V nadaljevanju preberite:

»Ko sem imela restavracijo, sem imela vedno šolane natakarje,« pove Mira. »A sem jih vedno učila naravne ljubeznivosti in od njih zahtevala, naj dojamejo, da to ni delo, ki ga pač opravijo, temveč da so oni predstavniki in celo ambasadorji svoje države, ne samo restavracije, v kateri delajo. Poleg tega predstavljajo tudi sebe in svoje znanje, kajti biti natakar je zelo zahtevno delo. Vsak dan moraš vedeti, kaj je pripravil kuhar, kaj je vzel iz katere pokrajine, od katerih kmetov, kako je sestavil krožnik, nato pa tudi to, katera vina je treba priporočiti ob tej hrani, kako predstaviti ta vidik svoje dežele. To je težko delo tudi zato, ker se dela dolgo v noč … in zato, ker je premalo cenjeno. Natakarji so deležni premalo aplavza. Je pa to čudovito delo, zlasti za ljudi, ki imajo radi komunikacijo. Zato smo uvedli nagrado za najboljšega natakarja.«