Jezdenje na paradoksih

Svoj nekonformizem, glasbeni in splošni, je harmonikar Bratko Bibič od osemdesetih let prejšnjega stoletja s somišljeniki izražal v ansamblu Begnagrad, kasneje tudi v skupinah Nimal, Accordion­ Tribe in Madleys. Iz njegovega kabineta čudes so odmevali­ zvočno-poetični eksperimenti, v potujočem kinu je razkazoval na domačem vrtu gojene glasbeno-filmske sadove.

Eden izmed teh, Od kovača do knapa, se je v shrambi nekaj let medil in bo ob spremljavi nevidnega orkestra znova v užitek ta četrtek v okviru 40-letnice ZRC SAZU (v živo ob 20. uri na hišnem youtube kanalu). To ni edini razlog, da smo zasneženega marčevskega dne sedli k pogovoru z Bratkom Bibičem. Med občo samoosamo je ustvaril nov opus in pri tem sta mu vsaj malo pomagala tudi Bridko Bebič in Brutko Bimbič.
 

Vas je splošno zaprtje pognalo v ustvarjalnost ali zakrčilo v neustvarjalni vakuum?

Ne dam se motiti. Že ob prvem valu so me spraševali, kako shajam, in odgovor se do danes ni spremenil. Ustvarjam praviloma v osami, tako rekoč na koncu sveta, nekje v Istri, in zato tudi v epidemičnih časih nisem občutil bistvene razlike. Kar zadeva koncertiranje, sem imel lani poleti med premorom epidemije celo več koncertov kot izjemno sušno leto prej, vendar sta tik pred realizacijo padla v vodo dva osrednja koncerta, na katera smo se pripravljali kar nekaj časa: že razprodan dvojni koncert z Dunajskimi filharmonikarji in z desetčlansko mednarodno zasedbo Hommage à cliché na Dunaju marca, aprila pa v ­Cankarjevem domu.
 

Nekateri koronski čas razumejo kot luksuz, da se v miru poglobijo v stvari, za katere prej niso imeli časa.

Delujem po Gramscijevi logiki – pesimizem razuma, optimizem volje. Delam naprej in vztrajam pri tem, da bo (kar bo). Če ne bo, bom pa vsaj vedel, kaj ni bilo. Če čakaš in nič ne delaš, niti ne veš, kaj si izgubil. Tako vsaj vem, ko izgubljam, kaj izgubljam. In sem lahko upravičeno jezen.
 

Pa ste jezni?

Problem je v tem, da so sesuli celotno kulturo. Bodisi iz nevednosti bodisi iz skrite želje. Ne le pri nas. Z zaprtjem kulturnih in umetniških prizorišč, pa tudi drugih javnih krajev, na primer gostinstva, ni bil prizadet samo 'storitveni sektor', temveč se razdirajo tudi socialne, sociabilne, individualne in skupinske komunikacijske mreže, da o prizadetosti pravic do svobode združevanja, gibanja in izražanja ne govorim.
 

Skozi svoje projekte in raziskave se pogosto sprašujete o vlogi umetnosti v ekstremnih okoliščinah. Sicer ni vojna, okoliščine pa so vsekakor ekstremne …

Metaforično so tej situaciji rekli tudi vojna. Imamo idealnega sovražnika, ki je hkrati notranji in zunanji.
 

Kateri od vaših nadjazov, Bridko Bebič, Brutko Bimbič ali Bruhko Bombič, če izpustiva vse nemške skovanke, je torej ustvarjal med karanteno? Oziroma ali si oni izberejo projekt ali projekt zahteva enega od njih?

Imam pač zelo hvaležno ime za skovanke, s katerimi je mogoče ironizirati identiteto, kolikor jo določata lastno ime in priimek kot javna zadeva. Bridko Bebič se je prvič pojavil leta 1992, ko je na plošči izšel material skupine Begnagrad, ki smo ga posneli leta 1977. Takrat sem k plošči spisal spremni tekst in ga kot edini bridki bedak, ki ves ta čas ni obupal, na koncu podpisal z Bridko Bebič. To je bilo izhodišče za val novih poimenovanj. Nobene bolj osebne zgodbe ni za temi imeni, razen te, da je moja mama lep čas zmajevala z glavo.


