Pri Glassu se počutiš kot otrok v peskovniku

Pianist Bojan Gorišek, ki so mu, kot je to dobro znano, zelo blizu dela različnih minimalistov, bo v okviru abonmaja Drama Akustika jutri ob 19. uri v ljubljanski Drami izvedel program Etudes Book II ameriškega skladatelja Philipa Glassa.
 

Prvič sem slišal glasbo Philipa Glassa v kultnem dokumentarnem filmu Koyaanisqatsi, posebnem spoju zvoka in slike. Takrat mi je zvenel povsem nadnaravno.

To je res kultni film. Videl sem ga leta 1982 in kasneje še njegov Powaqqatsi. Gre za dva izjemna ekološka filma Godfreyja Reggia. Prav tako me je navdušilo njegovo sodelovanje z Glassom v kratkem dokumentarcu Anima Mundi iz leta 1992. Glassova glasba se odlično prilepi na režiserjeve podobe. Zanimivo je, da je Glass s to isto glasbo opremil tudi film Trumanov šov.

 

Zakaj Glass?

Sprva nisem imel posebnega odnosa do njegove glasbe. A tako kot njega, so tudi mene vedno zanimale nove stvari, to, kako različno lahko zazveni klavir, sam sem rad po strunah vlekel verižice. George Crumb je dober primer tega, znal je »preparirati« klavir tako, da je zvenel, kot da gre za različne inštrumente. A ti pristopi so se z leti iztrošili.
Moje navdušenje nad Glassom se je začelo pred dvajsetimi leti, ko so me iz nizozemske glasbene založbe Blaricum Music Group prosili, če bi za njih posnel album z Glassovimi deli. Za njih snemam že 25 let in odlično sodelujemo. In tako sem počasi posvojil Glassa, katerega glasba me je začela vse bolj zanimati. Uporablja minimalizirana sredstva, a tudi tako se da veliko povedati. Isto je s Satiejem ali z Bachovimi Goldbergovimi variacijami. V majhnih stvareh je lahko celo vesolje.
 

Glassova glasba je včasih kaskadna, kot potoček na poti do morja. Po drugi strani pa spominja na valovanje morja.

Prva asociacija vsakogar, ki posluša katerokoli glasbo je pač nek film, ki se mu vrti v glavi.
Za Bacha so rekli, da sploh ni bach (potoček), temveč da je morje, da je cunami. (Smeh.) In tako bi opisal tudi Glassa, on je cunami, lahko je pa tudi potoček in vse vmes. Razumem, da gre nekaterim Glass na živce, še posebej zaradi značilnih repeticij, a tako ponavljanje pozna že barok in je obstajalo tudi prej. Nekaj je v njem. Ima orakeljski naboj.



 

Glassova glasba si je zelo podobna, a vendar vedno drugačna, je zelo fraktalna. Vsaj po mojem amaterskem mnenju. Je zelo matematično urejena? Navsezadnje je Glass študiral tudi matematiko.

Vsa glasba je na nek način matematično urejena. To se začne z alikvoti, toni, ki zvenijo v sozvočju z osnovnim tonom. Glass je sprva nastopal po galerijah, njegovi inštrumenti so bili predvsem sintisajzerji, ki pa nimajo toliko osnovnih tonov, alikvotovin da je dobil vse te glasbene barve, je potreboval toliko več inštrumentov. In vse to je delal samo zato, ker ni imel denarja za klavir. Lahko bi rekli, da se Glass ni spomnil ničesar novega po Mozartu, vendar je v glasbi vseeno ustvaril nov svet, ki mi je zelo všeč. Pri njem se počutiš kot otrok v peskovniku. Nikoli ti ni dolgčas.
 

Za Glassa pravijo, da je minimalist. Meni se zdi maksimalni minimalist.

V resnici je maksimalist. (Smeh.)
 

Poleg Glassa vam je zelo blizu Erik Satie, še en pianistični minimalist. Tudi njegova glasba je dejansko zunaj nekih pričakovanih okvirjev.

Bil je zelo poseben človek, ki je razmišljal na meni tako domač način. Njegova glasba je polna simpatičnih absurdov in je prežeta z najlepšimi idejami. Na najbolj bizaren način se je vrnil k čistosti glasbe. Po glasbenem wagnerijanstvu in pompoznosti je sledilo satiejevsko obdobje popolnega nasprotja. Satie in Debussy sta bila namreč najprej navdušena wagnerijanca.
 

Glasba repetitivnih minimalistov, med katerimi mi je posebej blizu tudi Terry Riley, ki je med drugim napisal genialno delo na enem notnem listu z naslovom In C, so dejansko iz nekega paralelnega sveta.

Meni se glasba teh skladateljev zdi, kot da bi gledal idrijsko čipko. Vse skupaj je sestavljeno iz ene same niti in kakšne vse oblike lahko nastanejo iz nje. A vse je v ušesih poslušalca. Principi skladanja od renesanse naprej se vztrajno spreminjajo. Biti sedaj skladatelj je res … zapleteno. (Smeh.) Vse kar narediš, je že nekdo naredil.
 

In ko smo pri vzporednih svetovih, se je nemogoče izogniti Bachu, mar ne?

Bach je povsod in je velik posebnež. A njegovo izjemnost so začeli spoštovati šele kasneje. Sodobniki njegove glasbe niso imeli za kaj izjemno posebnega. Ni pa naključje, da je umrl ravno sredi takta, ko je pisal Umetnost fuge.
 

Sicer pa je Philip Glass tudi Bachov privrženec. A ker je želel izpopolniti igranje lastnih skladb je zanemaril preigravanje Bacha in sam zase napisal klavirske vaje, ki jih boste izvedli v nedeljo ...

To je najnovejše Glassovo delo, ki je zbrano izšlo pred tremi leti. Te etude se mi zdijo, kot nek mejnik in so res nekaj posebnega. Celo zgodovino so pisali etude, če se je le dalo tako, da niso zvenele kot dolgočasne tehnične vaje, temveč kot skladbe, ki pa so v sebi imele določene tehnične učne elemente. Glassove se mi zdijo še posebej odlične, saj ni napisal prav veliko skladb za klavir. Znano je, da obožuje rock in pop in tako je po albumu Heroes Davida Boweija in Briana Ena napisal celo simfonijo. Glassov oče je imel trgovino s ploščami in je spodbujal sina, da je poslušal glasbo, ne da bi mu kaj razlagal o njej. Prepustil mu je, da je nanj napravila vtis sama glasba. Glass je dolgo časa komaj živel od glasbe in šele zadnjih trideset let je res slaven in uspešen skladatelj. Prej je pa vozil taksi, delal kot selilec in podobno. Danes pa je eden najpogosteje izvajanih skladatelj na svetu.