Po sedmih letih je Drago Mislej - Mef v samozaložbi izdal četrti album Ma ne že spet. Posnel ga je v sodelovanju s producentom Andreo Flegom in glasbeniki iz različnih skupin, ki nosijo ime Narodnoosvobodilni bend. Album bo najprej predstavil v domači Izoli nato pa še v Ljubljani.
 

Vaš novi, četrti samostojni album ima precej samoironičen naslov. Vas imajo nekateri že dovolj?

Prav bi bilo, razen če je projekt medgeneracijskega sodelovanja povsem izničil zdrava in razvojna generacijska nasprotja, brez katerih bi svet in posebej ustvarjalnost obstala na mestu. Tako kot so meni šli nekoč na živce stari popevkarji, danes pa jih s spoštovanjem poslušam, bi moral iti jaz na živce novim generacijam, da bodo tudi oni čez pol stoletja morda ugotovili, da je tudi Mef napisal kakšen spodoben verz in odhropel kakšno prijazno melodijo. Skratka, tudi tako sem hotel povedati, da čas ni največji ­nasprotnik ustvarjalnosti. V resnici so dali naslov otroci z zadnjega sedeža avtomobila, ki je hitel proti dopustu v Dalmaciji, potem ko se je iz avtoradia že tretjič zaslišala Marija, uvodna pesem s prejšnjega albuma Najboljša leta.

Nov album ste izdali v samozaložbi. Imajo glasbene založbe še kakšno vlogo v slovenskem glasbenem poslu?

V mojem primeru ne. Ob četrtem albumu že točno vem, koliko jih bomo prodali, in dvakrat toliko je tudi poslušalcev moje glasbe. Zato skoraj zanesljivo vem, koliko ljudi bo kje prišlo na koncert, saj vemo, koliko albumov smo kje prodali. Dvomim, da pridobivam nove poslušalce, toda starih tudi ne izgubljam. Založbe pač skušajo prodajati glasbo po svojih načelih, ki pa so zame vse prej kot poštena in vabljiva. Že to, da od albuma oziroma od vsake pesmi poberejo skoraj polovico avtorskih pravic, kaže na to, da jih prodaja albumov­ ne zanima več, ampak jih zanima­ le še denar od avtorstva. Za povrhu ostane avtor še brez materialnih pravic, kar pomeni, da so posnetki njihova last in brez njihovega soglasja ne prideš več do njih. Od založb bodo ostali le monopolisti in založbe, ki delujejo po načelu samozaložništva. Kot majhne obrtne delavnice. Morda je to rešitev za popularno glasbo nasploh.
 

Na albumu ste izdali trinajst še neobjavljenih pesmi, vendar so nekatere že imele radijska predvajanja, sedem pa jih predstav­ljate prvič. So pesmi za album nastajale dolgo?

Niti ne. Nastajale so zelo hitro. Pesem navadno napišem v dnevu ali dveh, potem jo premlevam in obračam, popravljam, nato jo preizkusim na kakšni fešti, jo spremenim ali pa pustim takšno, kot je. Malo več časa traja, ko pridem z njo v studio in se z Andreo Flegom, ki je doslej produciral skoraj vse moje pesmi, pogovoriva o tem, v kakšno obleko bi jo stlačila. Ta postopek, skupaj s snemanjem, traja malo dlje, pa ne zato, ker bi bili počasni, ampak zato, ker se časovno težko uskladiva. Oba živiva v vzporednih časovnih dimenzijah, ki so mediteranske na kvadrat, in potem se vse skupaj zavleče. Ampak tokrat sva zadnje štiri pesmi posnela v tako kratkem času, da Boris Furlan, ki Andreo pozna še iz časov Desetega brata, Idiogenov in Fast The Fick, ni mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.
 

Pri tem ste sodelovali s paleto glasbenikov, se mi zdi, da so to predvsem vaši glasbeni prijatelji. Iz glasbe namreč veje neki poseben tovariški duh.

Po vseh letih kolobarjenja v slovenski in primorski muziki pač spoznaš veliko ljudi, in ker nisem konfliktna oseba, se prijatelji naberejo v čudovito skupino ljudi, ki jih lahko v vsakem trenutku vprašam, ali bi prišli za dve uri v studio in nekaj posneli zame. Tako se je zgodilo z Marinom Legovičem, ki mi je odigral hammond orgle za Zaprl je vrata, saj je mojster tega inštrumenta. Podobno je bilo z Matteom E Basto, ki je odigral slide kitaro, pa Giorgiem Pellegrinijem, ki je dodal nekaj trdih basovskih linij. Polono Furlan sva zvlekla v studio dobesedno s hamburgerja, mladinski pevski zbor Glasbene šole Koper skoraj s počitnic, zdaj pa podobno zlagamo godalni kvartet mladih upov te šole.
 

V vaših pesmih sta opazni predvsem dve prvini. Na eni strani je humor, ki je v naši glasbi precejšnja redkost, na drugi pa družbena angažiranost, prav posebna empatija, s katero skušate nevtralizirati apatijo našega slovenskega okolja. Je kaj na teh mojih ugotovitvah?

