Svet žaluje za človekom, ki je »sedel za klavir in poskrbel za čarovnijo«

Newyorški Carnegie Hall, londonski Royal Albert Hall, pariška Olympia. Oliver Dragojević je odšel, potem ko je v življenju uresničil vse otroške sanje. »Nikoli nisem razmišljal, kako bom dosegel točko, na kateri sem. Vsa ta leta sem le prepeval. Srečen sem bil, da mi je zdravje služilo,« je za Slobodno Dalmacijo pred letom dni, ko je že slutil, da se mu je v telo zažrl »tisti«, dejal hrvaški pevec, ki je popustil in za vedno zaspal včeraj zjutraj.

Za njim ne žaluje le celotna Hrvaška, temveč tudi širša regija, saj je imel povsod ogromno oboževalcev. Kot za stavo je polnil največje glasbene dvorane po svetu. Veselil se je teh turnej, čeprav so bile naporne, je dejal nekoč.

Vse se je začelo leta 2006 s pariško Olympio. Dolgo časa je bila ta slavna dvorana njegova tiha, neuslišana želja. Ko jo je napolnil, je vedel, da je zagotovo spisal zgodovino, čeprav so že pred tem to vedeli tudi drugi. Stopiti ob bok Rayu Charlesu, Gilbertu Becaudu pač ni mačji kašelj. Ko je dve leti kasneje kot prvi hrvaški glasbenik stopil na oder newyorškega Carnegie Halla, je povedal, da so se mu izpolnile otroške sanje. »Carnegie Hall je ena stara dvorana in jaz sem en star pevec,« se je šalil takrat. Prisluhnili so mu večinoma potomci izseljencev, ki delajo in živijo v New Yorku, pa rojaki, ki so v mesto, ki nikoli ne spi, pripotovali iz Čikaga, New Jerseyja.

Oliver je na svoj koncert v London z avtobusom potoval kar 26 ur, saj je izbruh islandskega vulkana takrat onemogočil letalske prevoze po Evropi. Za glasbo bi pač storil vse. »Dame in gospodje, močnejši smo od vsega,« je pozdravil oboževalce v središču britanske prestolnice.

Žal rak tega koncerta ni poslušal, saj mu je moral Oliver včeraj priznati premoč. Številni hrvaški glasbeniki so izrazili sožalje pevčevi družini in drugim sorodnikom ter s svetom delili svoje spomine na legendarnega trubadurja.



Zlatan Stipišić - Gibonni je za Novo TV opisal svoje sodelovanje z Dragojevićem. »Marijan Ban, Oliver in jaz smo igrali v Zagrebu. Okrog 4.30 se je zabava končala, tonski delavec je začel pospravljati opremo. 'Ne moremo ga pustiti, da sam vlači to težko opremo,' je navrgel Oliver in naju prisilil, da smo mu vsi trije priskočil na pomoč. Takšen je bil – razumel je ljudi in nikogar ni hotel pustiti na cedilu.«

Gibonni je še dodal, da Dragojević o sebi nikoli ni razmišljal kot o zvezdniku. Menil je, da je povsem običajen človek. Takšen kot vsi drugi. »Ni se zavedal svoje priljubljenosti. Ko sva se pogovarjala, se mi je vedno zdelo, da naju nekje spremlja skrita kamera, tako skromno je govoril. Vseskozi je pričakoval, da se bo priljubljenost nekoč končala, on pa bo lahko končno začel igrati klavir v nekem majhnem hotelu bogu za hrbtom,« je dodal Stipišić in še: »Mi smo v eni osebi imeli to, kar je imel svet v Rayu Charlesu. Človeka, ki je sedel za klavir in z glasom poskrbel za čarovnijo.«



A za njim ne žalujejo le znani in slavni, temveč tudi trume »navadnih« državljanov, ki so rasli z njegovimi skladbami, se ob njih ljubili, prebolevali strta srca, učili otroke igrati klavir.



Sinoči se je na hrvaških ulicah zbrala ogromna množica ljudi, ki so peli Oliverjeve pesmi. V Zadru se je skupini domačinov pridružila tudi toča turistov, ki so (presenetljivo ali pa ne) poznali uspešnice hrvaškega pevca. V Splitu pa je na ulici najprej zapel ženski pevski zbor Marjanke, nato so se jim povsem spontano pridružili še mimoidoči.