»Odraščali sva v gospodinjstvu ljubiteljev glasbe«

Na atraktivnem programu 29. izvedbe festivala Okarina, ki se je začel 23. junija in bo obiskovalce Bleda zabaval vse do 3. avgusta, ko bo druženje sklenil tunizijski mojster ouda in arabske lutnje Dhafer Youssef, se je znašla tudi ameriška blues skupina Larkin Poe. Njihova uvrstitev na spored največjega slovenskega etno festivala nas je razveselila in tudi presenetila. Ne zaradi tega, ker električni blues, ki ga izvajajo, ne bi sodil v koncept ljudske glasbe, temveč zaradi posrečene izbire, saj je zasedba trenutno v naletu in se prebija med najbolj prepoznavne postave svetovne blues scene.



Jedro skupine sta sestri Lovell - 28-letna Rebecca in dve leti starejša Megan. Glasbenici imata navkljub mladosti veliko odrskih in studijskih izkušenj, saj nastopata na že od najstniških let, ko sta s najstarejšo sestro Jessico ustanovili skupino Lovell Sisters. V tej postavi sta vztrajali štiri leta, izdali dve neodvisni plošči in pritegnili zavidljivo veliko pozornosti - nastopile so tudi na Grand Ole Opry in festivalu Bonnaroo. Jessica je odlična violinistka in pevka, skupina pa se je prepuščala predvsem bluegrassu, ali bolje, tako imenovani roots glasbi, kar je nekakšen krovni izraz za različne žanre ameriške ljudske glasbe. Sestrski trojček je razpadel leta 2009, ko se je Jessica poročila in odločila za študij. Rebecca in Megan sta kmalu za tem nadaljevali glasbeno pot v okviru novo nastale skupine Larkin Poe, ki sta jo poimenovali po svojem pra pra pra pra pradedku. "V resnici sva prva generacija glasbenikov v naši družini, sva pa odraščali v gospodinjstvu ljubiteljev glasbe. Oba najina starša sta nama vztrajno predvajala glasbo: mama je rada poslušala Bacha, Mozarta in The Carpenters. Oče pa je rad poslušal Lynyrd Skynyrd, The Allman Brothers in Fleetwood mac," nam je pred obiskom Slovenije zaupala Megan.



Z ustanovitvijo zasedbe Larkin Poe sta se začeli čedalje bolj predajati blues glasbi, Rebecca je odložila mandolino in trdneje prijela za električno kitaro, Megan pa je začela stalno nastopati z lapsteel kitaro. Trenutno sta v postavi še basist Kelly McCarty in bobnar Kevin McGowan. Prehod na blues je bil zanju nekaj logičnega, malone pričakovanega, glede na dediščino delte mississippija. "Bluegrass, blues, rockabilly, country, vsi ti žanri so globoko zakoreninjeni v ameriškem jugu. Rodili sva se v Tennesseeju in nato odraščali v Georgii, zato čutiva ameriško roots glasbo kot najino dediščino," je dodala Rebecca. "Je pa res, da nama je blues še posebej blizu. V blues glasbi obstaja temeljna brezčasnost od katere postaneš odvisen. Kar se tiče besedil, govori blues o čistih človeških čustvih, nama je zelo všeč ta preprostost in neposrednost." Leta 2013 sta izdali svoj prvenec KIN, ki je pritegnil kar nekaj pozornosti. Postali sta svež veter na praviloma enolični blues sceni, jedri dekleti sta pritegnili pozornost mlajšega občinstva, ki sicer verjetno nikoli ne bi prišlo v stik z bluesom. Upreti se jima niso mogli niti starejši blues glasbeniki, ki so prikupni mladenki začeli vabiti, da sta ogrevali občinstvo pred njihovimi nastopi. Čeprav njuna glasba v izvedbenem smislu ne predstavlja presežkov, ostaja ukalupljena v preverjene forme in še ne nima potrebne samozavesti ter poguma, vendarle premore tisti nekaj, ki zaznamuje blues. Aranžmaji skladb so raznoliki in všečni, Rebecca odlično obvlada oder in komunikacijo z občinstvom, zaradi česar so njuni koncerti pravo doživetje. Njuna glasba je iskrena, neposredna in predvsem neizključujoča, v njej lahko uživajo tako glasbeni radovedneži kot resni ljubitelji.



