Tisto, kar slišimo, ni tisto, kar vidimo

Skladatelj in režiser Heiner Goeb­bels – ni v sorodu s Hitlerjevim ministrom za propagando – velja za enega od najbolj vznemirljivih nemških ustvarjalcev na področju­ sodobnega gledališča in glasbe našega časa. Z dnevom zamude, ki jo je povzročil nezanesljivi letalski prevoznik, je ta teden prišel v Ljubljano predstavit projekt z besedili Gertrude Stein, ki ga je po naročilu napisal za dva londonska orkestra. Svetovna premiera je bila julija 2007 v londonskem Southbank Centru, izvedba bo nocoj v SNG Opera in balet Ljubljana.

»Treba je in je bilo najti način za govorjenje o vojni. Gertrude Stein ga je našla v svoji knjigi,« je dejal Heiner Goebbels. Pisateljica po njegovem v knjigi, ki je v izvirniku izšla leta 1945, razgrinja vojno izkušnjo na poseben način, »v svoji knjigi govori kot sosedje o vseh in o vsem ter to kombinira s komentarji o hrani, psu, vremenu in svojimi političnimi pogledi o Američanih, Francozih, ujetnikih v Nemčiji. Če berete njeno knjigo, je najboljša stvar pri tem ta, da se v (kon)tekstu ni odločila za vas ali namesto vas, kaj je pomembno ali kaj ni.«

Knjigo je ameriška pisateljica – Judinja v okupirani Franciji, a delno zaščitena z vplivom člana vichyjske vlade in prevajalca njenih del v francoščino Bernarda Faÿa – na roko napisala tako rekoč pred pogledi Nemcev, v njej je opisala zgodbe ljudi, ki so med nacistično okupacijo prestali marsikaj.

Organizatorica znamenitega sobotnega salona na Rue de Fleurus na začetku stoletja, kjer so se zbirali Pablo Picasso, Ernest Hemingway, F. Scott Fitzgerald, Sinclair Lewis, Ezra Pound, Gavin Williamson, Thornton Wilder, Sherwood Anderson in drugi pomembni pisatelji, je drugo svetovno vojno s partnerko Alice B. Toklas preživela v Franciji, čeprav so jo ameriški diplomati svarili pred nevarnostjo. V članku za Atlantic Monthly je leta 1940 pisala o svoji odločitvi, da ne bo zapustila Francije: »Selitev bi bila strašansko neudobna, poleg tega sem pri hrani zelo izbirčna.«

Poznejša ikona pop kulture kot lezbičnega in feminističnega gibanja, kot je pisateljico označil prevajalec in urednik njene ­Čitanke Andrej E. Skubic, je v trpki knjigi ponudila vpogled v vse, kar prinese vojna, a običajno ne ostane na rešetu javnega spomina.



Guardianov kritik je ob svetovni premieri v Londonu zapisal: »Med sklopi del, ki jih je naročil Southbank Center za zaznamovanje vnovičnega odprtja Royal Festival Hall pred dvema letoma, so bile Songs of Wars I Have Seen Heinerja Goebbelsa daleč nad vsemi zaradi izvirnosti in ganljivih fines v prepletanju besedila in glasbe s subtilnostjo ter gledališkim šarmom, kot to zmore le edinstveni Goebbels.«

Timesov kritik je dodal: »Heiner Goebbels in njegove Pesmi o vojnah povezujejo različne medije in material: glasbo in gledališče, zapiske in tekste, glasbene vložke iz 17. stoletja [Matthew Locke] in tehno nianse 21. stoletja. Rdeča nit so vsekakor trpki teksti iz spominov Gertrude Stein iz leta 1945. Rezultat? Triumf.«

Goebbels si želi v kompozicijo,­ ki jo je naslovil z naslovom romana, prenesti hkratno prekrivanje različnih sklopov časa in perspektiv, zato jo dopolnjuje z glasbo iz Anglije 17. stoletja skladatelja Matthewa Lockeja. Namesto da bi tekst ameriške pisateljice predstavili igralci ali pevci, si je Goebbels zamislil, da ga bodo z igranjem posredovale posamezne glasbenice. Zato je tipična anonimnost igranja v večjem ansamblu razpuščena, poleg tega se soočijo sodobni in stari inštrumenti: baročne skladbe zazvenijo ob modernističnih harmonijah in zvočno obarvajo grenko-sladko lamentacijo o posledicah in učinkih vojne.
Dirigentka Živa Ploj Peršuh, ki bo na nocojšnjem koncertu v SNG Opera in balet Ljubljana vodila Mednarodni orkester Ljubljana, je povedala, da izvajalci Pesmi vojn, ki sem jih videla ustvarijo šestindvajset atmosfer.



