Zvoki, ki lajšajo stiske zaradi izolacije

Poslušali smo nov album kantavtorja Dareta Acoustica (Sladko grenak filing), samostojni prvenec večinštrumentalista Iztoka Korena (Osamljene hvalnice in stebri praznine), album postpunk tria Nina Bulatovix (Zob za zob), dva albuma kitarista Sama Šalamona (Distance in Almost Alone), mojstra fingerpickinga (način igranja kitare) Saša Zvera (Pleasant melodies (and kitchen sink chords)) in tangoidni projekt harmonikarja Jureta Torija Tori Tango (Respirando).


Po šestih letih je novomeški kantavtor Dare Acoustic ponovno izdal album, ki kar dobro povzema občutke sedanjega časa – Sladko grenak filing. Glede na to, da je na prvencu opozoril nase s singlom Moj cukr, se je po šestih letih v njegovo glasbo očitno prikradlo tudi nekaj grenkobe. Zanj je »sladek filing, ko energično odigraš koncert, ljudje zapojejo tvoje komade in vidiš, da si nekoga osrečil. Grenak filing pa, ko predolgo obstaneš na istem mestu in se vprašaš, zakaj to počnem. Takrat se moram spomniti, zakaj sem začel. Zaradi tistega Darkota, ki je pri sedemnajstih letih bobnal po loncih in se na glas drl v sobi Offspringe in Blink 182. Zaradi tistega občutka v domači sobi. Na koncu se vedno vrneš domov.«

Na albumu je kar 16 pesmi, ki izhajajo iz najboljše tradicije pop rocka, nekoliko duhovite, ljubezenske in osebnoizpovedne z lepljivimi refreni so gotovo eden od tehtnejših izdelkov domače kantavtorske scene. Med skladbami nekoliko izstopajo hudomušna Antidepresiv sedativ, pop pesem Na dekici s finim refrenom ter pop rock skladba Čustva, ki jo odpoje s Sandro Erpe in je tudi nov singel z albuma.

Osamljene hvalnice in stebri praznine

Nekaj povsem drugega je album Osamljene hvalnice in stebri praznine, samostojni prvenec Iztoka Korena. Ta vsestranski glasbenik in multiinštrumentalist je še najbolj znan iz zasedb Širom, ŠKM banda in Hexenbrutal. Album s šestimi inštrumentalnimi skladbami prinaša osebne vpoglede v lastno glasbeno ustvarjanje. Izšel je lani jeseni v digitalni obliki pri londonski založbi Takuroku legendarnega kluba Cafe Oto, v fizični obliki pa letos pri italijanski založbi Torto Editions.
Skladbe s pomenljivimi naslovi Včasih moje srce krvavi brez razloga, Ogenj je oklep, Ravnica ne popušča, Banalni in zlobni, upanje jih razjeda, Evforija konca in Večna jesen so njegovo avtorsko delo. Prav tako je igral na vse inštrumente, bendžo, tristrunski preparirani bendžo, električno kitaro, akustično kitaro, in posnel zvoke okolja, ki jih je vpletel v skladbe. Zvočno so skladbe preplet tradicije avantgardne glasbe ter ljudske, predvsem vzhodnoafriške zvočne strunske repeticije. Ta je zelo blizu producentu Chrisu Eckmanu, ki je diskretno opravil svoje delo. Vse skladbe sta s Korenom posnela v enem dnevu, za končno zvočno podobo je odgovoren Dejan Lapajne.

O nastanku albuma je Koren povedal, da je lani »med spomladanskim zaprtjem javnega življenja zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa ustvaril šest kompozicij za bendžo, tristrunski bendžo, akustično kitaro in terenske posnetke. Material sem oblikoval doma, v kopalnici, večinoma ponoči, ko sta partnerka in dveletna hči spali. To je bil namreč edini prostor v hiši, kjer ju 'hrup' ni dosegel in motil. Na srečo je bila tudi akustika med keramičnimi ploščicami odlična. Zamisel o samostojnem projektu je zorela več let, zadnji potisk, vero in motivacijo za njegovo uresničitev pa je z vztrajnim spodbujanjem prispeval prijatelj in kitarist Raphael Rogiński, ki ga zelo cenim. Ker sem bil prvič v situaciji, ko nisem bil vezan na druge ljudi, sem se odločil, da bo to zelo intimna in subjektivna izpoved,« je poudaril.

Zob za zob

Kar nekaj avantgardnega pristopa premore album Zob za zob, tretja izdaja postpunk tria Nina Bulatovix. Simpatični retro electro zvoki pri nekaterih starejših poslušalcih zlahka prikličejo spomine na D.A.F., Throbbing Gristle in Cabaret Voltaire, zgodnjo Borghesio ter celo Otroke socializma. Nov album je naslednik odmevnega albuma Jate, ki je izšel pred sedmimi leti.
Skladbe (Die) Metronome, Prekerni, Tresem se, Zob za zob, Poj mi tralala, Morgenrot, Porini me v kader, Duma 2020, In ko me sprašuješ, Na kateri strani si? so večinoma nastale v njihovem placu za vaje na Metelkovi in v okviru umetniških rezidenc Layerjeve hiše v Kranju ter ministrstva za kulturo v Berlinu.

