V nadaljevanju preberite:

Znotraj okvirne zgodbe o noseči služkinji, željni zgodb, ki jo naposled razkrinkajo kot prevarantko, se vsak dan oziroma vsaka pripoved konča z naukom, z (ljudsko) modrostjo. Preden besedo prevzame naslednja pripovedovalka, njena predhodnica poda komentar o tem, kar je povedala, vsak dan pa zaključi ekloga dveh služabnikov, spisana v verzih. Motive za knjigo, ki velja za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic, je Basile nabiral v Neaplju ter potovanjih po Italiji in Sredozemlju. Kot dodaja Ana Duša, so krožile med ljudmi, ni pa točno znano, kdo jih je pripovedoval ali kako so prišle do njega. Družba je bila tedaj zelo razslojena, zapisoval jih je s položaja izobraženca in dvorjana – a od spodaj navzgor in ne obratno; če je bilo prehajanje med sloji nemogoče, je v Zgodbi zgodb mogoče. Še več, pravzaprav skoraj nič ni nemogoče.