Jazz osvobaja Koroško

Te dni na Ravnah na Koroškem poteka Festival slovenskega jazza, ki ga je v Ljubljani nekaj časa prirejalo Jazzovsko društvo. Pred šestimi leti pa so ga pod okrilje vzeli na Ravnah in tako še popestrili živahno jazzovsko dogajanje pod Peco.

Cilj organizatorjev Festivala slovenskega jazza je na enem mestu v nekaj dneh predstaviti slovensko jazzovsko ustvarjalnost preteklega leta, »ne glede na to, kakšen jazz preigravajo izvajalci«, ker »Festival združuje, ne pa deli«, so posebej poudarili organizatorji na svoji spletni strani. Pomenljivo za jazzovsko sceno pri nas in za samorastniški poganjek taistega društva, ki je leta 1960 priredilo prvi Jugoslovanski jazz festival na Bledu, potem pa ga prepustilo v skrb Cankarjevemu domu, kjer so ga preimenovali v Jazz festival Ljubljana, in kot tak bo prihodnje leto praznoval svojo šestdesetletnico. Jazzovsko društvo je menilo, da so v mednarodnih vodah, kamor je pod novim vodstvom zaplaval festival, domači glasbeniki zapostavljeni, zato so jih pred štirinajstimi leti povabili v dvorano Hotela Lev in osnovali festival samo zanje. Leta 2012 pa so poganjek presadili na Ravne na Koroškem, kjer se je, tako je videti, prijel in se razvija.



Za Ravenčane jazz ni španska vas. Do te glasbene zvrsti gojijo posebno srčnost. Že desetletje Kulturno društvo Drugi zvoki prireja abonma Jazz Ravne, s svojimi projekti budijo kralja Matjazza, si prvega jazzuarja voščijo jazzno in tako naprej. Pred nekaj leti so se lotili celo izdaje prve specializirane revije za jazz pri nas. »Če bi sodili po medijskih zapisih o slovenskih jazzistih, bi morda mislili, da so to najbolj zapostavljeni ljudje na Zemlji, kar je neverjetno glede na to, kako talentirani in visoko izobraženi glasbeniki so,« svoj vzgib za izdajo Jazzopisa opisuje Robi Jamnik, spiritus movens jazzovskega dogajanja na Ravnah.

Občasnik je najprej izšel na osmih straneh, a že druga številka je bila obilnejša – sicer so bile strani tako tanke, da si lahko videl skoznje in tako hkrati bral dva članka, se pošali Jamnik. Ko je uredniško vlogo lani prevzela muzikologinja in publicistka Nina Novak, pa je revija dobila resnejšo podobo. Letošnja četrta (po novem štetju pa druga) številka se tematsko posveča jazzu v medijih in našim glasbenikom v tujini. Nekaj takih bo tudi med letošnjimi nastopajočimi, saj festival zastopa svoje poslanstvo, predstavljati avtorsko glasbo slovenskih glasbenikov.
 

Slovenci in ameriški večer

Ptujčan, bobnar Žan Tetičkovič, se bo po obsežnih projektih, ki so mu prinesli tudi vrsto nagrad za kompozicijo, jutri predstavil s triem z mladima kolegoma iz New Yorka, kjer živi. Nastopil bo z basistom Russllom Hallom in pianistom Emmetom Cohenom. Tako imenovani ameriški večer festivala slovenskega jazza bodo uvedli Oberdixie Band, sekstet znanih slovenskih jazzistov, z Dominikom Krajnčanom in Goranom Krmacem na čelu, ki spaja zimzelene melodije iz ozkih, strmih gorenjskih dolin in jazzovske standarde iz zakotne, močvirne delte Misisipija. Da bo ameriški večer upravičil svoje ime, bo poskrbel še Samo Šalamon, ki se mu bo na odru poleg tolkalista Nina Mureškiča pridružil z grammyjem nagrajeni Howard Levy z ustno harmoniko. Šalamon tako nadaljuje svoj koncept zasedbe brez basa, tokrat pa bodo predstavili svoj letošnji album Peaks of Light.

