Leto dolgo prezrtega glasbenega velikana Josipa Ipavca

Letošnje leto je vlada razglasila za leto skladatelja Josipa Ipavca. Predlog za razglasitev spominskega leta je ministrstvu za kulturo podala občina Šentjur, saj je to mesto skladateljev rojstni kraj. Povod za predlog je njegova stota obletnica smrti, ki sovpada z državnim kulturnim praznikom, torej 8. februarjem.

Zdravnik in skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz eminentne družine Ipavec, ki je kulturno in politično zaznamovala Šentjur. Priimek Ipavec najdemo tudi v različici Ipavic, ki bi po domnevah genealoške raziskave lahko bila tudi skrajšana verzija krajinsko zaznamovanega priimka Vipavec, torej nekoga iz Vipave. Josipov dedek Franc Ipavec se je namreč na začetku 19. stoletja preselil iz Bele krajine v Sv. Jurij, današnji Šentjur, zaradi zdravniške prakse. Postal je lokalni čudodelec, ki je z zdravljenjem očesne mrene čudežno vračal vid. Perspektivni zdravnik se je poročil s plemkinjo Katarino Schweighofer, ki je v družino prinesla afiniteto do glasbene umetnosti. Izmed njunih enajstih otrok so bili Alojz, Benjamin in Gustav (Josipov oče) uspešni skladatelji, hči Ivanka pa je ljubezen do glasbe prenesla na hčere. Frančeve in Katarinine vnukinje Fani, Marija in Amalija so se skupaj z Marianne Gallowitsch proslavile kot prvi avstrijski damski kvartet. Sestrične Josipa Ipavca so bile znane kot sestre Čampa, nastopale so po dvorih, navdušile ruskega cesarja Aleksandra III. in prinesle domov lovorjev venec, ki so ga prejele na koncertu v Lyonu.
 

Glasba mu je bila položena v zibelko. FOTO: promocijsko gradivo gradivo

Glasba in medicina

Poleg glasbene nadarjenosti sta se iz roda v rod prenašala tako zdravniški poklic kot porajajoča se narodna zavest. Josipova strica Alojz in Benjamin sta bila zdravnika, slednji se je po končanem študiju zaposlil v Gradcu kot pediater. Gustav Ipavec je ostal v Šentjurju, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso in bil več desetletji župan. Tako Gustav kot Benjamin sta se zapisala v slovensko glasbeno zgodovino predvsem z rodoljubno zborovsko glasbo. Najbolj znani sta Gustavov zbor Slovenec sem in Benjaminova Domovina. Znana anekdota je obisk cesarja Franca Jožefa I. v Šentjurju, kjer ga je takratni župan Gustav Ipavec pozdravil v slovenščini, nakar je odbor za sprejem še zapel Slovenec sem. Popularnost Gustavovih zborovskih stvaritev je bila tolikšna, da je večina njegovih del ponarodela.

Benjamin Ipavec se je po drugi strani bolj zapisal slovenskemu samospevu in večjim glasbenim oblikam. Najpogosteje je izvajana instrumentalna skladba Serenada za godala. Pisal je tudi glasbeno-scenska dela: po uspešni izvedbi operete Tičnik je nastala še lirična opera Teharski plemiči (po libretu Antona Funtka). Opero, ki tematizira Celjske grofe 15. stoletja, je posvetil ženi.
 

Prvi glasbeni koraki

Josip Ipavec se je rodil 21. decembra 1873 kot sedmi od desetih otrok Gustava Ipavca in Karoline Amon. Družinska hiša je bila postavljena nasproti Frančeve in Katarinine, krasil jo je zlat salon, v katerem se je (med drugimi) znašel tudi Johannes Brahms. Gustav Ipavec je spodbujal otroke h glasbi, zato je Josip že pri štirih letih z očetom igral na klavir. V Ljudski šoli ga je učitelj Vučnik učil peti in igrati violino. Prva dva razreda gimnazije je končal v benediktinskem samostanu Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je veliko pel v zboru. Že takrat je uglasbil nekaj duetov za violino in klavir. Izobraževalno pot je nadaljeval pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem. Tam se mu je kot štirinajstletnemu na dan velike mašne slovesnosti ponudila priložnost, da na orglah spremlja orkester in pevce, kar se je pokazalo za velik uspeh. Tudi v Celju, kjer je obiskoval višjo gimnazijo, je igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. Čeprav so bila celjska leta za mladega skladatelja nekoliko turobna, je tam spoznal pozneje svetovno znanega basbaritonista Franza Lulka, za katerega je napisal kopico samospevov.
 

