Nebo pod vodo je zbirka, ki se bere, kot si želi bralec. Po delih­ ali kot ena pesnitev. Prej ločene pesmi so se zlile v valovanje, ki naplavlja notranje obale bralca. Za pesnico Tino Kozin je sinoči­ podeljena Veronikina­ nagrada­ nepričakovana, kot tudi vsa pozornost, ki jo je zbirka dobila.­ Morda je to dokaz, da je minevanje, odhajanje, smrt, ki se v zbirki nikoli ne pojavi s svojim imenom, a vsi vemo, da je tam, tematika, ki kliče. In ­poezija zdravi.

Tretja pesniška zbirka Nebo pod vodo (Litera) Tine Kozin je pesnitev, izrekanje o minljivosti, minevanju, umiranju. Nastajala je počasi, več kot leto in pol. Ni šlo za izliv, prej valovanje. Po vseh zgodbah ljudi, ki so odhajali. »Ves svet ljudi, ki sem jih poznala in so me obdajali, je v nekem trenutku začel propadati, se podirati. Odhajali so pretresljivo in počasi. Vsaka od teh zgodb me je pretresla in bila tako močna, da je niti nisem bila sposobna zapisati. Vsake toliko časa sem se vendarle usedla in kak­šni od zgodb našla ubeseditev,« je pojasnila pesnica.



To je bilo pisanje iz nuje. »Čutila sem, da moram neke stvari napisati in ubesediti, po drugi strani pa se mi je zdelo tako rekoč nemogoče govoriti o tem. Sploh tako, da bi ohranila osnovno digniteto do vseh vpletenih, po drugi strani je tudi težko najti izraz za doživet­ja, kot so umiranje, smrt, ne da bi hkrati to zbanaliziral.« Zbirka ni bila zdravilo, ampak bolj izziv, ali bo sploh lahko vse to ubesedila.

Zamolkla belina

Odhajanje, umiranje prinaša tišino. Veliko tišine. Zbirka ni po naključju polna beline in praznih vrstic. Gre za belino, ki je tako glasna kot vse pavze v notnih zapisih. »Vsak, ki se je kdaj srečal s takimi doživetji, ve, da je najprej predvsem velik prostor tišine, stiske in molka. Beline so zamolki, sestavni del pesmi. Tišina, ki je prihajala hkrati z besedami, ki so kapljale vanjo, je sestavni del pomena, sploh kadar govorimo o teh stvareh.« Tudi njen jezik se je drobil, z drobljenjem pa so nastajali novi pomeni.

Sprva so bile pesmi v zbirki ločene, zdaj ne vemo, kje se konča in začne nova. Bralec tako lahko pristopi k zbirki, kot si želi in mu ustreza, je pojasnila Tina Kozin. »Kot ustvarjalki se mi zdi najpomembneje, da dam bralcu prostor, da najde svoje pomene o tem, kar napišem. Da knjiga njemu nekaj da.«

Narava kot obvezni del

Voda je bila za pesnico logična izbira. »Kadarkoli razmišljam, se pojavi voda. Ne samo kot vir navdiha, ampak je zame na neki način dihanje. Sem vizualen človek. Ne razmišljam toliko v besedah kot v podobah in voda je vedno z mano.« A ne le voda, tudi veter, živali in preostala narava. V zbirki so tudi jasni obrisi ekologije. A ne gre za angažirano poezijo v smislu dajanja glasu naravi in ranljivejšim bitjem. Narava je v pesmih zato, ker je preprosto pesničin del. Njeno naravno stanje. »Čutim se zelo povezano z živalmi, naravo, ta del sveta mi je že od malega blizu, hotela sem tudi študirati biologijo, kar se po spletu naključij ni zgodilo. Živali so integralni del mojega sveta in razmišljanja.«



Hkrati narava daje najlepše primere odhajanja. In vračanja. Brez banalnosti. Čeprav je žalobno, je lahko tudi upajoče. Kot raztapljanje ledu, ki ga morje vrne obali. Tino Kozin je presenetilo, da je bila zbirka tako dobro sprejeta. »Zelo sem se bala, ker je sintaksa natrgana, da se bo bralcem zdela preveč hermetična. Je pa to tematika, ki verjetno bolj nagovarja tiste, ki so v življenju že nekaj dali skozi. Zanimivo je, da so se vsi, ki so imeli v družini demenco ali kakšno počasno umiranje, zelo našli v tej knjigi. Sem pa srečala ljudi, ki niso imeli takšnih izkušenj v življenju, pa jih knjiga ni nagovorila. Niso točno vedeli, o čem ­govori.«

Presenetljiva moč

Strokovna komisija letošnje Veronikine nagrade, ki jo podeljuje Mestna občina Celje, Alen Albin Širca, Bina Štampe Žmavc in Lara Paukovič, je v obrazložitvi nagrade zapisala, da Tina Kozin kaže nenavadno zrelost, ki se precej oddaljuje od glavnih tokov sodobne pesniške govorice. »Gre za redko pesnjenje, katerega morda največja odlika je, da se za na videz skopimi, a vendar premišljenimi in celo preciznimi pomenskimi mrežami in imaginativno prodornostjo skriva neverjetna jezikovna energija, ki jo lahko ob površnem, morda celo drugem in tretjem branju, zlahka spregledamo. Nebo pod vodo od nas, bralcev, zahteva veliko: potrpežljivost, zbranost, vztrajnost in predvsem odprtost za tisto drugo od nas samih, drugost, ki se nam vselej izmika in postavlja pod vprašaj naše miselne in bivanjske privajenosti.«



Komisija je dodala, da ta poezija skriva presenetljivo moč, celo subverzivnost. »Če jo beremo zares, se pravi, da sprejmemo težo teh besed, je ta zbirka lahko celo nevarna: lahko nas spravi v vrtinec, iz katerega za naš jaz – ego – morda ni več rešitve: morda po vztrajnem branju ne bomo nikoli več isti kot prej – toda ali ni ravno ta transformativna energija bistvo vsake dobre in resne literature?« Predsednik komisije Širca je sklenil, da jo je prav zato treba brati znova in znova. »Notranji ustroj zbirke, ki je danes vse preredek, namreč žene k premišljevanju, zbranosti, ki je pogoj, da morda naposled potonemo v vse-mirje tega neupodobljivega neba, ki je pod vodo, te tihe presežnosti, ki seva skozi razpoke jezika: morda, a vendarle samo morda, bomo naposled vendarle dosegli to skoraj zenovsko bonaco duha, prosojnost in skorajšnjo breztežnost, ki jo daje slutiti popolnoma mirno morje ob brezvetrju.«