Lea Sirk nocoj pred Evropo: Komaj čakam, da bom ta trenutek delila s širšim svetom

V lizbonski areni Altice se bo drevi bil boj za deset mest v sobotnem finalu za 63. pesem Evrovizije. Lea Sirk bo s pesmijo Hvala, ne! med predstavniki 18 držav nastopila predzadnja.

Na evrovizijskem odru ste že stali, sicer v stranski vlogi, pa vendar: kako je nastopiti na odru, v katerega zre ne le vsa Evropa, temveč velik del sveta?

V zadnjih letih sta me velikost odra in število ljudi pred njim prenehala omejevati. Tudi sama pri sebi kdaj težko razumem, zakaj je tako, a se mi zdi, da v trenutku, ko imaš vse pripravljeno in pod nadzorom, izgine strah pred nastopanjem. V bistvu me vse skupaj tako navdušuje, da že komaj čakam, da bom ta trenutek delila z Evropo in širšim svetom.

Kako gledate na ves spremljajoči cirkus in bleščavost, ki ga obdaja?

To najtežje sprejmem, saj mi tovrstna pozornost ravno ne ustreza. Dan za dnem te ljudje spremljajo, sprašujejo, fotografirajo, se ukvarjajo s teboj in tvojo zasebnostjo ... Raje bi vse skoncentrirala na en dan in nato bila prosta za ustvarjanje glasbe in drugo.

Čeprav smo lahko zadržani glede tekmovanj v umetnosti, me zanima, koliko je na izboru za pesem Evrovizije zmaga sploh pomembna?

Verjetno državi in državljanom takšna zmaga veliko pomeni. Za glasbenika oziroma umetnika je to nekakšna potrditev na njegovi poti in v mojem primeru bi to bilo zgolj to. Nič več, saj se tudi po zmagi ta cirkus ustavi in nastopi realnost. Še trše delo in še težji cilji, ki jih je treba doseči. Roko na srce, če bi Sloveniji kdaj uspelo zmagati, bi bilo to resnično veliko za tako majhno državo. Z veseljem bi bila zraven, čeprav kot spremljevalna pevka.

Mnogi v rezultatih glasovanja na Evrosongu vidijo predvsem politično izrekanje – kdo je komu naklonjen in koliko.

Joj, na to pa sploh ne znam odgovoriti. Če sem spremljala izbor za pesem Evrovizije po televiziji, sem skoraj vedno gledala samo do glasovanja, tisti del potem me ni zanimal. In zato lahko rečem le, da slišim veliko govoric o tem, da si sosedje med seboj vedno podelijo več točk, pa da Balkanci držimo skupaj in podobno. Meni se to zdi smešno, a je menda tako. Menim pa, da dobra pesem lahko vedno doseže dober rezultat, ne glede na točke sosedov.

Izbor za pesem Evrovizije je popevkarski festival tekmovalnega značaja. Mnoge javne televizije pa tja rade pošiljajo pesmi, zaznamovane z njihovim ljudskim glasbenim izročilom. Vaša seveda ni takšna.

Mislim, da pesem Evrovizije že dolgo ni to, kar je bila, ker se tudi glasba in avtorji skladb tako mešajo med državami, da je čisto logično, da so si pesmi podobne in komercialno usmerjene. Je pa nekaj držav, ki vsakič v pesem skrijejo tradicionalni melos. Jaz ga v pesmi nimam niti malo, ker v bistvu sploh ne vem, kako bi ga vkomponirala in zakaj. Ne zdi se mi nujno.

Živite in ustvarjate v glasbeni družini, saj je tudi vaš partner glasbenik in producent. Koliko upoštevate njegovo mnenje o vaših pesmih?

Zelo. Gaber ima dobro mnenje in dober glasbeni okus. Hitro prepozna kakovost, prav tako hitro zazna nekaj, kar je dolgočasno. Ravno zaradi tega se o glasbi veliko pogovarjava in rada mu pesem, ki jo sestavim, dam poslušati. Takoj pove, kaj je dobro in kaj ni.



Ker ima svoj studio, v katerem ste tudi vi domači, je to za glasbenika velika prednost, da ima možnost poskušati, kako bi kaj zvenelo?

Nisem tip človeka, ki bi preveč poskušal. Največ si sestavim v glavi, sama s sabo za klavirjem ali pa za računalnikom. Ko je v moji glavi dovršena podoba pesmi, se lotim procesa, ki je skoraj vedno takšen, kakršnega sem si želela. Zadnje čase sem zelo povezana s producentom Tomyjem Declerqom in pesmi nastajajo veliko hitreje, saj resnično razume, kaj želim, in ve, kako to spraviti na čim višjo raven.

Začeli ste kot zmagovalka na Veselem toboganu. To je bila pri nas pionirska glasbena oddaja v slogu pokaži kaj znaš.

Da, moji »famozni« začetki, ko sem vedela le to, da obožujem oder. Ni bilo pomembno, kaj na odru počnem, lahko bi plesala, govorila ali pela, čisto vseeno je bilo. Na Veselem toboganu sem pela in za nagrado celo nastopila na katamaranu Prince of Venice. Tisto je pa bila dogodivščina!

Tudi sami ste nastopili v televizijski oddaji iskanja talentov. Zdi se mi, da slovenske televizije ne premorejo nobene tehtne glasbene televizijske oddaje in ste glasbeniki prisiljeni nastopati na tovrstnih šovih.

Da, če bi imeli še kaj drugega na voljo, bi bolj priporočila kaj drugega. Recimo oddajo, ki bi bila nagrada za talentirane glasbenike in bi ljudje lahko tako spremljali napredek talentov, njihovo delo z mentorji, nastope in vaje, ne pa zgolj dva nastopa in preveč medijske pozornosti, potem pa nič več. Marsikoga to tako prizadene, da se ne pobere več.

Ste tudi flavtistka. Vas kdaj zamika, da bi flavto vpeli v svojo glasbo, v svoje žive nastope?

Študirala sem klasiko in moj način igranja spada tja. Tega v glasbi, ki jo ustvarjam. Je pa res, da že imamo eno pevko s flavto. Morda bi bili dve preveč.

Zvečer boste nastopili predzadnji v drugem izboru. Se vam zdi vrstni red usodno pomemben?

Usodno pomemben ne, je pa pomemben izbor skladb v enem večeru. V mojem je veliko počasnejših, kar pomeni, da je zame super, da sem v drugi polovici. Kreacija moje točke je resnično odštekana, polna luči in plesa. Zdi se mi, da imam odlično pozicijo.

In kaj pričakujete od nastopa?

Eno lepših izkušenj v življenju in to, da si bom resnično znala vzeti te tri minute zase. Minute, ki jih bom iz srca podarila občinstvu, ki je pesem Hvala, ne! tako vzljubilo.