Rebecca in Megan sta veliko prelomnico svoje kariere dočakali leta 2014, ko ju je za rokav pocukal T Bone Burnett in ju povabil k sodelovanju pri odmevnem albumu Lost on the River: The New Basement Tapes, kjer sta se nenadoma znašli ob boku velikanov kot sta Marcus Mumford iz Mumford & Sons in Elvis Costello, slednji jima je bil v veliko oporo v nadaljevanju kariere. "Na samem začetku so na naju najbolj vplivali The Allman Brothers, Skip James, Chris Whitley in Son House," se spominja Megan. "Sicer poslušava široko paleto glasbenih stilov. Nedvomno na naju vpliva struktura pop skladb, velik navdih je Tom Petty, ki je bil kralj pisanja pop skladb. V minulih letih sva sodelovali z veliko glasbeniki od Elvisa Costella do Keitha Urbana in Conorja Obersta, spodbujali so naju, naj združujeva žanre, ki so nama blizu." Tega nasveta sta se držali na svojem aktualnem četrtem samostojnem albumu Venom & Faith, ki sta ga posneli v Nashvillu in sami producirali. Album je velika uspešnica, po izidu se je zavihtel na prvo mesto Billboardove blues lestvice, kjer konec lanskega novembra vztrajal cel teden dni. V svojo glasbo sta začeli vnašati druga glasbila predvsem zanimiva tolkala, kar jim daje všečen in nalezljiv 'stump' učinek. Med skladbami s plošče, ki jih bomo zagotovo slišali na Bledu, velja izpostaviti priredbi skladb Hard Times Killing Floor Blues (Skip James) in Sometimes (Bessie Jones) ter avtorsko Bleach Blonde Bottle Blues, za katero sta posneli tudi video spot. "Zelo sva ponosni, kako je izpadel album Venom & Faith," pravi Megan. "Odkar je album izšel, sva deležni naklonjenih kritik, česar kar ne moreva verjeti. Lahko rečem, da od vseh albumov, ki sva jih naredili, ta najbolj zveni kot midve. V vsakem ustvarjalnem procesu v studiu se nekaj naučiš o sebi, o tem kakšen umetnik si. Med snemanjem albuma Venom & Faith sva se nedvomno naučili veliko o sebi."



Če sta še leta 2014 med svojim prvim obiskom festivala Glastonbury navdušili kot odkritje leta, sta dve leti kasneje stali na odru kot uveljavljeni in spoštovani glasbenici. Več kot zasluženo, saj sta za uspeh garali, noben oder ni bil premalo dober, v vsakem sta videli priložnost za učenje in napredovanje. Uspeti z izvajanjem bluesa je velik dosežek, še posebej za glasbenice, saj imajo nad sceno roko predvsem moški izvajalci. Sestri Lovell pravita, da se z vprašanjem spola nista nikoli posebej ukvarjali ali čutili pritiska, da bi morali kot redki ženski predstavnici prevzeti vlogo glasnic. "Odgovornost in pritisk čutiva pri ustvarjanju najine umetnosti, vendar ti občutki po mojem ne izvirajo iz tega, da sem ženska, ki ustvarja blues," razmišlja Rebecca. "To ima več opravka z dejstvom, da je glasbena industrija skrajno tekmovalna, midve pa bi radi svojim oboževalcem ponudili absolutno najboljše skladbe, plošče in nastope, kar jih zmoreva. Spol s tem bolj kot ne, nima zveze. S sestro si želiva zabavati in ustvarjati umetnost, ki bo ljudem v veselje." Kljub temu pa je kot svoje tri junake, s katerimi si prihodnosti najbolj želi sodelovati naštela: "Bonnie Raitt, Emmylou Harris, Joan Jett. Tri kraljice."