Po predlanskem gostovanju ­Jamesa Brandona Lewisa (s Christopherjem Hoffmanom na vio­lončelu in Maxom Jaffejem na bobnih) na novogoriškem Oktober Jazzu newyorški tenorski saksofonist prihaja na 65. Jazz festival Ljubljana, v Park Sveta Evrope za Cankarjevim domom. Tokrat bosta »saksofonista, ki uteleša in presega tradicijo«, kakor so ga označili v časniku New York Times, spremljala basist Josh Werner in bobnar Chad Taylor.

Lewis je izdal prvenec leta 2010 in v trenutku pritegnil medijsko pozornost. »Za Jamesa Brandona Lewisa ni lahke bližnjice,« so zapisali pri reviji Rolling Stone. »Od svojih zgodnjih izdaj ... je saksofonist uravnotežil globoko, z evangelijem poučeno duhovnost z opustitvijo free jazza in z udarnimi funkovskimi hip-hop podlagami.« Leta 2021 je posnel že deseti album Jesup Wagon.

V dobrem desetletju se je James Brandon Lewis ob edinstvenem mešanju gospela, bluesa in r&b-ja z odzvanjanjem zvočnih raziskovanj velikih treh – Johna Coltrana, Alberta Aylerja in Sonnyja Rollinsa – utrdil na jazzovskem zemljevidu kot eden od bolj dejavnih ameriških saksofonistov. Zgodba je klasična: leta 2012 se je preselil v New York in se spotoma od gospela preusmeril v jazz.

Dve leti zatem je izdal album Divine Travels, ki je pritegnil pozornost jazzovske scene, predlanski album Jesup Wagon pa je bil razglašen za album leta kritikov revije Downbeat. Na Jazz festival Ljubljana prihaja v naletu suverene serije albumov: Eye of I (za založbo Anti), For Mahalia, With Love (s kvintetom Red Lily), Transfiguration (s kvartetom) in The Messthetics and James Brandon Lewis (s skupino The Messthetics). Njegovo igranje morda najbolje povzame opis avtoritete newyorške scene, kitarista in skladatelja Marca Ribota: »Njegove solaže so kot jumbo jeti. Moraš jim dati veliko prostora za vzlet in pristanek, ker so tako mogočne – ne le v smislu zvoka, 'chopsov', idej, energije, ampak tudi, ker nosijo dragocen tovor: živo zapuščino Johna ­Coltrana.«

Po posluhu, po spominu

Rojen je bil leta 1983 pridigarju in učiteljici v Buffalu v ameriški zvezni državi New York. Že v mladosti je bil izpostavljen različnim zvrstem jazza, vključno s tradicijo Charlesa Gayla in Groverja Washingtona ml., še enega slavnega buffalskega meščana. Pri devetih letih je vzel v roke klarinet in se sam naučil igrati osnovne melodije. Kot je zapisano na njegovi spletni strani, se spominja učenja melodij po posluhu, po spominu.

»Še vedno se spominjam tiste melodije iz muzikala Mr. Holland's Opus [Opus gospoda Hollanda], ki mi je bila tako všeč in se jo je tisti klarinetist poskušal naučiti. Imel sem dvanajst let. Še vedno jo znam zapeti – vtisnila se mi je v spomin za vse življenje.« Izobraževal se je pri Carol McLaughlin in Davu Schia­voneju, uglednih saksofonistih in pedagogih v Buffalu, ter igral v cerkvi, kjer se je naučil, kako pomembni sta melodija in uglašenost z zborom.

Najprej je študiral na državni univerzi v Buffalu, a se je prepisal na univerzo Howard v Washingtonu, na kateri je diplomiral iz jazza. Izobraževal se je tudi na CalArts v Santa Clariti v Kaliforniji, med talenti, kot so trobentač Wadada Leo Smith, basist Charlie Haden in bobnar Joe LaBarbera.

Kot je izpostavljeno na njegovi spletni strani, Lewisova melodična identiteta zajema staro in prihodnje, notranjost in zunanjost, zgoščenost in odprtost, cerkev in ulico. Je mojster kratkega, nalezljivega motiva in tako kot saksofonist Sonny Rollins posveča svoje dolge improvizacije raztezanju, lomljenju in spreminjanju kratkih fraz.