Zlatnik poezije 2021 prejme Milan Jesih

Podeljevanje nagrade zlatnik poezije skupaj z Veronikino nagrado – podeljuje jo Mestna občina Celje – in malo veroniko sega v leto 2005, ko jo je začela podeljevati pobudnica in organizatorica Fit media iz Celja. Od lanskega leta je to v domeni Hiše kulture Celje, ki je ob 25-letnici naročila pet kompozicij, navdahnjenih s poezijo preteklih prejemnikov Veronikine nagrade. V uvodu v prireditev bo zazvenel samospev Leona Firšta na besedilo pesmi Milana Jesiha, ki je Veronikino nagrado prejel leta 2001.

Letos bo za življenjski opus, ustvarjalni prispevek k slovenski literaturi in kulturi ter žlahtnost pesniškega jezika prejel zlatnik poezije. V obrazložitvi je literarna zgodovinarka Darja Pavlič zapisala, da so njegovi verzi »Hudo je ležat / ves bolan bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postelji zavaljen // brat in sestra« praktično ponarodeli; med drugim pa v njej piše tudi, da je pesnik estetsko uživanje v besedah vedno znal prenesti na bralce.

V Hiši kulture Celje navajajo, da je bila največ pozornosti deležna njegova zbirka Soneti iz leta 1989, ki so jo brali celo potniki na ljubljanskih mestnih avtobusih, literarni zgodovinarji pa so v njej prepoznali edini pravi primer slovenskega pesniškega modernizma. Zbirki so štiri leta po izidu sledili Soneti drugi, v množici tistih, ki so izšle zatem, pa je Jesihovo raziskovanje pesniške svobode doseglo nov vrhunec z Maršalom (2017), ki na duhovit način razkriva odnos Slovencev do neimenovanega maršala.



Jesihovi pesniški začetki so sicer tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Njegova prva knjiga pesmi z naslovom Uran v urinu, gospodar! je izšla leta 1972 in velja za reprezentativni primer slovenskega ludizma, neoavantgardizma in modernizma. Taras Kermauner je v njem prepoznal novi tip pesnika, ki je najmočneje, pa vendar le delno povezan s Šalamunom, ter ga razglasil za retorja, ki »uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo«.

Ena glavnih značilnosti Jesihove poetike je, da se da poezijo pisati o vsem – nobena vsebina, naj bo še tako intimna ali spotakljiva, ni tabu. Z jezikom se je treba igrati, besede postavljati v take zveze, da uho prisluhne ritmu, rimi in besednim igram, piše v obrazložitvi. Ta se pri tem naslanja na »butasti verz«, kot je svojo razlago vloge v mladostniških skupinskih nastopih in njihove revolucionarnosti imenoval sam: »Mlad človek je vpil: Tukaj sem!, hotel, da se ga vidi in sliši, pisal bi kar koli, da bi me opazili. Provocirali smo, uporabljali grde besede, napisali kaj politično dvomljivega, čeprav vedno z zdravim občutkom za varno rit ... Enkrat je urednik Radia Študent zadnji trenutek z muziko nadomestil neke moje butaste verze, nekaj kot Tito v slapu je širokem umival si krvave roke.«