Dokazovanje, da slovenščina zmore

Slovo Andreja Perica, izjemnega posrednika slovenske literature, književnega prevajalca, čigar opus je sinonimen z virtuoznostjo in požrtvovalnostjo.

Galerija

Andrej Peric je v angleščino in slovaščino prevedel različne pesniške izbore več kot 20 slovenskih pesnic in pesnikov. FOTO: Matej Maček/arhiv JSKD

Pia Prezelj

12. 12. 2024 | 22:27

11:48

A+A-

Pred dnevi se je nepričakovano poslovil Andrej Peric (prej Pleterski), književni prevajalec, antologist, literarni posrednik, publicist, mentor in moderator, ki je močno zaznamoval tako domačo kot tujo knjižno krajino. Njegov opus je izjemen toliko, kolikor je bila izjemna njegova drža – izrazito povezovalna, predana, lucidna, vselej usmerjena v korist skupnosti.

Andrej Peric, rojen leta 1979, književni prevajalec iz angleščine, francoščine in slovaščine ter prevajalec slovenske poezije v angleščino in slovaščino, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral prevajalstvo ter štiri leta obiskoval lektorat slovaškega jezika in kulture. Usposabljal se je v Franciji, na Slovaškem in v Španiji.

Redno je objavljal revijalne prevode, radijske prispevke in intervjuje, pri tem pa objavil več kot dvajset knjižnih prevodov (Slovenija in ZDA) britanskih, avstralskih, francoskih, slovaških, malteških, islandskih in slovenskih avtorjev ter sestavil več antologijskih izborov poezije, proze in ljudskih pravljic. Sestavil in prevedel je antologijo slovaške kratke zgodbe, prevodno pa prispeval tudi k antologijam malteške, islandske in estonske književnosti.

V angleščino in slovaščino je prevedel različne pesniške izbore več kot 20 slovenskih pesnic in pesnikov. Je dvakratni prejemnik Lirikonovega zláta za revijalne prevode slovenske poezije v angleščino (2012 in 2015), za prevod romana Sama ljubezen Laurence Plazenet je prejel nagrado Radojke Vrančič (2014).

Poezija vpliva tako, da počlovečuje

Leta 2018 je bil za knjigo izbranih pesmi Maje Vidmar The Gift of Delay nominiran za nagrado AATSEEL za najboljši prevod v angleščino minulih dveh let. Njegovi prevodi otroške književnosti so prejeli dva znaka zlata hruška (2018 in 2020). Od leta 2011 je vodil slovaško prevajalnico JSKD, v okviru katere je uredil petnajst revijalnih in souredil štiri knjižne prevode. Med letoma 2016 in 2022 je bil član žirije mednarodnega festivala Vilenica.

Kot je Peric zapisal v uvodniku Mentorja 3, so pri njegovih poklicnih odločitvah večkrat pretehtali njegov notranji klic, senzibilnost, intuicija, a je obenem verjel, »da kar sem in še bom, ne bi bil brez odličnih učiteljev mentorjev«. In prav to je bil tudi sam.

Kot je poudarila pesnica Maja Vidmar, je »hvaležna, da sem ga poznala in da je prevajal moje pesmi. Spoznala sva se na Slovaškem in takoj me je očaral z neposrednostjo, pristnostjo, živostjo, skromnostjo in hkrati polnostjo. Pozneje je bilo čudovito sodelovati z njim, ker je bil vedno pripravljen prisluhniti mojim argumentom o prevodu in si za to vzeti čas, hkrati je vztrajal pri svojem avtorskem prevodu.«

Andrej Peric je, kot povedo številni, znal poslušati – ne le avtorje, temveč tudi besedila, jezik in njegove lege. Kot je pred desetletjem v utemeljitvi nagrade Radojke Vrančič, namenjene mladim vrhunskim prevajalcem, zapisala žirija, je »Andrej Pleterski to delikatno […] čipko najprej celostno doumel in jo razpletel, nato pa v slovenščini spletel novo, enako čisto, fino, svetlo in presojno«.

