Življenje je kratko, umetnost dolga

Italijanski dirigent Riccardo Muti velja za enega od najboljših dirigentov na svetu. Pod njegovo taktirko so zazvenela dela v izvedbi najimenitnejših orkestrov na svetu, kot so Berlinski filharmoniki, Newyorška filharmonija in Dunajski filharmoniki; s slednjimi je na znamenitem novoletnem koncertu nastopil kar šestkrat. V Ljubljano prihaja četrtič, tokrat z Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini, ki ga je ustanovil.

Skoraj dve desetletji je bil Muti umetniški vodja milanske Scale, kjer je postavil na oder Wagnerjevo tetralogijo Nibelungov prstan, hkrati je na programe uvrščal vrsto pozabljenih del preteklih obdobij. Lani konec julija je maestro Muti praznoval okrogli jubilej, osemdeset let, a to se zdi le številka, vabijo ga z vsega sveta in še zmeraj je ves čas na poti. »Življenje je kratko, umetnost dolga,« je v pogovoru ob jubileju mojster ironičnega humorja povedal novinarju neke italijanske spletne strani.

Trenutno ima niz koncertov s Čikaškim simfoničnim orkestrom, pred ljubljanskim koncertom bo z Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini nastopil v Lour­desu in Loretu, po nastopu na ljubljanskem festivalu bodo ta program igrali še v Raveni in Bariju.

V nenavadno dolgem pogovoru ob življenjskem jubileju je za časnik Corriere della Sera navrgel marsikaj, med drugim je obžaloval, da se je svet od časa njegove mladosti precej spremenil, izgubil globino in avtentičnost tudi v svetu dirigiranja. Dodal je, da se smrti ne boji, kar je pospremil s kratko razlago, da hoče na svojem pogrebu popolno tišino, nobene glasbe, če pa že, potem: »Šalim se, da bom na listek papirja napisal navodila, katera dela naj izvedejo na pogrebni maši – to bodo morali biti moji posnetki. Ne zato, ker bi mislil, da sem najboljši dirigent, ampak zato, ker si želim, da se me spominjajo po tem, kako sem dirigiral Mozarta, Schuberta in Brahmsa. Takoj bom vedel, če katerega od posnetkov nisem dirigiral jaz, in pojavila se bo velika verjetnost, da se bo pokrov krste dvignil ...«

Dunajski zlati prstan

Slavni maestro – Neapeljčan – je študiral klavir na konservatoriju San Pietro a Majella in filozofijo na Univerzi v Neaplju. Izobraževanje je nadaljeval v Milanu, kjer je na konservatoriju Giuseppeja Verdija diplomiral iz kompozicije in dirigiranja. Leta 1967 je zmagal na dirigentskem tekmovanju Gui­da Cantellija, ki je bilo odskočna deska za njegovo strmo kariero.

Znan je kot izjemni poznavalec Giuseppeja Verdija, v pestri karieri je dirigiral v največjih opernih središčih in najpomembnejšim svetovnim orkestrom, kot so Berlinski in Dunajski filharmoniki, Simfonični orkester Bavarskega radia, Newyorški filharmoniki ter Francoski nacionalni orkester, povezan je tudi s Salzburškim festivalom. Z Dunajskimi filharmoniki sodeluje več kot petdeset let, od nastopa na Salzburškem festivalu leta 1971, zato ni bilo presenetljivo, da so mu na nastopu ob 150-let­nici delovanja orkestra podarili redko darilo, zlat spominski prstan, ki so ga doslej prejeli le redki dirigenti.

Trenutno je Muti šef dirigent Čikaškega simfoničnega orkestra in Mladinskega orkestra Luigi ­Cherubini. Pred tem je bil šef dirigent festivala Maggio Musicale v Firencah, v sedemdesetih letih je bil nekaj časa šef dirigent Londonske filharmonije, kjer je nasledil Otta Klempererja, med letoma 1980 in 1992 je bil še glasbeni direktor Filadelfijskega orkestra, ki je takrat slovel kot rolls-royce ameriških simfoničnih orkestrov, kjer je nasledil Eugena ­Ormandyja.

