André Gide - V ljubezni je prostora le za enega

Francoski pisatelj André Gide (1869–1951) je eden najbolj cenjenih pisateljev in kritikov svoje dobe. Je prejemnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1947, pisatelj skoraj otipljive simbolike, sodobnik Ivana Cankarja, pri čemer je za Gida značilna še močnejša povezava med umetniškim izrazom in osebnim življenjem. Odraščal je v hugenotski družini in bil deležen zelo stroge puritanske vzgoje. Dobro je poznal Sveto pismo in togost svoje vzgoje. Oboje je močno zaznamovalo njegova dela.

Najbolj dejaven je bil nekako pred stotimi leti, ko je pred prvo svetovno vojno in po njej preizpraševal smisel lastne eksistence v zateglem krščanskem malomeščanskem okolju, ki ga je dušilo. Utesnjujoče zahteve cerkve in družine je skušal počasi in po slojih zluščiti s sebe in se približati sodobnemu človeškemu bitju, ki naj bi bilo tako, kot je. Na svojih prvih potovanjih po muslimanskih deželah severne Afrike, kjer se je srečal z drugačno kulturo in drugačnimi moralnimi vrednostmi, se je tudi lažje sprijaznil z lastno homoseksualnostjo, to boleznijo in nezakonito sprevrženostjo tistega časa in okolja.
 

Jarem toge krščanske vzgoje

To je prakticiral predvsem v tujini in najraje z mladimi dečki. V njegovem času je bila legalna spolnost starejših od trinajst let. Za svoje najbolj pomembno delo ima Koridon, kjer je prek štirih sokratskih dialogov zagovarjal homoseksualnost kot naraven pojav, oziroma vsaj ne nenaraven, saj je bil družbeno sprejet tako v antični Grčiji kot v renesančni Italiji in elizabetinski Angliji.

Kasneje je prepotoval več francoskih kolonialnih območij v Afriki v spremstvu ljubimca Marca Allégreta. To je povzročilo težave v njegovem zakonu s sestrično Madeleine Rondeaux. Z njo ni »zaužil zakona v celoti«, kot se je temu takrat reklo. Je pa naredil otroka precej mlajši Elisabeth van Rysselberghe, ki je bila hči njegove dobre prijateljice Marie Monnom. Tako je Catherina njegova edina potomka. To je porušilo njuno prijateljstvo z Monnomovo in omajalo odnos z Allégretom.

Kolonializem in komunizem

Ta kolonialna potovanja so v njem vzbudila močan odpor do izkoriščanja, suženjstva in sploh kolonializma, kar se je izražalo v njegovih delih. Ker mu je bilo blizu pristno krščanstvo, se je imel tudi za komunista, čeprav ni nikoli vstopil v partijo. Povabili so ga na potovanje po Sovjetski zvezi in kot govornika na pogrebu Maksima Gorkega. Govor so mu cenzurirali, njemu pa je ruska pojavnost komunizma razbila iluzije in se je oddaljil od socialističnih prijateljev v domovini in tujini.
 

Teme je črpal iz sebe

V svojih delih je bil močno avtobiografski, táko je tudi delo Ozka vrta, objavljeno v zbirki Klasična Beletrina v prvem prevodu Boža Voduška. Delo, ki je v izvirniku izšlo leta 1909, je katoliško usmerjena Jugoslovanska knjigarna izdala leta 1931 v Voduškovem prevodu.

Prvi del romana pripoveduje Jerôme Palissier, občutljiv pariški deček, ki poletja preživlja v hiši svojega strica na podeželju v Normandiji, kjer živi tudi njegova sestrična Alissa. Močno se zaljubita, odnos pa prevzame teža njunega čustvovanja. V odzivu na materino nezvestobo, ta je mlada kreolka, ki je zapustila moža, in pod vplivom vere Alissa postopoma postane prepričana, da Jerômova ljubezen do nje ogroža njegovo dušo. Da bi ga odrešila čustev, se odloči zatreti vso svojo lepoto – tako umsko kot telesno.

Bog te nima rad

Drugi del prinaša pripoved z Alissinega zornega kota v obliki njenega dnevnika. Roman prežema neizživeta ljubezen, hrepenenje, ki na koncu ne prinaša božanskosti, le frustracije, kajti Bog ljubezni ne vrača. Vrata do božje ljubezni so namreč taka ozka, da skoznje pride težko kdo.

Kot je v spremni besedi zapisal Tone Smolej, je »marsikdo v Ozkih vratih videl zagovor krščanskega odpovedovanja in Gide je tik pred začetkom prve svetovne vojne v dnevniku zapisal, da se ni čuditi, ker bralci niso takoj razumeli, da je to kritična knjiga«. Proti koncu življenja, novembra 1949, je Gide v radijskem intervjuju to ponovil. »Moj problem se je vrtel okoli vprašanja, ali je končni cilj človeka Bog ali človek. Na začetku svoje kariere sem mislil, da je končni cilj človeka Bog. Nato sem preusmeril problem in začel razmišljati, da je končni cilj človeka človek.«

V Ozkih vratih se je tako močno oddaljil od krščanske teologije, Alissin primer pa je ponazoritev lažnosti krščanskih idealov. »Tišina nebes ob končnem klicu junakinje naj bi predstavljala večno tišino kozmosa brez Boga,« je še zapisal Smolej.