Blodnik po Istri: »Če boste zašli, ste si sami krivi«

Društvo za dolgovezenje, v katero so se združile Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč, je izdalo Blodnik po Istri in nas prepričalo, da je prav tisto, kar smo ves čas pogrešali, pa čeprav popotnik z njim prej zaide, kakor najde pot do tega, čemur danes rečemo turistična destinacija. Tega jim nikakor ne moremo zameriti, kajti opozorilo je jasno: »Če boste zašli, ker ste nam sledili, ste si sami krivi.« Vse njihove podvige je z ilustracijami pronicljivo opremila Milanka Fabjančič. Sinoči so ga predstavile v Vodnikovi domačiji s kvizom Ne sprašujte za pot, raje odgovarjajte.

Blodnik je vodnik, ki se že sam tako dobro pozicionira v svoji edinstvenosti, da velja uporabiti kar misli avtoric, publicistke in pisateljice Agate Tomažič, strokovnjakinje za spletni marketing Tamare Langus in oblikovalke Teje Kleč, bolj znane kot Teja Ideja, ki je knjigo tudi »oblekla«. Knjižica, ki jo držite v rokah, izvemo v uvodu, ni navaden vodnik, temveč je – blodnik. Zaman boste v njem iskali telefonske številke ter naslove gostiln in prenočišč, vse to je na internetu, pravijo avtorice, niti ni bil njihov namen spisati kulinaričnega vodnika. Brezkompromisno odslovijo tudi gibanju zaprisežene turiste: »Če vas veseli šport, si morate omisliti kakšen drug vodnik po Istri.«

A čeprav se ne vznemirjajo preveč zaradi tega, da bi bralca oskrbele z informacijami, tako čislanimi v svetu instantnega turizma, te kljub vsemu dostavijo, spretno zavite v besedišče, ki se ga ne bi sramoval niti sloviti potopisec Ryszard Kapuściński. Ali kot pravijo same avtorice: »Če boste brali podrobno in med vrsticami, boste zagotovo lahko izluščili navdih, kje prespati, da – se boste smejali.«
 

Nič več samo smerokazi

Izvemo tudi, od kod se je vzel »blodnik«; to je neologizem, ki smo ga krvavo potrebovali in kot tak si zasluži stalno mesto v slovenskem besedišču. Toda bralec, ki so ga v vodnikih doslej najbolj navdihovale najmanj uporabne informacije, tiste, ki so imele predvsem vlogo kratkočasenja med potovanji (in ta so bila pred omreženostjo in družbenimi omrežji precej bolj bogata z odvečnim časom), kmalu spozna, da smo v resnici še bolj kot to novo besedo potrebovali takšen vodnik.

Morda res ne bo zdrajsan in do zadnjega lista uničen od tega, ker bi ga vlekli na potovanje po Istri (kvečjemu povsod drugod), kajti ti kraji so tako ali drugače – nekateri kot cilj vsakoletnih počitnic, večinoma pa le kot smerokazi, mimo katerih smo se vselej samo vozili – večinoma že zapisani v nas in nas blodnik le spomni nanje. In morda premami, da bi tja naposled tudi zavili.

Izbor krajev, ki jih obravnava, se tako precej odmakne od tistega, kar bi lahko prebrali v navadnih vodnikih. Letoviščem in mestom, ki pritegujejo množice, se izogne ali jih brezbrižno razgali v vsej puhlosti in dolgočasnosti, razkriva pa kraje, ki jih turisti večinoma prezrejo zaradi domnevne nezanimivosti. Med njimi so Dvigrad v dolini Mirne, rudarsko mesto Raša, luka Trget na vzhodu Istre, večno neobiskani Buzet, predvsem pa relikvije industrializacije v Jugoslaviji, kakršni sta Reka in Bakar, ali zaradi diktature avtomobila pozabljene imenitne železniške postaje iz časa Avstro-Ogrske.

Razkriva nove skrivnostne kraje na Z, po drugi strani so v njem tudi Červar, sinonim letovišča delavskega ljudstva in počitnic, pa Rabac in Opatija (in to v času maškarade), spomnimo se znamenitega kiparja Dušana Džamonje, boksarja Mateta Parlova ter začnemo resno razmišljati o tem, da bi obiskali muzej na prostem s kmetijsko mehanizacijo ali Sveti Lovreč, čeprav tam, kot izvemo, ni nikakršne turistične infrastrukture in je tako obiskovalec prepuščen svoji domišljiji. Nič lepšega za avtorice blodnika, torej.

Kljub njihovi navdušenosti nad kraji, pozabljenimi v času, pa bralcu ob njih vendarle prijazno svetujejo – kakor v primeru Istarskih toplic: »Vredne ogleda, raje kot kratkega obiska daljšega bivanja.« Zelo dobrodošli so tudi ljubeznivi jezikovni namigi, denimo, da se delu nujne opreme, pahljači, v hrvaščini ne reče páhljača, ampak lepéza.


 

Istra-živanje

Uporabna vrednost »istra-živanja«, kakor njihov raziskovalni proces imenuje Tamara Langus, torej ni toliko v tem, da nam sugerira nove stare (ne)turistične kraje z napotki, ki le redko pristanejo v vodnikih, ampak v tem, da nam razkriva, da potovanja niso nič drugega kakor potovanja skozi lastno dušo in navsezadnje skozi lastno življenje.

Vsaka od avtoric se vsaj enkrat vrne k tistemu praspominu, ki je ustvaril Istro takšno, kakršna bo (vsaj za generacije, ki so spremljale tranzicijo) za vselej, ne glede na spremembe, med katerimi so marsikaterega od krajev prerasli trava in grmičevje, sodobna nakupovalna središča ali letovišča, ki si dandanašnji pravijo resort. Kajti potem, ko odpremo vsa vratca, pridemo do najmanjših, in za temi se razprostira naše otroštvo, kakor si je Agata Tomažič izposodila verze Daneta Zajca iz pesmi Ta roža je zate.

To je tudi čtivo, v katerem sorodne duše najdejo vsi tisti, ki so se kdaj zalotili ob vprašanjih, kaj uboge prikolice, deponirane v skladiščih, počnejo vso zimo in kaj se zgodi, ko jih zapusti zadnji lastnik. Prav tako tisti, ki so se ujeli v razmišljanju, kako si je na Brionih čas krajšala Jovanka in kaj bi povedal papagaj iz brionskega pristanišča, če bi mu postavili par intimnih vprašanj. Nekateri pa smo končno izvedeli, od kod pravzaprav izvira tisti znani občutek, ki mu danes pravijo FOMO (fear of missing out, strah, da bi kaj zamudili).

Blodnik po Istri torej ni toliko blodnik po krajih, kot je blodnik po (skritih) kotičkih misli, ki si jih le redki upajo priznati, naposled pa še prepoznati in celo zapisati, ne da bi zvenele kot navadne blodnje. Ali kakor je zapisal pisatelj Goran Vojnović: »Ni vprašanje, ali se je zapisano v tej knjigi zares zgodilo, temveč je vprašanje, kako Agati, Tamari in Teji ni bilo nerodno vsega tega napisati. In kako Milanki tega ni bilo nerodno narisati.«