Heiner Goebbels je na kasselski documenti X sodeloval z glasbenogledališko skico, imenovano Landscape With Man Being Killed by a Snake (1997), produciral je zvočne instalacije Timeios in Fin de Soleil za Center Pompidou v Parizu (2000) ter ustvaril performativno instalacijo Stifters Dinge, svoje prvo gledališko delo brez izvajalcev ali glasbenikov (2007). Poleg tega je od leta 1988 ustvarjal komorno glasbo za Ansambel Modern in Ensemble Intercontemporain, dvakrat je bil nominiran za nagrado grammy, leta 2001 in 2004. Je tudi avtor knjige Komposition als Inszenierung (2002). V njegovem opusu so tudi opere in druga kompleksna glasbena dela.

 

                                                        ***

 

Gospod Goebbels, pravite, da vas privlačijo stvari, ki nimajo le enega pomena. Kompleksnost namesto enoznačnosti torej?

Ne gre nujno za zapletenost, pravzaprav me zanimajo številni glasovi. Na vse, na najrazličnejše teme, je mogoče pogledati na različne načine, iz številnih pozicij. Moje hotenje je tudi, da ima občinstvo možnost izbire, pa ne mislim le razumevanja dela, ki ga je prišlo konzumirat, ampak to, da si lahko privošči le gledati ali le poslušati, lahko ga zanima le izkušnja, lahko hoče posamezno delo res razumeti. Gledališče po mojem ne bi smelo biti enosmerna cesta, prav tako ne glasba, in ravno zato sem v tem projektu, Songs of Wars I Have Seen, hotel pokazati nekaj vizualnega, ponuditi nekaj zvočnega, pravzaprav veliko glasbe, a pri tem nisem hotel vsiljevati hierarhije med posameznimi deli oziroma nivoji.

Vaša dela so mešanica vizualnega, nedramske literature, glasbe in še česa, a kaj je na začetku ustvarjanja, kako začnete načrtovati to, čemur pravite uprizoritveni koncert?

Začetek je zmeraj drugačen, lahko je prva spodbuda knjiga, lahko je želja po sodelovanju med izbranimi ali naključnimi umetniki. Lahko je oboje, v tem primeru je bilo tako, v mislih sem imel knjigo Gertrude Stein Songs of Wars I Have Seen, ki me je res navdihnila, zraven pa je prišlo naročilo dveh odličnih londonskih orkestrov, London Sinfonietta, orkestra, ki se posveča večinoma sodobni glasbeni ustvarjalnosti, in The Orchestra of the Age of Enlightenment iz londonskega centra Southbank, enega od vodilnih svetovnih orkestrov, ki se skoraj izključno posveča baročni in predbaročni glasbi. Oba orkestra sta si želela sodelovanja v skupnem projektu, zato sem lep čas iskal koncept, zamisel, ki bi ju smiselno združila. Rezultat je uprizoritveni koncert na besedila iz knjige Gertrude Stein.

Kar zadeva glasbo, ste večkrat omenili, da se glasbenega gledališča ne lotevate zato, da bi skladali, ampak da bi oblikovali prizore, ki združujejo svetlobo, prostor, besedilo, zvok in igro. Vas žene doseči harmonijo med vsemi temi vložki?

Ker sem skladatelj, ki ga privlači kontrapunkt, si najbolj želim narediti nekaj, da tisto, kar slišimo, ne bi bilo tisto, kar vidimo. Vrzel med obojim je prostor kreativnosti, ta prostor je navdihujoč, spodbuden, kar kliče po domišljiji, saj si tako rekoč nezavedno želimo združevati stvari, jih spajati, spravljati v medsebojno razmerje. A razumite me: te želje sicer ne izpolnjujem, hkrati pa mi daje – ne le meni, tudi občinstvu – ogromno kreativne energije.

Koliko svobode prepuščate drugim sodelujočim umetnikom v posameznem projektu? Nekoč ste rekli, da nočete biti upravnik odra.

V času umetniškega ustvarjanja projekta gre predvsem za sodelovanje, v katerem ima vsakdo pravico povedati svoje, prispevati svoj del, konec koncev morajo biti tudi v dokončanem delu slišni ali vidni vsi glasovi, ki so ga pomagali ustvarjati, glas oblikovalca luči, glas tistega, ki je skrbel za zvočno podobo, glas izvajalca, glasbenikov glas, sam res nočem dominirati, prevladati nad drugimi, se postaviti na višji položaj. V umetniškem delu ni ravni, ki bi bila pomembnejša od katere druge.

V Ljubljani boste predstavili projekt po knjigi Gertrude Stein iz leta 1945, nenavadnem spominskem delu o drugi svetovni vojni. Nekdo je zapisal, da ima vaše spajanje glasbe iz različnih časovnih obdobij le eno sporočilo: glasbeni slogi se spreminjajo, vojne ostajajo. Se strinjate s tem?

Tudi tako je mogoče razumeti Songs of Wars I Have Seen.