Nisem tip avtorja, ki bi poučeval, modroval, pametoval in učil. Rad pa povem svoje stališče do nekaterih skupnih stvari, vendar ne pričakujem, da se bodo vsi strinjali z mano, niti ne bi rad bil v vlogi nekakšnega mesije, kot počnejo nekateri, tudi v glasbi. Dovolj mi je, da povem svoje, in če je treba, se še zarežim na svoj račun. V resnici sem pripovedovalec zgodb, teh pa je bilo in jih je pri mojih devetinšestdesetih in v tem okolju več kot dovolj. Samo med ljudi moraš, pa se napišejo same.
 

Tako nam med drugim ponudite pesem o kavč revolucionarjih v pesmi Facebook brigade in srhljivo himnično skladbo Čez mreže in žice o sodobnih migracijskih tokovih.

Pri Facebook brigadah sem imel težavo, ker nisem hotel, da bi zvenel kot neki v nostalgijo zasanjan starec, ki sovraži nove oblike komuniciranja, kar še zdaleč ni res. Hkrati sem moral povedati, da mi gredo kavč revolucionarji res na živce, ker konec koncev kradejo tudi moj čas. Z njimi mi ne gre, brez njih pa ne moreš. To je ta zanesljivi biznis. Kot pogrebna podjetja. Smrti bo vedno dovolj in ljudi, ki nimajo česa povedati, pa to želijo povedati vsem, je žal tudi vedno več.

Čez mreže in žice je nastala prav kot reakcija na vse mogoče komentarje o beguncih. Zdelo se mi je prav, da to tragedijo opišem skozi oči otroka, ki doživlja to kalvarijo, ne da bi mogel kakorkoli vplivati nanjo. Če bi se večkrat postavili v kožo tistega, ki je kakorkoli prizadet ali podrejen, bi marsikdaj ravnali bolj človeško in pošteno.
 

Dejstvo je, da ste napisali veliko besedil za številne slovenske glasbene skupine, glasbenike in glasbenice. Imate evidenco, koliko je teh vaših del?

Kje pa. Vsaj stokrat sem se lotil inventure, pa sem vedno obupal nekje na začetku. Niti zbranih nimam, so pa vsa besedila nekje v sobi. Ena v starih zvezkih, druga na papirju za iglične tiskalnike, tretja na trdem disku, preostala po raznih disketah, zgoščenkah, ključkih in prenosnih trdih diskih. Že nekaj časa me znana slovenska založba pregovarja, naj vendarle naredim izbor teh besedil, ki bi jih izdali v knjižni obliki, ampak tudi v tem primeru nisem prišel dlje kot do seznama dvestotih pesmi in potem ugotovil, da ne vem, katero bi izločil, katero pa ne. In smo spet na začetku.
 

Lažje napišete besedilo po naročilu ali ste bolj veseli, če kdo posvoji vašo že napisano skladbo?

Nikoli nisem napisal besedila po naročilu. Verjetno zato, ker nisem imel cenika zanje. Ker pa težko rečem ne, sem pisal na glasbo, pisal kar tako in sploh imel moralnega mačka, če nisem napisal tistega, kar sem komu obljubil. Ampak moralni maček le ni bil tako hud, da ne bi mogel še malo zavlačevati, zato me poznajo kot tistega, iz katerega je treba verze dobesedno izvleči. Danilo Kocjančič je to še kako dobro vedel, zato je veljalo, da je časovna stiska moja glavna, najpomembnejša muza. Zato tudi nimam besedil na zalogi. Le včasih se zgodi, da z leti pozabim, komu sem dal kakšen tekst, pa ga dam še komu drugemu, iz neobstoječe zaloge.
 

Kakšen odnos imate do nastopanja na festivalih? Vaše pesmi namreč tam pogosto slišimo.

Vedno manj jih slišite. Jaz sem star tip besedilcev. Mi pišemo zgodbo, o nečem pripovedujemo, delamo zaplet in razplet, sodobna glasba in sodobni festivali pa za te stvari nimajo časa. Treba je le najti nekaj zvenečih besed in jih splesti v frazo, ki jo potem ponavljaš od začetka do konca pesmi, vmes pa naložiš par besed, ki itak nikogar ne zanimajo. Takšnih besedil nočem in verjetno niti ne znam pisati. Pa dvomim, da ima to kakršnokoli zvezo s starostjo avtorja.
 

Na katero pesem ste najbolj ponosni?

Na tisto, ki je še nisem napisal niti posnel. Pa tudi na nekatere, ki so ostale žive, čeprav bi jih čas že lahko zgrizel. Recimo Portorož 1905, Ljubezen je padla z neba, Veter z juga, Ti si se bal, Lahko sem srce, Anita, Kar je res, je res, Črta, Ko mene več ne bo, Lahko noč, Piran, Jaz sem sanjal, da sem mlad, Če ne moreš do neba, Gina in tako po vrsti. Pa smo spet pri tistem, zakaj ta in ne ona druga. Vedno imam najraje zadnjo in se veselim naslednje.