Avstrijska leta

Njegova dela še vedno navdušujejo. FOTO: promocijsko gradivo

Med študijem medicine v Gradcu je aktivno sodeloval pri kulturnem delovanju društva Triglav. Leta 1901 je dokončal pantomimo Možiček, ki ima kot prvi slovenski balet posebno mesto v zgodovini domače ustvarjalnosti. Gojmir Krek ga je v Ljubljanskem zvonu označil za prelomnega, ker naj bi se oblikovno oddaljeval od tradicionalnih glasbenih vzorcev. Vsebina baleta evocira elemente commedie dell'arte, ki so bili takrat precej priljubljeni (spomnimo se Leoncavallovih Glumačev ali kasneje Schönbergovega Mesečnika Pierrota). Možiček je vsekakor bil velika uspešnica, doživel je več izvedb v Gradcu, kasneje tudi v Trstu, Olomucu, Ljubljani in drugje. Še ena zanimivost je, da je balet sprva bil zapisan za klavir štiriročno. V tej obliki je bil tudi prvič objavljen, in to pri ljubljanskem založniku Lavoslavu Schwentnerju. Kasneje ga je ponovno orkestriral skladatelj Viktor Parma.

Leta 1904 je Josip Ipavec po končanem študiju v Gradcu, tako kot njegov dedek, postal oftalmolog in nekaj mesecev preživel na Dunaju kot vojaški zdravnik. Tam se je seznanil s pestrim kulturnim življenjem, kar je tudi izkoristil. Učil se je teorije in instrumentacije pri znanem skladatelju in tedaj prvem dirigentu Dunajske ljudske opere Aleksandru Zemlinskem. Čeprav je še vedno v sebi nosil domačega narodnega duha, se je vedno bolj predajal idejam internacionalizma. Predvsem so ga zanimali umetniško izpovedna vprašanja in izzivi. Zato lahko v njegovem opusu najdemo nekoliko več samospevov na nemška kakor na slovenska besedila.
 

Vrnitev domov

Med letoma 1905 in 1907 je Josip Ipavec služboval v Zagrebu, potem pa se je vrnil v rodni kraj in prevzel očetovo ordinacijo. V letu vrnitve se je poročil z Albertino Novoszad, s katero sta imela sinova Jožo in Teodorja. Doma je začel snovati svoje največje delo, opereto Princesa Vrtoglavka. Ideja o zasnovi operete je prišla od pisateljice Mare Čop Berksove, ki je uspešno uprizorila nekaj svojih dramskih del. Toda libreto Princese Vrtoglavke je bil nekoliko prezahteven in neprimeren za opereto, kar je skladatelju povzročilo nemalo težav. Z večanjem finančnih težav se je večala tudi napetost med pisateljico in skladateljem, saj se je slednji resno posvečal svojemu delu in dobro premislil vsako noto, preden jo je dal na papir. Prav tako je skladatelj delo doživljal kot komično opero v starem številčnem slogu, kar govori o njeni preveliki resnosti v primerjavi z lahkotnim operetnim žanrom. Dokončal jo je septembra 1910, ko je bila Mara Čop Berksova že pokojna. Od takrat do svoje zgodnje smrti si je Ipavec prizadeval za uprizoritev svojega največjega dela. Vložil je precej denarja in časa v iskanje boljšega libreta. Romal po Avstro-Ogrski, da bi našel založnika ali zainteresirano operno hišo. Šele leta 1997 je Princesa Vrtoglavka doživela praizvedbo v SNG Maribor, potem ko je Igor Grdina prepesnil libreto iz nemščine v slovenščino.

Josip Ipavec je malo pred prvo svetovno vojno začel kazati simptome okužbe s sifilisom. Zadnja leta je preživel v blaznosti in odtujenosti od družine. Umrl je v Šentjurju 8. februarja 1921.
 

Priznanje velikemu avtorju

Povečano zanimanje za Josipa Ipavca se je začelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1993 mu je bil posvečen zbornik in simpozij Josip Ipavec in njegov čas. ­Štiri leta pozneje je sledila praizvedba Princese Vrtoglavke. Danes je v Šentjurju Frančeva in Katarinina hiša obnovljena in preurejena v muzej Ipavcev. Po njih je poimenovan lokalni kulturni dom. Januarja je izpod peresa Igorja Grdine pri založbi Beletrina izšla monografija Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. Operna pevka SNG Opera in balet Ljubljana Urška Arlič Gololičič, ki je prav tako iz Šentjurja, je februarja posvetila koncert skladateljevim samospevom. Seznam številnih dogodkov Ipavcu v čast je dosegljiv tudi na uradni spletni strani ob spominskemu letu – Josip Ipavec 100.