Kot pevka, igralka in poslovna ženska Severina vedno vzbuja pozornost, pa če to hoče ali ne. V sproščenem ekskluzivnem intervjuju za Nedelo smo jo najprej vprašali o njenih filmskih vlogah. Nedavno je izdala nov album Halo, ki je izšel pri založbi Dallas Records in ki ga bo živo predstavila v 21. decembra v ljubljanski dvorani Stožice.

Med Petelinjim zajtrkom, v katerem ste igrali pop divo, in aktualnim, prav tako odmevnim filmom Poslednji Srb na Hrvaškem režiserja Predraga Ličine, v katerem igrate bogato filantropko, je minilo več kot deset let. Dobivate veliko prošenj za nastope v filmih?

Da in tudi za gledališke predstave. V bistvu sem v gledališču prvič stopila na oder. Ko sem imela deset let, sem nastopila v amaterskem otroškem muzikalu Frane Štrapalo. Nato sem leta 2003 dobila povabilo intendanta Hrvaškega narodnega gledališča na Reki za nastop v predstavi oziroma muzikalu Karolina Riječka, v katerem sem od­igrala naslovno vlogo. Leta 2007 pa sem igrala baronico Castelli v Glembajevih v režiji Branka Brezovca, prav tako v reškem gledališču. To je bila fantastična predstava.

Leta 2005 sem v lastni produkciji naredila predstavo Čekajući svog čovika z režiserjem Jagošem Markovićem. Prejela sem zelo pohvalne kritike. Trdili so, da sem naredila popolno monodramo, čeprav niti nisem vedela, da je to monodrama. (smeh) Tako da sem tremo dobila za nazaj.
 

Igranje na filmu je drugačno od igre na koncertnem odru, mar ne?

Na koncertih ne igram, zato se mi zdi, da je lažje kot v gledališču. Tam si lahko, karkoli te je volja. Prepričana sem, da imam še veliko rezerve, ko gre za nastopanje v gledališču kot tudi na filmu. Večinoma zaradi pomanjkanja časa. Koncerti so mi lažji in v večje zadovoljstvo, vedno pa poudarim, da sta gledališče in film super izlet v drugačne oblike nastopanja.


 

Kako se je začelo vaše sodelovanje s Predragom Ličino?

Peki je že dolgo naš družinski prijatelj, veliko praznikov smo proslavili skupaj. Najprej je režiral moje videospote, kot sta Ante in Uzbuna. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, sva posnela kratek osnutek filma Kam je izginila Slovenija. Zdi se mi, da ima nekaj proti Slovencem … (smeh)
 

Zagotovo nima, nedavno sem imel z njim intervju in me je prepričal, da nas ima res zelo rad …

Seveda, šalim se.
 

Čeprav smo Slovenci v njegovem filmu Poslednji Srb na Hrvaškem bad guyji …

Da, totalni bad guyji. (smeh) Vendar film preveva tako dober humor in sem vesela, da sem pri njem sodelovala, sicer z majhno, v resnici nepomembno vlogo. Privolila sem, ker smo prijatelji, sploh nisem vedela, kakšen bo to film.


 

Izkazalo se je, da je film o zombijih …

Res je, vendar je izvrsten, poln žlahtnega humorja. Ob gledanju sem se nasmejala kot že dolgo ne.
 

Za prvo pesem na vašem novem albumu Oću s tobon živit se mi zdi, kot da je poklon legendarnim popevkarskim festivalom, še posebno tistemu iz vašega domačega mesta, Splitskemu festivalu. Je kaj na tem?

Seveda je. Hotela sem imeti prav takšno pesem. Album je izšel pozneje, ker sem čakala besedilo Vjekoslave Huljić, ki je izredno talentirana tekstopiska. Čakali smo to besedilo, ki je normalno, arhaično, nekoliko dalmatinsko. Še vedno imam neuresničeno željo, da bi posnela album le z dalmatinskimi pesmimi. Z leti sem se slogovno zelo različno izražala in si prisvojila pravico, da lahko pojem vse.
 

Celo dalmatinske pesmi …

Da. (smeh) Celo dalmatinske pesmi, ki mi nekako pripadajo od rojstva.


 

Pesem Losha se mi zdi kot odgovor, da reaggeton ni nekaj novega, saj je del glasbene tradicije Balkana.

Albuma Halo se ne da žanrsko razlagati, ker je vse premešano. Zdaj je moderno, da vsak nosi, kar želi. Prepričana sem, da je tak pristop primeren tudi za glasbo. Z novimi časi prihajajo novi glasbeni mulci, dogaja se zamenjava generacij. Če lahko to vstavite v svojo glasbeno osebnost, je super. Meni je to všeč. Jalo Brata sem slišala na nekem demo posnetku. Glasba mi sicer ni bila všeč, sam pa hitro dojela, da je dober pesnik. Z njim sem navezala stik, po­slal mi je pesem Otrove, na kateri sta mi všeč njegov pristop in sveža energija. Predvsem pa je dober producent.
 

Poleg tega, da ste glasbena trend­setterka, ste postali tudi modna trend­setterka. Je to za vas veliko breme, ker se od vas vedno pričakuje neki izjemen imidž?

