»Bila je mladost in bila je država, ki je ni več – je pa roman o njiju«

Novi roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi je zagotovo eno tistih del, za katero bi se lahko kresali meči o tem, ali je bila jugoslovanska stvarnost resnično multikulturna skupnost, združujoča različne narode, kulture, religije, ali pa je šlo le za seštevek treh kultur, kjer se je multikulturnost izražala v strogo nadzorovanih okvirjih in je monolitni družbeni sistem težil k poenotenju.

V romanu je zadeva prikazana precej kompleksno. Detajli, s katerimi Pregelj gradi svet prvoosebnega pripovedovalca, so otipljivi in vsaj v prvi polovici romana kažejo idilično sliko sožitja različnih kultur. Muslimanska družina, h kateri v popoldanskem času zahaja Janova, recimo temu, tipično slovenska družina, v Ljubljani resda nima primernih molilnic, kaj šele džamije, toda imajo službe in plače, ki so boljše kot v Bosni ali kjerkoli drugje v Jugoslaviji, predvsem pa imajo prijatelje, s katerimi se fotografirajo – njihova hči Defne Janu na primer pusti, da ji seže za hlačke, starejši sin Ali pa Elvisu in Janu pripoveduje »pravljico« Vojne zvezd, ki v knjigi deluje kot globalni pop fenomen, itd. V urbani Ljubljani poznih sedemdesetih torej vlada toleranca, prepojena z zametki pop kulture, toda ko spraskamo tenki odplesk, se spodaj prikaže drugačna slika: med ljudmi so, tudi v času naivnosti, potekale nevidne meje.



Ko Jan odrašča, se kolektivne kulturne meje višajo, razlike se poglabljajo. Eden takšnih prizorov je, ko Janova družina večerja pri prijatelju Elvisu. Elvisova družina reagira na politično situacijo Jugoslavije, ki v domove vsakdanjih ljudi prihaja prek črno-belih televizijskih ekranov tako, da se radikalizira; starejši brat Ali se začenja posvečati študiju korana in se druži z enako mislečimi mladeniči dolgih brad, Defne čaka dogovorjena poroka v Sarajevu, njihova mati Farhana ima na glavi ruto. Čeprav vemo, da je muslimanska družina v roman »postavljena« alegorično, je zaradi mikroperspektive, ki jo uporablja Pregelj, jasno, da se Elvisova družina odziva na »naraven« način. V romanu tako ne bomo našli jančarjevskih sodb, češ da so se razlike poglabljale »preprosto zato, ker se niso mogle svobodno izživeti«, niti ne poskuša podajati vzrokov, zakaj je prišlo do razpada Jugoslavije, ampak simptome zgolj rezimira.
 

Prihodnost ne obstaja

Morda je to tudi eden izmed razlogov, zakaj Pregljev junak zavrne, da bi odrastel, in otopi v bolečini izgube. Prvi odzivi na roman omenjajo avtobiografičnost, ki je prepletena z literarnostjo: očitno je, da Preglju ne gre za zvestobo resničnosti, čeprav jezik, ki je linearen in že suhoparen, daje ravno takšen vtis, niti za samogotovi obračun s sabo, ampak za sprašujoči dvom: »Lahko bi bilo drugače. Moralo bi biti drugače. Če bi si takrat, ko smo sedeli v Elvisovi sobi, predstavljali svojo prihodnost, bi si jo drugače. V naši prihodnosti ne bi bilo vojne. V naši prihodnosti bi ostali tu. Defne se ne bi poročila tako mlada in odšla v Sarajevo in Ali se v parku ne bi učil arabskih besed,« zaprt v svojo sobo premišljuje Jan, za katerega prihodnost ne obstaja; oporna točka je preteklost, ki se je Jan ne oprijema na način faktičnosti preživetega ali določujočnosti izkušnje, ampak je ključno vozlišče samoosmišljanje, ki je iskateljsko naravnano.



Kvaliteta Pregljevega romana je v njegovi dialoškosti in zmožnosti, da raznovrstne stranske like, ki niso samo v funkciji osvetljevanja osrednjega lika, temveč tudi samostojno delujejo prepričljivo, združi v koherentno celoto. Čeprav je notranji monolog prevladujoča pripovedna tehnika, je notranja scenska perspektiva doživljajočega dečka tista, ki roman razpre in ga strukturira v smeri dialoškosti pa tudi različnih interpretativnih možnosti. Ko pisec spremnega zapisa Aljoša Harlamov zapiše, da je Jugoslavijo skupaj držal »nekakšen čarovniški trik – in /je/ iluzija počasi izzvenela, ker je čarovnik strmoglavil z Nebotičnika«, pomislimo na drugo možnost: sobivanje med različnimi nacijami, kulturami in religijami je bila najbolj naravna stvar, potem pa je neki čaroben trik (ki ni nujno čarovnikova smrt) sprožil iluzijo, da sobivanje v eni državi, ki se je poleg vojaškega režima utemeljevala na pismenosti, ni več mogoče.
 