Za ameriško izkušnjo bogatejša mlada pevka Ajda Stina Turek bo nastopila nocoj. Pravkar je končala študij na glasbeni univerzi Berklee, zdaj pa bo že na odru KMKC Kompleksa s slovensko zasedbo predstavila avtorski prvenec Sonder, na katerem je združila zvrsti latino jazza, R'n'B in bluesa. Današnji večer pa bo izzvenel v energični glasbi saksofonista Lovra Ravbarja in njegovega projekta Get on Board.


 

Jazzovski startup

Da se jazzovska glasba razlega po Mežiški dolini in je tu našla ljudi, ki ji z veseljem prisluhnejo, ni tako samoumevno. Ravenski jazzoljubci so se lotili precej načrtnega pojazzovanja tamkajšnjega življa. S Šolo jazz Ravne so poskrbeli, da jazz pride v uho že najmlajšim. Ker nikoli ni prezgodaj, se koroški otroci z njim spoznajo že v vrtcu skozi projekt JazzStartUP. V letos nastopajoči najstniški skupini Divja jaga lahko vidijo, kaj jih čaka, če se bodo jazzu resneje posvetili. »Pomembno je, da se otroci srečajo s to glasbo čim prej. Tudi če ne bodo ostali v jazzu, jim bo izkušnja improvizacije, svobodnega ustvarjanja, prav prišla v katerem koli poklicu,« je prepričan Jamnik. »Ta glasba ti da širino, odpre ventile ustvarjalnega pogleda.« Na kratko – jazz osvobaja.
 

Viva jazz forma

Svoboda ustvarjanja pa je ravenske jazzerje napeljala k še enemu zanimivemu projektu, ki mu pravijo Viva jazz forma. Kulturna prestolnica Mežiške kotline se namreč ponaša tudi s svojo jekleno umetnostjo – forma vivo, ki nastaja že od šestdesetih let. Da je oblika zares zaživela, so že lani poskrbeli glasbeniki, ki so odkrivali ne le vizualni, pač pa tudi zvočni potencial umetniške zbirke na prostem. Iz kiparskih del svetovnih umetnikov so na različne načine izvabljali zvoke, jih posneli in tako ustvarili zvočno banko, iz katere so črpali material za svojevrstno kompozicijo, ki so jo nato v živo izvedli. Letos vibrafonist Vid Jamnik, bobnar Matic Črešnik, kitarist Jure Praper, basist Miha Koren in Matej Mirnik na elektroniki projekt nadaljujejo, a da se ne bi »igrali vandale«, tokrat na monument v obliki antropomorfnega ptiča igrajo z izrecnim dovoljenjem avtorja japonskega umetnika Yukija Oyanagija.



S projekcijo dokumentarnega filma v nastajanju, pri katerem sodelujejo srednješolci pod mentorstvom režiserja Uroša Zavodnika, razstavo ob 40-letnici ustvarjanja tolkalista Zlatka Kaučiča, dvema pogovornima omizjema, ustvarjalnimi delavnicami, jam sessioni in številnimi nastopi je petdnevni festival dodobra zapolnjen. Z dosedanjim programom (podprtim s skromnimi občinskimi sredstvi, sponzorji in zvestimi obiskovalci) se je ekipa Jazz Ravne izkazala in si letos končno prislužila državno finančno podporo, ki jim bo omogočila malo manj stresno uresničevanje svoje vizije v prihodnjih štirih letih. »Nam vsaj nekaj časa ne bo več treba po koncertih hoditi na bankomat, da bi iz lastnega žepa poplačali nastopajoče,« z zdravim cinizmom uradni žegen pospremi Robi Jamnik, svojo predanost jazzu in vztrajnost, da bi ga popeljal med ljudi, pa komentira: »Tako kot v glasbi se tudi tukaj blefirati ne da. Če nisi prepričan o svoji stvari, ne moreš preživeti, kaj šele druge prepričati, da je to, kar delaš, dobro in pomembno.«