Ljudje, ki so nas učili, so nam pokazali vodo. Oblak. Drevo

Coral Rojo so člani moške vokalne zasedbe, ki se navdihuje iz obredne glasbene zakladnice andske in drugih kultur in v svojem petju združuje melodije in jezike avtohtone južnoameriške in kreolske kulture ter prvine tradicionalnih vzhodnoevropskih koralnih napevov. Mojstri obredne glasbe tako utrjujejo kulturno povezovanje s Slovenijo in našo glasbeno sceno.

Že leta 2022 so ganili domače občinstvo s prvim koncertom na Taboru; ustanovitelj zasedbe, čilenski umetnik in aktivist Julián Herreros Rivera pa je lani na Rimski ulici nasproti bara Žmauc skupaj v sodelovanju s slovenskimi vizualnimi umetnicami, glasbenicami in glasbeniki (Nika Solce, Katja Šulc, Zlatko) ustvaril velik mural za vodo, Ojo de agua (Izvir).

Vsakič, ko grem mimo po Rimski ulici, vsakič ko se usedem k Žmaucu, ga lahko opazujem; je kot »opomin, da prepoznamo vodo kot življenjsko moč, s katero je treba ravnati spoštljivo. Skrb za vodo je skrb za srce našega obstoja. Brez vode ni življenja, ni solz, ni rož, ni besed in ne znanja,« pravi avtor murala  Julián Herreros Rivera z nasmeškom, še preden se s preostalimi člani zasedbe, v kateri so njegov brat Fernando Herreros, Silvio Rozzi, Julián Semler in Felipe Echavarria Alvarez, posedemo na travnik, poleg igrišča ob Dvorani Tabor, kjer bodo nocoj imeli koncert v okviru evropske turneje. V Sloveniji so že tretjič, svoj album Red Coral so že predstavili slovenskemu občinstvu, zdaj se vračajo z novimi pesmimi, sporočili in modrostmi iz starodavnih kultur v sodobni obredni glasbeni podobi.

Najprej me je zanimalo, zakaj so se kot mladi talentirani glasbeniki, ki so odraščali v mestu Santiago de Chile, usmerili v raziskovanje te starodavne glasbe, ljudstev z Andov, pa tudi v ljudsko glasbo drugih staroselskih kultur, tudi evropskih koralov …

Vsak od nas ima čisto svojo osebno zgodbo, pravi Julián Herreros Rivera. »Tisto, kar imamo skupnega, kar nas povezuje, je, da smo vsi, ki smo se zbrali v tem projektu, že od zgodnjih let povezani z ljudmi, ki so ohranjali to tradicijo andske staroselske kulture.«

V Čilu, tudi v večini držav Latinske Amerike sta se namreč zgodili dve ključni stvari: ena je bila migracija s podeželja v mesta, to pomeni da so starejši lahko predali svoje znanje naslednjim generacijam, druga je okoljevarstveni konflikt, ki sta ga spremljala etični in moralni konflikt: torej, da smo začutili klic, da se obrnemo k naravi na tradicionalen način, s posebno senzibilnostjo, pove Julián Herreros Rivera.

Pravzaprav me zanima, kaj je bilo tisto, zaradi česar so se, vsak od njih glasb tako povezali z ritualno glasbo, s filozofijo, ki jo prinaša, glede na to, da so mlade generacije, odrasle s pametnimi telefoni v dlaneh, vse bolj odrezane od stika s kulturo prednikov. Kdaj in kako natančno se je zgodil ta klic, to poslanstvo, jih vprašam. Spogledajo se med seboj, vsi štirje delujejo kot eno samo telo, kot da ne potrebujejo besed. 

»Gotovo je to, ko smo prišli stik s tradicijo in se začeli poglabljati v to, spremenilo naša življenja,« pravi Julián ​Herreros Rivera . Rodili so se po koncu Pinochetove diktature, kolektivna travma je gotovo ostala, hkrati so njihovi starši ostali povezani s tradicijo in kulturo ljudstev Andov, in tako so bili že kot otroci, kot pravi eden od vokalistov Felipe Echavarria Alvarez, na drugačen način povezani s staroselskimi kulturami. 

Kolonizirane države Latinske Amerike so namreč stare komaj nekaj sto let, torej govorimo samo o nekaj generacijah, ki so zrasle v tej novi ureditvi. To je z evropskega stališča, kjer starodavne kulture segajo v čas pred dva tisoč in več leti, nenavadno, razlagata tonski mojster Jorge Silva in vokalist Julián  Semler.

In seveda so nekaj, kar jih je tako navadahnilo, želeli deliti z drugimi, pravijo.  »Preden smo ustvarili ta projekt, sem poslušal glasbo staroselskih ljudstev, tudi glasbo nas, mesticev … In ta želja, da bi jo podelil z drugimi, se je zgodila prav zato, ker sem bil sam popolnoma očaran nad njo,« pravi Julián Herreros Rivera. »V smislu: Poglej! Mar ni to čudovito. Poslušaj tudi ti.«

»Z ustvarjanjem naše glasbe damo skupaj na mizo vse naše vrednote in v tem sodobnem življenju so vrednote neke vrste prenovitev koncepta vere, kakršno poznamo,« še pravi Julián Herreros Rivera. »Ljudje, ki so nas učili, so nam pokazali vodo. Pokazali so nam drevo. Pokazali so nam kamen. Oblak. In s časom smo odkrili, da smo v templju,« pravi in njegove oči imajo neobičajen lesk in mir. 

Za kaj je bila ta glasba prvotno ustvarjena, me zanima. Kaj lahko sproži v nas? Se lahko s poslušanjem njihovih glasov, v kombinaciji s polifoničnim ljudskim petjem iz Gruzije, s Sardinije, Korzike naučimo kaj novega o naši kulturi? O tem, da si v najglobljem smislu vsi delimo univerzalno glasbo, univerzalno izkušnjo?

Ena od temeljnih vrednot skupine Coral Rojo je ta, da ohranja vrednote starodavne kulture, avtonomijo njihovih verovanj. »In res je, da je na nas vplivala kultura staroselcev, ampak smo, kdor smo,« se nasmehne Julián ​Herreros Rivera »Smo tudi ljudje iz mesta, ki imajo svojo pot. In naše poslanstvo je, da poskušamo ohraniti kulturo staroselskih  ljudstev prav zato, ker predstavljajo prvi ščit pri zaščiti narave in okolja ... V smislu, da se okrog nas dogaja toliko težkih in prelomnih stvari, vse se spreminja, spreminjata se kultura, vera, toda drevo, voda, oblak ostajajo. In bodo ostali tudi, ko nas ne bo.«