Ne. Meni je to normalno, ker imam to rada in precej dam na svoj videz. Še posebno ko stopim na oder. Po drugi strani, če bi nastopala le v teniskah, kavbojkah in črni majici, ne bi bilo večje razlike. Ta norija prihaja iz istega telesa, ne glede na to, kako je oblečeno.
 

Kot ena najbolj prepoznavnih osebnosti našega prostora ste vedno pod nadzorom javnosti. Kje se počutite svobodno? Kam greste, da niste več Severina?

Nedavno sem bila v New Yorku, bilo mi je super. Sicer sem tu in tam v Centralnem parku srečala kakšnega našega človeka … Res je nekaj vredno, ko si lahko nepoznan, ko si lahko svoboden …
 

Ko ste lahko normalni …

Da, čeprav je to težko. Nekateri novinarji naredijo zgodbo, tudi če ničesar ne naredim. In mediji imajo vse manj člankov in vse več plačanih oglasov v obliki člankov. Če imate denar, lahko o vsakem objavite marsikaj. No, mogoče je pri vas v Sloveniji drugače. (smeh) Bolj vzhodno pa je to postalo vsakdanje, tako da je občasno treba od vsega tega pobegniti.
 

Javnost vztrajno želi vedeti vse o vas. Vam je slava postala breme? Če sploh?

Jaz tega sicer ne doživljam kot breme. Zelo redko dajem intervjuje in grem na televizijo. Zame je pesem najboljši način komunikacije. Ko ste mlajši, ste prepričani, da morate odgovoriti na vsako vprašanje, ki vam ga postavijo mediji, pa naj je še tako neumno. Ker ste vljudni, odgovarjate tudi na taka vprašanja. Šele čez nekaj časa ugotovite, da vam res ni treba odgovoriti na čisto vse, kar vas vprašajo. Zato rada pridem v Slovenijo, kjer se na intervjujih lahko normalno pogovarjam. (smeh)


 

Oh, hvala lepa.

Tu ne občutim napetosti med pogovori, ker se ne iščejo senzacije. Išče se osebnost, nekaj, kar je kakovostno. Vsaj tak vtis imam. Tu nimam stika z novinarji iz rumenih medijev.
 

Erotika je sestavni del vašega imidža. V spremni knjižici novega albuma niste pretiravali z obleko. Koliko vas sovražijo hrvaški konservativci?

Oh, mislite večinska Hrvaška? (smeh) Mislim, da je ves svet še vedno konservativen, ne glede na to, da smo si izborili nekaj pravic in svobode. Za ovitek smo naredili serijo bolj razgaljenih fotografij. Pozneje smo naredili serijo bolj oblečenih fotografij, na katerih sem videti zelo stroga in precej starejša od svojih 25 let … (smeh) Zato smo se odločili za prvo serijo.
 

Album Halo se mi zdi zelo eklektičen. Tudi snemali ste ga v različnih studiih. Kako je nastajal?

Nastajal je tri leta. Moral bi iziti prej … Po albumu Dobrodošao u klub iz leta 2012 sem snemala predvsem single Alcatraz, Uno momento, General, More tuge, iz katerih bi zlahka sestavila album. Pred dvema letoma smo izdali pesem Otrove, za katero bi mi bilo žal, da ne bi bila shranjena na albumu. To je bilo težko obdobje, tudi za samo glasbo. Prihajajo nove generacije odličnih glasbenikov, kar je povsem zmedlo skladatelje stare generacije. Jaz imam srečo, da mi vsi pošiljajo predloge svojih pesmi, od trubačev do dalmatinskih pesmi. To mi je všeč. Nikoli nisem imela zadržkov peti pesem, ne glede na slog, če mi je všeč.
Snemala sem v Zagrebu, pa v Beogradu, všeč mi je ta izmenjava energij. Tako lažje nastane nekaj novega in se poveča pestrost skladb na albumu. Halo tako niti nima nekega koncepta, v nasprotju z albumom Zdravo, Marijo.
 

Na njem je kar 17 pesmi različnih avtorjev. Kako neka pesem postane tista, ki jo bo odpela Severina?

Ne vem … Včasih traja nekaj časa, da zleze vame, drugič pa v trenutku vem, da je to pesem zame. Tako sem za pesmi Tutorial, Unaprijed gotovo, Imaš pravo in Otrove takoj vedela, da so prave. Pesem Imaš pravo je moj mož poslušal cel mesec in me nagovoril, naj jo pošljem Marini Tucaković, in potem je zanjo napisala popolno besedilo.
Sicer pa mi je lahko neka pesem všeč, kar pa ne pomeni, da mi bo všeč tudi čez en mesec.
Veliko sem snemala in delala veliko napak. Izbrala sem pesem, jo posnela, nato pa je navdušenje splahnelo … In sem se vprašala, kaj je pa zdaj to? (smeh) Pesmi, ki so na koncertnem repertoarju, so tiste, ki so res moje.
 

Koliko vas poznajo avtorji, še posebno pisci besedil?

O meni vsi mislijo, da vedo vse. (smeh)
 

Celo več kot vi …

Da, zagotovo. (smeh) Mislim, da me najbolj pozna Marina, ki me rada pokliče in me vpraša, koliko krvavo naj bo besedilo … Ko me je vprašala, koliko krvi naj bo v pesmi Mrtav bez mene, sem ji odgovorila – do kolena. (smeh) Mislim, da ji je uspelo.