Brane Piano: Zgodovina Celja in okolice V.

Novinar Brane Piano je več kot četrt stoletja v kolumnah, ki so sprva izhajale v časopisih Večer, Dnevnik in Republika, po letu 1996 pa v Delu, opisoval in komentiral dogajanje v Celju, regiji in širše. V prepoznavnem slogu prvovrstnega humorja, ostre satire in ironije je nastalo okoli 1300 kolumn, v knjigi, ki jo je izdal Muzej novejše zgodovine Celje, jih je zbranih skoraj 600. Po prebranem boste zavzdihnili. Nič se ni spremenilo in vse je že bilo.

Ljubitelji zgodovine vedo, zakaj zbirka Pianovih kolumn nosi številko pet. Zgodovinar Janko Orožen je namreč izdal prve tri knjige, ki se zaključujejo z letom 1979. Med Pianovimi in Orožnovimi manjka 13 let, kar bi lahko bila manjkajoča četrta knjiga, če se je bo kdo lotil. Vprašanja o verodostojnosti zapisanega v Pianovi zgodovini avtor v predgovoru sam pojasni: »Na podatke, zdaj že historična dejstva v zgodovini V., se je mogoče zanesti. Na njihovo razlago in moje komentiranje seveda nikakor ne.«

Izbor objavljenega je opravil avtor sam. Tako kot se je desetletja sam odločal, o čem bo pisal v posamezni kolumni. O lokalnih oblasteh, njihovih (ne)umnih potezah, o hudem, še vedno trajajočem problemu onesnaženosti Celja, pa tudi o kulturi in celo šport se tu in tam najde ter bizarnosti različnih vrst. Ob branju se boste zabavali, včasih zgolj kislo nasmehnili ali pa se zgražali. Verjetno nekateri tudi nad piscem, ki pa je vedno pisal tako, da v njegovem pisanju ničesar slabega niso videla niti sodišča, kamor so ga vlačile užaljene veličine in nikoli zmagale.



Velika vrednost čez 700 strani debele knjige so kazala, Piano je zbral 805 biografskih in 206 geografskih gesel. Našli boste vse, ki so krojili našo usodo zadnjih desetletij. O tem, zakaj je bil do nekaterih manj prizanesljiv, je decembra 2012 v kolumni razložil: »Ali svoje otroke venomer samo hvalite? Jih morda ne spodbujate k večji prizadevnosti? Jim za umazane nogavice pod posteljo kupujete čokolade, za dvojke v šoli pa jih tolažite, da so dvakrat boljše od enic? Tudi naloga okorelega kronista je, da vztrajno in zoprno nastavlja ogledalo, da ne bi tlačani izgubili zdrave pameti, knezi pa da ne bi zašli na kriva pota in v samovšečnosti pozabili, kako lepo in dobro bi lahko bilo Celje, ko bi v njem vladali knežja modrost in tlačanska pozornost do sotlačana, ne pa zveze, lakomnost in napuh.«

Knjiga je zagotovo ena tistih, ki jih velja imeti doma. Da ne pozabimo. Ali kot zapiše kolega Brane: »Zgodovina niso zgodbe o preteklih dogodkih, ljudeh in krajih, zgodovino pišejo zgodbe o neuničljivi človeški neumnosti.«