Glavni dogodek

Čarobnost romana V Elvisovi sobi je v tem, kako javno vdira in se spreminja v intimno dramo. Dogodki iz Janovih otroških let so popisani skozi oči odraslega in s pozornostjo na detajle, ki so zanimivi za otroško doživljanje, od zbiranja figuric iz Vojne zvezd do spoznavanja spolnosti prek revij Start in Neckermannovega kataloga. Dokler Jan ne sprevidi, da se svet spreminja hitreje, kot se je spreminjal svet njegovih staršev, ki je bil predvidljiv in, ne glede na čas partijskega nadzora, tudi varen. Z osrednjim likom vstopimo v svet, ki je »vsak dan drugačen«, čeprav ne izključno politično. Vzporedna zgodba o tehnoloških novostih, kot so osebni računalniki, igrice, kasneje tudi zgoščenke in prvi mobilni telefoni, ki teče pod površjem, je enako pomembna kot spreminjajoča se politična podoba sveta, med katerimi je Titova smrt prelomna točka v romanu; je mejnik razpada.



Pripoved V Elvisovi sobi je nastavljena tako, da vodi k osrednjemu Dogodku – odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. In če se sprva družbene spremembe spremlja z varne razdalje, pisatelj junaka kasneje pošlje na služenje vojaškega roka v Makedonijo, da bi na situacijo pogledal z druge strani. V drugem delu smo torej soočeni z Janovo soldaško izkušnjo, ki spominja na Snojev roman Balkan sobranie (2012), le da je Pregljeva pripoved manj »rožljajoča, sopihajoča, stokajoča in psovaška«, kot je to primer pri Snoju. Pregelj junaka tudi ne postavlja v vlogo boga, ki bi na primer dogajanje v jugoslovanski provinci realsocialističnega tipa opisoval »od zgoraj« in zato svoje vojaške kolege obravnaval pokroviteljsko. Posledično tudi nimamo opravka z orientalističnimi pripombami o sovojakih drugih narodnosti; ravno nasprotno, Pregelj celo srbskega poveljnika Stojanovića opiše kot polnokrvni lik, ki lucidno napove dogajanje v prihodnjih tednih in mesecih.

Zmoti pa homofobna scena v vojašnici, ki navsezadnje ni toliko posledica »faktičnosti« kot predvsem junakovega pasivizma. Ko eden od vojakov zaradi zmerljivke peder fizično obračuna z drugim vojakom, se Pregljev junak predvsem reži. In ko poročnik Stojanović v pisarni poleg Titove slike obesi še sliko Slobodana Miloševića, niti ne trzne z očesom (seveda gre tu tudi za določen teater). V Janu se torej bolj kot ne poraja občutek izgubljenosti, nerazumevanja tega, kaj se dogaja, in da četudi se bo zgodilo to, kar slutijo vsi, izrečejo pa le redki, je na delu usodnost in celo nemoč, da bi bilo mogoče karkoli spremeniti. Kot včasih premišljuje: »Sprašujem se, ali ima poročnik Stojanović mogoče prav? Ali ve več od nas? In če bo vojna, kdo se bo boril proti komu? To mi ni jasno. V koga bomo uperili puške? Na koga bomo streljali? Čigava vojna bo?«

Roman V Elvisovi sobi se zaradi usmerjenosti na družbeno okolje, po katerem se giba pripovedovalec, čigar izkustveno obzorje je precej široko, izteče v epsko širok in s sočasnimi zgodovinskimi vrenji napolnjen pripovedni fokus. Ko vidimo junaka, kako se skuša vrniti v Elvisovo sobo, ko skuša tja vrniti Alija, ki v istem hipu ranjen leži ne tako daleč stran, kar sugerira trenutek jeze in razočaranja ne toliko nad tem, kar se je, temveč kako se je zgodilo, je jasno, da se junak in z njim pisatelj postavlja na stran pacifističnih načel; ločitev Slovenije od Jugoslavije je bila prava stvar, kar pomeni, da roman ponotranja afirmirano zgodovino, obžaluje pa nasilje, ki je spremljalo razpad. V tem smislu se tudi nostalgija za izgubljenim svetom lahko izkaže za problematično. Toda dokler je zgodovina upovedana v loku od imaginativne odprtosti do bolečega samoiskateljstva, ki ne doživi katarze, smo (še vedno) v varnem območju literature.