Barbara Rigler, producentka za literarno dejavnost JSKD

Pred skoraj petnajstimi leti je kot mladi prevajalec po prvem samostojnem knjižnem prevodu začel mentorsko delo na prevajalskih delavnicah v okviru JSKD. Že prvič je ustvarjalno povezal devet študentov in leto pozneje je nastala zbirka desetih sodobnih slovaških humoresk Pozitivci. Tak je bil tudi sam: pozitiven in znal je prepoznati humor v trpkem okolju. Vsako leto je nato s skupino uveljavljenih prevajalcev mentorjev sodeloval pri izbiri teme in mentoriral prevode besedil iz slovaškega jezika, nas spoznaval s kulturo ter slovaškimi avtorji. Njegovi predlogi knjižnih prevodov so bili vedno tankočutno izbrani, z obilico empatije in razumevanja za ranljivost posameznika. V besedilih smo brali preroške portrete človeških usod in družbenih odnosov. Z obilo spodbud, iskrivega pogovora in povezovanja je udeležence Prevajalnice pripeljal še do treh prevodov: Jajčka vseh velikosti, Ogrožena vrsta – Imunost in Dno: tri drame. O avtorici zadnjega, Jani Bodnárovi, je pred dobrim tednom zapisal: »Če je še mogoče, bi bilo izjemno, če bi naslednje leto naredili promocijske dejavnosti s kakšno igralko; bi se dogovoril tudi za radijski intervju, pa tudi revijalni ... Ker imamo, znova, opraviti z eno od najpomembnejših literarnih osebnosti svoje države in srednje Evrope.« Vedno je verjel v sposobnosti mladih prevajalcev, v moč poezije in literature ter bil odličen zgled vztrajnega, subtilnega mentorja. Pred desetimi leti je v uvodniku v Mentor 3 zapisal: »Tako se naredi prevajalec. Vsak po svoje. Ne sklene pa se pot usvajanja veščin. Zgodbe vabijo. Nagrade zavezujejo. Kulture razsvetljujejo. Pisatelji presenečajo. Prevodi osrečujejo. In mnogo je mentorjev, vsakdanjih ljudi in strokovnjakov, ki človeka zaznamujejo na njegovi poti, mnogi se poslanstva ne zavedajo, zgolj sveti njihov zgled.« Andrej se je zavedal svoje vloge in svetlega poslanstva.

Špela Šramel, raziskovalka in predavateljica na oddelku za slavistiko FF UL

Ni vsem dano, da lahko z izjemno tankočutnostjo doživljajo poezijo ali glasbo. Kot tudi ni samoumevno, da je nekdo pripravljen posvetiti vse življenje in vse svoje napore književnemu prevajanju. Prav to velja za Andreja Perica. Svoje življenjsko poslanstvo je jemal z vso resnostjo in občutljivostjo, ki jo je premogel, da je s tem hote ali nehote pustil za sabo globoko sled. Najprej pri soprevajalcih, urednikih in študentih, ki jih je na svoji, zdaj že legendarni prevajalnici pripeljal do kar štirih knjižnih prevodov poezije, drame in proze. Slovaška književnost je z njim postala v slovenskem literarnem prostoru sinonim za kakovostno, moderno, provokativno, skratka polnovredno evropsko književnost. Johanides, Haugová, Bodnárová, Tatarka in še kdo živijo in bodo živeli v Andrejevem slovenskem prevodu vekomaj.

Amelia Kraigher, odgovorna urednica založbe /*cf.