Tokrat se je triu v postavi Gregor Kosi (glas), Jure Lavrin (bobni), Marko Širec (baskitara) pridružil še multiinštrumentalist Andrej Hrvatin. Skladbe je spet posnel in produciral Marko Lavrin.
Tudi na albumu Zob za zob ostajajo Nina Bulatovix kritično zagledani v prihodnost, ob zavedanju socialno-politične sedanjosti in spoštovanju zvočne preteklosti.

Svoboda razdalje

Precejšnjo mero eksperimenta, ki je gotovo gonilo ustvarjanja kitarista Sama Šalamona, je slišati tudi na njegovih dveh novih albumih Free Distance, Vol. 1: Love is More Thicker in Almost Alone Vol. 1. Šalamon je eden od najbolj ustvarjalnih glasbenikov pri nas. Z zagnano raziskovalno žilico niza albume, tako da so ti zelo razgibani in se precej razlikujejo drug od drugega.

Velja za umetnika s širokim naborom glasbenih prijateljev. Tako je zasedba Samo Šalamon & ­Friends izdala album Almost Alone­ Vol. 1. »To je prvi del izjemnega tridelnega evropskega kitarskega projekta, ki sem ga začel maja lani, v času koronske izolacije. Projekt vključuje 36 jazz kitaristov iz 35 evropskih držav. Ti glasbeniki niso le izvrstni kitaristi, ampak so tudi skladatelji, in zelo sem vesel, da so prispevali svoj delež h kompozicijam, ki sem jih napisal,« je povedal zagnani kitarist. Album prinaša zanimivo študijo inštrumentalistične in skladateljske zmožnosti kitare kot enega od najbolj priljubljenih inštrumentov.

Prav tako zanimiv, a konceptualno precej drugačen, je izdelek zasedbe Samo Šalamon & New Freequestra Free Distance, Vol. 1: Love is More Thicker. To je v celoti improviziran album, pri katerem je sodeloval s kar 17 glasbeniki in improvizatorji iz Evrope. Tudi za ta album je nastala pobuda lani spomladi. »Vsi koncerti so mi odpadli, jaz pa sem hotel igrati in improvizirati. Tako sem dobil idejo za improviziranje na daljavo. Ponosen sem, da so se na moje povabilo odzvali vodilni evropski improvizatorji na različnih inštrumentih iz Italije, Portugalske, Slovenije, Španije, Švice in Švedske. Pokazala se je neverjetna moč ustvarjalnosti teh izjemnih glasbenikov,« je zadovoljno ugotovil Šalamon. Naslovi albuma in pesmi temeljijo na pesmi velikega ameriškega pesnika E. E. Cummingsa.

Prijetne melodije in kosmate harmonije

Med naštetimi albumi je eden od bolj liričnih in osebnih tretji album mojstra fingerpickinga Saša Zvera Pleasant melodies (and kitchen sink chords), kar je prevedel kot Prijetne melodije (in kosmate harmonije). Na Berkleeju šolani kitarist se je vrnil k prvi in največji ljubezni, stilu igranja kitare fingerpicking, ki ga je po svetu še najbolj populariziral Chet Atkins, med drugim tudi Elvisov kitarist, s poudarjenim prepletom jazza in countryja.

Zver, ki je lani izdal precej avantgarden album Nomen est omen, tokrat ponuja 14 avtorskih inštrumentalnih skladb, od liričnih balad, otožnih bluesov do poskočnic različnega tempa. »Prijetne melodije (in kosmate harmonije) sem posnel v studiu PreSound 13 v Trnju, za kar se najlepše zahvaljujem Nejcu Rajtarju in druščini. Miks je pod pritiskom mojega nerganja opravil Erik Toplak. Dodala sva le malo odmeva, sicer pa posnetkov nismo dodatno urejali,« je razložil Zver. Njegov peti studijski album je tako nekakšna vrnitev h koreninam, tokrat na povsem avtorski ravni.

Dihanje tanga

Zasavski harmonikar in prva harmonika skupine Orlek Jure Tori je v okviru projekta Tori Tango izdal odličen album Respirando. Avtorstvo si deli, tudi v besedilih, z Arielom Cubrío, Kubancem, ki je živel v Buenos Airesu in Ljubljani, zdaj pa je v Londonu. Tri besedila je prispevala tudi pevka Gabriela Alarcón. Poleg Torija, ki na posnetkih igra tudi klavir, so v zasedbi še kitarist Matjaž Stošić, violinist Kurt Bauer, beatboxer Murat in Torijev dolgoletni dobri glasbeni prijatelj Ewald ­Oberleitner na kontrabasu.

Kot harmonikarja je Torija vedno prevevala posebna naklonjenost do tanga, pospešeno se je tega ­zavedel pred slabimi devetimi leti, ko je obiskal obe svetovni ­prestolnici tanga, Buenos Aires v Argentini in Montevideo v ­Urugvaju, v okviru turneje z ­Orleki.
V svojih tango projektih Jure Tori prisega na avtorski pristop in ga le nadgrajuje. S sodelovanjem Cubríe in Gabriele Alarcón je na albumu Respirando občutek pristnosti glasbenega izraza optimalno povečal, kot da je Tori vse življenje dihal tango. Respirando ni album pristnega tanga, je pa album izvirnega Tori Tanga.