Nihče ni prerok v domovini

Med letoma 1986 in 2005 je bil glasbeni direktor milanske Scale, kjer je vodil dva velika projekta, trilogijo Mozart – Da Ponte (opere Figarova svatba, Così fan tutte in Don Giovanni) in Wagnerjevo tetralogijo Nibelungov prstan. Orkester je popeljal tudi iz klasičnega repertoarja z redko izvajanimi ali spregledanimi deli, med njimi z deli neapeljske šole iz 18. stoletja, pa tudi z operami Glucka, Cherubinija in Spontinija, s Poulencovim delom Pogovori karmeličank (Les dialogues des Carmélites) pa je dobil nagrado glasbenih kritikov abbiati.

Dolgo obdobje njegovega direktorovanja je doživelo vrhunec decembra 2004, ko so po treh letih obnovitvenih del znova ­slovesno odprli prenovljeno dvorano milanske Scale s produkcijo opere Antonia Salierija Europa riconosciuta z nemško sopranistko ­Diano Damrau v glavni vlogi, torej z delom, ki so ga izvedli na odprtju dvorane davnega leta 1778 in potem nikdar več ponovili.

Čikaško povabilo

Hkrati je slovesnost napovedala skorajšnji konec dolgoletnega ­sodelovanja: Muti je prišel v Scalo leta 1986 in bil dolgo navdihnjeni ambasador prestižne operne hiše, spreten je bil tudi v zapletenih odnosih znotraj hiše. Po obdobju, ki je bilo daljše od časa, ko je orkester vodil legendarni Arturo Toscanini, je prišel čas za slovo – po devetnajstih letih je doživel glasovanje, na katerem so le trije od skoraj sedemsto zaposlenih glasovali za to, da ostane, vsi drugi pa so glasovali za njegov umik.

Po nekaj letih ga je zaneslo v Združene države Amerike, po dveh desetletjih od vodenja Filadelfijskega orkestra je sprejel povabilo ­Čikaškega simfoničnega orkestra in nasledil svetovno znanega izraelskega dirigenta Daniela Barenboima, z orkestrom, je povedal, se je močno zbližal na evropski ­turneji.

V Sloveniji je Riccardo Muti gostoval kar trikrat: prvič je leta 2003 odprl 51. ljubljanski poletni festival s Filharmoničnim orkestrom milanske Scale, leto kasneje je dirigiral Slovenskim filharmonikom na koncertu v spomin na Carlosa Kleiberja, na svojem zadnjem obisku leta 2014 pa je z izvedbo Verdijevega Rekviema na 62. Ljubljana Festivalu zaznamoval stoto obletnico začetka prve svetovne vojne.

Leta 2004 je Muti ustanovil Mladinski orkester Luigi Cherubini, v katerem sodelujejo mladi italijanski glasbeniki, ki jih mednarodne žirije in on izberejo na avdicijah. Projektni orkester vsako leto nastopi na poletnem festivalu v Raveni – vadijo sicer v Piacenzi in Raveni, prvič je orkester nastopil junija 2005 –, njegovo delovanje podpira tudi italijansko kulturno ministrstvo.

Na program tokratnega ljubljanskega koncerta so uvrstili dela treh skladateljev iz obdobja romantike, ki temeljijo na zunanji poetični ideji. V formalnih okvirih simfonije ostaja Georges Bizet v Simfoniji št. 2 v C-duru, ki jo je navdihnilo njegovo bivanje v Rimu, Preludiji so ena izmed prvih simfoničnih pesnitev Franza Liszta, ki hkrati velja za utemeljitelja te oblike. V Uročenem jezeru ji sledi Anatolij Ljadov, ki je poetično idejo zanj našel v pravljičnem svetu.