprejo dušo in želodec. Menim, da moja literatura ponuja izredno odprt dostop do mojega pogleda na svet in mojih čustev. Vprašanje je, kako to doživljajo bralci in kaj vpišejo v to. Različnih doživetij je toliko, kolikor je bralcev.
 

Lik Lizete iz Soluna je mogoče razumeti tudi kot alegorijo razpadajočih držav. Zdi se, kot da tudi zgodovina sovpade s fragmentarnostjo življenja, da monolitni kosi ves čas razpadajo ter se nato spet sestavljajo v večje celote. To seveda ni samo literarni postopek …

Se popolnoma strinjam, to ni samo posledica literarnega postopka. So ljudje, ki si delijo usodo okolja, v katerem živijo, in so taki, ki se uprejo, izločijo in spremenijo usodo. Mislim, da ni človeka, ki se ne zazre v lastno življenje z vprašanjem: kaj bi bilo, če se takrat ne bi tako odločil? V dobrem in slabem pomenu. Vendar tega ne moremo nikoli preveriti in izvedeti.
 

Leta 1992 je pri nekdanji založbi Wieser izšel vaš politični esej Glas iz razpoke. V njem ob začetku jugoslovanske vojne od pisateljev zahtevate, da na razpad nekdanje skupne države pogledajo s »ptičje perspektive«. V nasprotju z intelektualci, ki so bodisi čez noč postali nacionalisti bodisi »so proti vojni«, je bila vaša prva zahteva do samega sebe »biti ustvarjalec«, ki ne sprejema dihotomijsko postavljenega sveta. Kako danes gledate na to politično utopijo?

Ni utopija, res tako mislim. Zame so pomembni ljudje, ustvarjalci, ki obstanejo v takšni utopiji. Ti me ojačajo. Enako kot sam s svojo javno besedo ojačam nekatere ljudi. In to ni malo. Z današnjega zornega kota in po izkušnjah, ki sem jih medtem pridobil, ima Glas iz razpoke neko naivnost, ki pa se ji ne odpovedujem. V eseju je prisotna tudi mladostna izključnost, ki izvira iz navedene naivnosti, vendar so moja življenjska stališča, objavljena pred skoraj tremi desetletji, še danes enaka. V odnosu do države, v kateri živi, je pisatelj avtonomen.
 

Menda ste se pisateljevanja lotili šele po dolgoletni glasbeni karieri (imeli ste tudi turnejo z Zdravkom Čolićem) in ko ste spoznali, da na tem področju nikoli ne boste briljirali. Malodane v vseh vaših romanih glasba prihaja v ospredje. Vam glasba pomaga ohraniti nadpogled nad široko razprostrto mrežo detajlov?

Ko sem bil mlad, sem si vtepel v glavo, da je za resno ukvarjanje z glasbo nujen absolutni sluh. Bil je le alibi, da se nisem odločil za glasbo kot življenjski poklic. Še danes ne bi znal pojasniti, zakaj sem bil prepričan, da hočem biti pisatelj. Kajti prvo zgodbo sem objavil šele pri sedemindvajsetih. Čeprav sem v šestem razredu osnovne šole med poletnimi počitnicami napisal roman in začel pisati drugega. Slučajno imam shranjena oba rokopisa. To je bil moj skrivni zaklad, ki mi je med odraščanjem pomagal ohraniti iluzijo, da sem pisatelj. Prepričan sem, da je notranji glas nezmotljiv.
Čeprav nimam absolutnega sluha, imam odličen občutek za harmonijo in sem nezmotljiv glede strukture oziroma pri komponiranju svojih romanov.
 

V Preiskovalcu kar nekajkrat omenite Lada Leskovarja. Vaju bomo imeli priložnost videti skupaj na Vilenici?

Da, moj prijatelj Lado Leskovar bo na Vilenici. To me zelo veseli. Spoznala sva se, ko sem pisal Preiskovalca. Točni podatki o glasbenih večerih v ljubljanskih hotelih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so njegova zasluga. Lado je v romanu korigiral spomine moje mame.
 

V romanu Rusko okno Melike Rudiju navrže, da ji gre na živce senzibilnost modernega filma; rada ima film z dobrimi, živimi ljudmi, ki drhtijo, a niso samodestruktivni. Zato imam rada Almodovarja, pri njem vsi gorijo, kot v grški tragediji, pravi. Koliko je njeno razumevanje filma tudi vaše?

Kot sem omenil že na začetku, je Melike lik, s katerim sem podaril glas posebni in redki vrsti žensk. Takšne ženske imam rad in jih spoštujem.