Z malokaterim prevajalcem sem se tako lepo ujela, in to kratkomalo v trenutku, kot bi se poznala od nekdaj ... Avgusta 2021 je stekel najin prvi stik prek elektronske pošte. Naključje je hotelo, da je samo nekaj tednov zatem izšel nov roman Édouarda Louisa in kot njegov prvi slovenski prevajalec ga je dobil v delo v drugo. Odtlej sva bila, kot se je rad pošalil, à la ligne, na liniji in v proizvodnji obenem: prek e-pošte, telefona, oba v knjigah ... Ker je stanoval le streljaj od mesteca, v katerem sem preživela prvo mladost, sva hitro ugotovila, da sva nekoč, vsak v svojem malem kraju, kot otroka pogoltnila pol bližnje knjižnice in da sva pozneje, na faksu, poslušala iste profesorice ... Andrej, ki sem ga dotlej razmeroma dobro poznala le skozi prevode, se je naenkrat utelesil v izjemno spoštljivega, občutljivega in pozornega človeka živahnega pogleda in dolgih gostih temnih las. Potem se je lotil prevoda romana Spremeniti se: metoda. Koliko empatije, topline in miline je med prevajanjem velo iz kratkih, navdihnjenih elektronskih sporočil! V prevod je vložil vsega sebe in ga oddal pred rokom. Potem je potrpežljivo čakal več mesecev. Ko sem ga naposled poklicala, sva govorila dolgo, pregovarjala detajle, pilila sva poezijo v prozi, jaz navdušena nad njegovim mojstrstvom, on iskreno, skorajda otroško ganjen … Takrat sem razumela, kako scela in do konca in prav ponižno je bil predan jeziku, natančneje: več jezikom. Tako požrtvovalnega kolega, tako nadarjenega, pozornega in izkušenega prevajalca srečaš komajda izjemoma! Pred kakim letom dni mi je poslal v presojo droben literarni biser: kratek angažirani poetični roman prezgodaj umrlega francoskega pisatelja Josepha Ponthusa (1978–2021). Naslov tega romana iz leta 2019 je À la ligne – Na liniji, V proizvodnji. Toda kaj naj danes kot urednica še počnem s tem malim biserom, ko pa prevajalca ni več na liniji?

Lucija Stupica, pesnica in prevajalka

»Ni isto, nikoli ne bo isto, ker ni isti jezik,« si govoril, ko sva iskala rešitve za prevod Untelling Marka Stranda. »Samo dognati moraš, kaj točno se ti ne zdi isto. Eden od največjih čarov prevajanja je dokazovanje, da slovenščina zmore – je stokrat bolj pregibna od angleščine, slednja ima prednost le v tem, da ima veliko kratkih besed – mi pa jih lahko, ko imamo enkrat pomensko osnovo rešeno, po mili volji premetavamo; takrat je to igra, ki se jo greš ali pa ne.«
Prevod te dolge Strandove pesmi, ki sva ji na koncu le našla najinemu občutju primeren naslov, se je po dolgih tednih izvil iz mene. Šele potem, ko se je meni uspelo izviti iz tančice skrivnosti, v katero me je ovil pesnik. Vedela sem, da je to moja pot – a kaj drugega je branje poezije kot iskanje lastnih poti, in zdaj, nekaj dni po tem, ko vem, da si ne bova več podajala poezije, ne na tak način, spet berem pesem: Obstal je. / Čutil je, kako se svet umika/med oblake,/med zračne police./Zamižal je./Pomislil na jezero,/skrinje alg./Pomislil na molja, ki spi/v prahu svojih kril,/netopirja, ki visi v jamah dreves./V tistem je čutil,/da je več od potrebe po preživetju,/več od svojih izgub,/ker je bil manj od vsega./Pozibaval se je./Vanj se je naseljevala tišina/in dvigala kot radost,/kot začetek.
Ob vstopu v pesem pa: Nato se je kot belo oko/počasi razprlo jezero / in spet je bil otrok ... Notranji otrok v tebi, Andrej, h kateremu si se vračal, ga reševal in čustvoval z njim, ni bil dan brez oblakov, a vem, da nas je mnogo, cela skupnost, ki si jo nevede zgradil, ki bi šli do obale, da bi jih razpihali, če ... otrok ne bi odtaval, kot v pesmi.