Glasbeni poklon klišejem

Bratko Bibič je skladatelj, harmonikar, glasbeni publicist, instrumentalist, vokalist, avtor filmske glasbe, aktiven član različnih eksperimentalnih in multimedijskih projektov, po izobrazbi pa sociolog in filozof. Skratka, preveč za enega človeka. Zato si je omislil več osebnosti – nadjazov, ki mu pomagajo pri številnih projektih.

Ko gre za filmske projekte, se pojavi Bridko Bebič, ki je na pred kratkim končanem Liffu predstavil projekt potujoči kino. Tokrat je na vrsti Brutko Bimbič, ki bo v četrtek v Atriju ZRC izvedel koncert Hommage à cliché z mednarodno zasedbo.

Naslov projekta je povzet po dvojnem albumu Hommage à cliché, ki ga je Bratko Bibič izdal leta 2019 pri založbi Klopotec, a takrat ni imel srečnega začetka. Ravno ko bi se marca na annus horribilis moral zgoditi krstni promocijski koncert v že razprodani dvorani Stadtsaal na Dunaju, je bilo razglašeno izredno stanje zaradi pandemije. Kakopak je odpadel tudi aprilski koncert v Cankarjevem domu. Ker ni kazalo, da bo zrak sploh kdaj čist, je Bibiča in vse njegove osebnosti skoraj že minilo veselje, potem pa je vskočil Brutko Bimbič in stvar vzel v svoje roke. Pripravil je niz sporadičnih koncertov z manjšimi zasedbami v sicer izvirno zamišljeni zasnovi presečišč in soočanj individualnih poetik dvanajstih skladateljev in instrumentalistov iz Slovenije, Avstrije, Češke in Srbije, ki so sodelovali pri nastanku albuma.

Osmim koncertom s podnaslovom Gostovanja jih je sledilo še sedem, povezanih pod skupnim imenom Preprosti komadi za zapletene čase. Jedro večine zasedb so tvorili Bibičevi stalni sodelavci, kolega harmonikar Paul Schuberth in violinist Tomaš Novak (skupaj sestavljajo trio Dedley Woodleybears) ter saksofonistka Victoria Pfeil, sicer pa so v ospredje stopali še številni drugi glasbeni gostje od violistke Jelene Popržan, harfista Eduarda Raona do pianista Saša Vollmajerja. Ta glasbena ponujanja so bila nekakšne variacije na temo, kjer je Bimbič do izraza pustil avtorske poetike povabljenih kolegov.

Bratko Bibič se v svojih skladbah poigrava z ločnico med glasbo za ples in koncert. FOTO: Mavric Pivk

Repertoar z zgodovinskim zaledjem

Tokratni koncert v Atriju ZRC bo »nekakšno sklepno dejanje procesa, skozi katerega so se zasnove (nizov) koncertov in zasedb spreminjale, variirale, modificirale.« Omenjenim se bodo pridružili še Boštjan Gombač, Vasko&Ariel Vei Atanasovski, Flora Geißelbrecht in seveda Bratko Bibič s svojimi alteregi.

Iz repertoarja izstopata dve skladbi z zgodovinskim zaledjem, v pogovoru za Delo izpostavi Bibič. Prvo bo izvedla violistka Flora Geißelbrecht. Gre za odlomek iz njene uzvočitve zvočno-poetičnega besedila Ursonate (1932) nemškega dadaista, nadrealista Kurta Schwittersa, v kateri lahko ujamemo odlomke besed ter fraz in celo zaslutimo mikrotonalno jodlanje. Druga pa so uglasbene Pesmi preprostega človeka judovskega pisatelja, pesnika in komunista Jure Soyferja, ki je živel in deloval na Dunaju od začetka dvajsetih let 20. stoletja do leta 1938, ko so ga deportirali v koncentracijski taborišči Dachau in Buchenwald, kjer je leta 1939 umrl. »Trio Schuberth, Novák in Pfeil bo glasbo izvedel na kurt-weillovsko-brechtovski način,« nam namigne Bratko Bibič.

Bratko Bibič: »S projektom nadaljujem svoja glasbena preizpraševanja popularne kulture, iščoč dispozitive določenih kodov. Ne grem se politike v deklarativnem smislu, ker z instrumentalno glasbo to težko počneš.« FOTO: Jože Suhadolnik

»S tem projektom nadaljujem svoja glasbena preizpraševanja popularne kulture, iščoč dispozitive določenih kodov. Ne grem se politike v deklarativnem smislu, ker z instrumentalno glasbo to težko počneš. Bolj bi veljalo, da se ukvarjam z neke sorte klišeji, z nečim, kar množično strukturira mišljenje ljudi oziroma s tem, kar zadeva skupnost, ki se vzpostavlja skozi glasbo. To se lahko odvija na milijon načinov in tako se oblikujejo identitete in stališča do glasbe in onkraj,« je Bibič pojasnil vzgib svojega ustvarjanja.

Lahko bi rekli, da je motiv, ki ga zasleduje skozi vso svojo ustvarjalno pot, prav presečišče med koncertno in plesno glasbo. »Ta segregacija glasbe na ples in koncert je predmet preizpraševanja skozi moje kompozicije že od časa s skupino Begnagrad. Na naših nastopih se je ljudem plesalo, a so to lahko počeli samo med stoli, ker so bili naši koncerti sedečega tipa, čeprav je bila naša glasba tudi plesna,« se spominja. Zato so svojo prvo evropsko turnejo poimenovali Konzert for a broken dance, da bi naslovili ta paradoks, pa tudi v pozdrav novemu plesnemu stilu – breakdanceu, ki se je pojavil v osemdesetih.

40 let od debija Begnagrad

Letos obhajamo 40. obletnico prvega albuma Begnagrad, skupine, o kateri so tuji mediji pisali, da je »prva slovenska rock skupina, ki bi lahko postala slavna, pa je ostala skoraj neopažena.« V zgodovino se je po prvencu zapisala še z dvema albumoma, Jodlovska Urška (1990) in Tastare (Theoldwones) (1993) in prodrla tudi v evropski prostor. Tuja kritiška javnost je album odkrivala tudi pozneje, ob dveh ponatisih – leta 1992 v Franciji in 2003 v Izraelu. Ob štirideseti obletnici debitantskega albuma, ki je izšel leta 1982, pa ga bo ponatisnila še britanska založba Recomended Records, ki je tedaj skrbela za mednarodno distribucijo. Natisnili bodo nekaj zgoščenk, album pa bo mogoče tudi digitalno prenesti, kar bo verjetno še dvignilo povpraševanje po gramofonskih ploščah, ki že imajo status raritete.

Glede na to, da sta bila v zadnjem času najbolj dejavna Bridko Bebič, ki bdi nad potujočim kinom in Brutko Bimbič, ki snuje mednarodne projekte, lahko pričakujemo, da bo kmalu izbruhnil še Bruhko Bombič, ki se iz mirovanja aktivira med vojnim stanjem. In kaj vmes počne Bratko Bibič? »Še išče pravo identiteto,« odvrne navdihnjeni glasbenik.

Jezdenje na paradoksih