Neomejen dostop | že od 9,99€
V zvezi s Palestino večinoma poročajo o izraelski okupaciji, toda gre tudi za narod z bogato in raznoliko umetnostjo. Drugo plat palestinskega ljudstva bodo že dvanajstič predstavili na Kulturni ambasadi Palestine.
Tokrat bosta v ospredju palestinska glasba in pogovor o njeni vlogi pri ohranjanju kulture in identitete. Osrednji gost bo palestinski igralec Kais Atalah. V Slovenski kinoteki bodo prihodnjo sredo prikazali film Idol (Ja tajr el tajer) iz leta 2015.
Odprtje Kulturne ambasade Palestine bo v ponedeljek ob 18. uri v Galeriji Fotografija v Ljubljani. Prikazali bodo glasbeno-fotografsko razstavo Moja piščal je palestinska (verz iz pesmi Trpki sladkor Taufika Zejada), na kateri bo prek fotografij na ogled palestinska glasbena tradicija od ljudske glasbe, uporniških pesmi do moderne scene. Osrednji gost bo Marko Korošec, glasbeni pedagog, ki se je več let izobraževal na področju arabske glasbe in bo na prireditvi igral na oud.
V torek ob 18. uri bo v Pritličju sledil glasbeno-pripovedni večer z Mahmudom al Hatibom, palestinskim glasbenikom, ki že dalj časa živi v Sloveniji, sodeloval bo tudi na okrogli mizi v četrtek na Filozofski fakulteti v Ljubljani (ob 13. uri). Zraven bosta še Vafa Kaanan iz Gaze in antropologinja Katarina Juvančič. Spregovorili bodo o uspavankah, kako se prenašajo iz roda v rod in kakšen pomen imajo v času apartheida. Glavna tema bo pogovor o tem, kako močno nas v življenju zaznamujejo že prve melodije.
Prva Kulturna ambasada Palestine se je pri nas odvila leta 2012. Projekt ustvarjajo pri Gibanju za pravice Palestincev, kjer se povezujejo v podpori za svobodo, pravičnost in enakopravnost, zato podpirajo tudi svetovno kampanjo BDS – bojkot, dezinvesticije, sankcije proti Izraelu, dokler ta ne bo začel spoštovati pravic Palestincev. V gibanju nimajo določenih voditeljev, vsekakor pa največ dela opravita Nada Pretnar in Barbara Vodopivec.
Kulturna ambasada Palestine je predvsem prikaz, kako ima tudi palestinski narod bogato razvito kulturo in da še zdaleč ni pravično, da palestinske ljudi prikazujemo zgolj prek vojne in političnega vprašanja. Ravno na to so že večkrat opozorili palestinski umetniki, saj nočejo, da je njihovo ustvarjanje nenehno pogojeno s politiko, čeprav sta prav kultura in politika nemalokrat tesno prepleteni. Tega ne skrivajo niti na Kulturni ambasadi Palestine, zato vedno znova opozarjajo na trenutne politične razmere v tej državi.
V vseh teh letih so pri nas gostovali številni palestinski umetniki, hkrati še precej profesorjev in strokovnjakov z drugih področij, ki so prikazali vsakodnevno življenje Palestincev.
Trpki sladkor (Taufik Zejad)
Odgovori mi!
Kličem tvojo rano, polno soli, o Palestina!
Kličem in kričim;
Raztopi me vanjo, vlij,
tvoj sin sem! Nesreča mi tišči
nož za vrat.
Živim od šelestenja hrepenenja,
v goščavi oljk.
Potepuhom in siromakom
pišem pesmi,
trpki sladkor.
Pero pomakam v globino svojega srca
in žil.
Grizem jekleni zid
in pijem oktobrski veter.
Do krvi sem ranil roparja
s poezijo, ostro kot nož.
Če mi smrt zlomi hrbet,
ga zamenjam s kamnom
iz skal Hittina*!
Moja piščal je palestinska
in napolnil sem jo
s svojimi zelenimi dihi.
Moja pesem je
steber črnega šotora
v puščavi
in moj ples dabka**
je hrepenenje zemlje po ljudeh
na drugem bregu.
* Hittin je zgodovinski kraj, kjer je potekala znamenita bitka, v kateri je muslimanski vojskovodja Salah Aldin premagal križarje.
** Dabka je tradicionalni ljudski ples Palestincev, podoben našemu kolu.
(Iz zbirke Glas izgubljenega raja, moderna palestinska poezija, Hiša poezije. Izbrala in prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady)
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji