Želja igrati tisto nekaj več

Znanilci ustvarjalne pomladi so tokrat glasbeni raziskovalci, vsak na svojem področju in z drugačnim virom navdiha, vsi pa z neomajno energijo in voljo po iskanju novih poti.



Equilibrium as Insta_bility je zasedba kitarista Tobije Hudnika, ki se je v zadnjem letu ustvarjanja v okviru rezidenčnega programa Mladi Raziskovalci še utrdila. V njej so poleg vodje še saksofonista Lenart de Bock in Brina Kren ter violinist Oskar Longyka. Stalnost v nestabilnosti in takojšnja pripravljenost, če parafraziramo ime skupine, bi lahko bilo tudi vodilo te tretje generacije mladih raziskovalcev, ki so delovali znotraj enoletnega cikla v produkciji Inštituta .abeceda pod mentorstvom Dréja A. Hočevarja. Čeprav je to pod tem okriljem njihov zadnji koncert, pa ne bo tipično »zaključni«, ker je bistvo programa Mladi Raziskovalci nekaj drugega, pravi Hudnik. »Glasbeniki smo ponavadi soočeni s koncertom ali turnejo ali s snemanjem albuma, naročilom določenega dela, ta program pa vsebuje vse to, hkrati pa ustvarja možnost raziskovanja – podajanja v neznano. Takih programov, ki so morda bolj pogosti na znanstvenem področju, v standardni glasbeni infrastrukturi ni veliko,« pravi kitarist, študent na Inštitutu za jazz v Berlinu, kjer kompozicijo združuje s filozofijo.



Zato vprašanje, kaj so odkrili po koncu enoletnega cikla, ni pravo. »Raziskovanje nima konca ali meje. Program nam je omogočil spoznanje o poti, po kateri bi radi nadaljevali svoje ustvarjanje, kot skladatelji, glasbeniki.« Navdihnilo jih je čudenje nad neznanim, neoprijemljivim, naključnim, ki je v samem središču jazza, in tako so znova utrdili osnove, na katerih bodo uspešno gradili naprej. »Naš nocojšnji koncert bo torej ponovno odkrivanje neznanega. Vzpostavili smo kompozicijske premise, a z željo, da jih v živo presežemo, z željo, da igramo tisto nekaj več,« je povedal Tobija Hudnik.
 

Uravnotežena intima dueta

Šolske počitnice v Baslu, kjer od septembra nadaljujeta podiplomski študij, sta za nastop na Zvončkih in trobenticah izkoristila pevka Ana Čop in saksofonist Jaka Arh. Par, ki je na glasbeni univerzi študiral že v Gradcu, smo poklicali v Zagreb, kjer sta vsak s svojo zasedbo vadila pred nocojšnjim koncertom.

Čeprav se je zbirke poezij Jamesa Joycea z naslovom Chamber music že od izida leta 1907 držal hudomušen prizvok in se je menda šušljalo, da naj bi veliki literat namigoval na »zven uriniranja v nočno posodo«, kar je spremljala celo anekdota, pa so številni glasbeniki naslov vzeli dobesedno in se prepustili navdihu Joyceovih ljubezenskih pesmi. Navdihnile so tudi Ano Čop in nemškega pianista Thila Seeversa, ki sta lani kot duo Acts! pri založbi Klopotec izdala poglobljen prvenec, na katerem sta izvirno, skozi prizmo sodobnosti, uglasbila njegovo poezijo in priredila nekaj jazzovskih standardov. »Izbrala sva zgodbe, ki so morda v tistih časih veljale za kontroverzne, a jih danes vidimo drugače. Izhajava iz pripovedništva, kjer sta pomembni zgodba in interpretacija. To je navdihovalo glasbo,« je povedala Čopova.



V nasprotju z bolj konvencionalnim pristopom v tradicionalno vokalno-klavirskem duetu sta se odmaknila od konservativne delitve vlog – vokal v ospredju, klavir za spremljavo, je pojasnila pevka. »Ker tudi sama igram klavir, imava s Thilom podobne estetske poglede in strinjala sva se, da morava to spremeniti. Tako oba enakovredno skrbiva za ravnotežje, za zvokovne strukture, improvizacijo in tudi melodijo. Bolj kot klasično razmerje naju navdihuje barva vokalno-klavirskega dua,« pravi Ana Čop, ki sicer navdih najde v melanholično-poetičnih projektih Norme Winstone in melosu bosanske pevke Amire Medunjanin.

A nocojšnji nastop ne bo predstavitev pesmi z albuma, njuna glasba se namreč organsko nenehno preoblikuje. »Na koncertu me zanima celovitost nastopa, ki ga vidim kot enovito dejanje. Težim k temu, da so skladbe med sabo povezane, ponavadi izberem za to primerno vezno besedilo, pesmi, ki kot nekakšen interludij povezujejo zgodbe v celoto,« je dodala vokalistka, ki se bo kot gostja na nocojšnjem koncertu pridružila tudi skupini Trokut.


 

Brez omejitev

​Pred dobrima dvema letoma, približno v istem času, ko sta se ujela Ana in Thilo, se je saksofonist Jaka Arh v Gradcu ujel v kreativni vrtinec s hrvaškimi kolegi. Z bobnarjem Jerkom Jurinom, kitaristom Filipom Pavićem, ki ga bo nocoj na koncertu zamenjal Luka Čapeta, in basistom Hrvojem Kraljem jih je združilo sorodno nagnjenje k temu, da bi tradicionalno naravnani jazz, ki so ga usvojili med študijem, nadgradili z elektronsko glasbo. Svojo vizijo so ujeli na album Shapeless – barvitem, pravzaprav sinestetičnem plastenju podžanrov od drum'n'bassa, trip hopa do fusiona in ambientalne elektronike.

»Ne omejujemo se, eksperimentiramo z elektroniko, in kar se zgodi, se zgodi,« je neobremenjen pristop k ustvarjanju opisal Jaka Arh. Tako brez omejitev so se lotili tudi snemanja prvega albuma. »Polovica skladb je bila spisana, druga polovica pa je nastala med improvizacijo v studiu. Improvizacija je na prvem mestu, saj vsi izhajamo iz jazza,« dodaja Arh. Prvenec je izšel pri perspektivni mladi založbi Rika Muzika, s sedežem v Zagrebu in Londonu, in že dosegel mednarodni odmev predvsem v hrvaškem tisku, glasba pa že osvaja širše občinstvo v Angliji, na Japonskem in v Avstraliji.



Kot rečeno, sta Jaka Arh in Ana Čop pred kratkim zamenjala okolje. Nad študijem v jazz kampusu v Baslu sta navdušena. »Ker denar v Švici ni težava, na šoli učijo najboljši profesorji, med njimi bobnar Jeff Ballard, saksofonist Mark Turner in kitarist Lionel Loueke,« našteva Arh. »Zanimivo je to, da pozornost ni usmerjena samo na inštrument ali glas, ampak je velik poudarek na kompoziciji in glasbeni produkciji, združevanju akustike in elektronike, oblikovanju zvoka, to pa so znanja, ki jih mora danes obvladati vsak glasbenik,« sklene Ana Čop.