 

Bridko Bebič je verjel tudi v potujoči kino. Kako lahko razumemo obuditev oziroma reanimacijo multimedijskega dela Od kovača do knapa, ki je ob nastanku zaznamovalo več obletnic, povezanih s plesno skupino En-Knap? Kako drugačna bo nova različica od krstne izvedbe leta 2018?

Vsakovrstnih obletnic je vsako leto več. Šele te dni sem se spomnil, da je šla lani po tiho mimo tudi dvajseta obletnica potujočega kina. In da bo naslednje leto minilo 40 let od izida mojega prvega albuma s skupino Begnagrad. Kot filozofu in sociologu mi je vsekakor v čast, da bomo s potujočim kinom prispevali uvodni dogodek v zaznamovanje štiridesetletnice ZRC SAZU, ki poteka pod sloganom Umetnost znanosti. Tokratni dogodek bo drugačen zaradi zasedbe glasbenikov, ki se je od osnovnega tria – jaz, Eduardo Raon in Vid Drašler – razširila. Pridružili se nam bodo Sašo Vollmaier, Samo Kutin, Ana Kravanja in Tea Vidmar ter projektu dodali novo zvočno in glasbeno ­razsežnost.
 

Lahko tokratno manifestacijo potujočega kina razumemo tudi kot reakcijo na polletno zaprtje kinematografov?

Koncept potujočega kina se naslanja na zgodovinska izhodišča potujočih filmskih projekcij, ko še ni bilo namenskih kinodvoran. Igrali smo, kjerkoli se je pač dalo zagotoviti projekcijo, od klubov do beznic, še najmanjkrat v kinodvoranah. Ujeli smo renesanso nemega filma ob spremljavi žive glasbe in veliko potovali, tudi po Ameriki in Evropi. V sedanjih razmerah so vse te možnosti, ne le kinodvorane, blokirane. Ob tokratnem dogodku vabim gledalce k (main)streamingu, kot ga imenujem, spletno prenašanje, ki mu kot glasbenik nisem naklonjen, a se v primeru potujočega kina lepo izide, saj bodo gledalci gledali film, mi pa ga bomo v ozadju nevidni glasbeno opremljali v živo. Eno od projekcij leta 2018 so gledalci namreč spremljali v živo, zvok pa je poslušalcem prenašal radio Ars. S tem se mi je uresničila dolgoletna fiksna ideja, da bi filmsko predstavo predvajali po radiu. To so paradoksi, na katerih v svoji umetnosti rad jezdim.


 

Kje je presek cinematične in glasbene naracije?

Nikoli ne delam glasbe za že končan film, kot je v navadi. Raje se igram s tako imenovanim found footage materialom. Prek prvega projekta Na domačem vrtu sem od nemega prešel na zvočni film. Ko montiram sliko, izhajam iz določene teme. Pri zvočnih filmih sem še posebej pozoren na montažo obstoječega soundtracka, filmskega zvoka, kot avtonomne sestavine filma. Tako iz obstoječih slik in zvoka ustvarjam svojo naracijo. V tem procesu je tudi veliko improvizacije.

Od nekdaj sem bil filmski aficionado, name je vplivala povezava med glasbo in podobami, ki se je držijo. V glasbi gre za mentalne podobe, ki sicer nimajo realnih spremljajočih slik, temveč nastajajo šele v predstavnem svetu poslušalca, glede na idiome, spomine, znanje, predhodne izkušnje. Te podobe evocirajo določene glasbene zvrsti, tipične harmonske, metrične, melodične in druge strukture, oblike, metode, na primer jazz, folk, klasika, barok … Na to so vezana tudi poslušalčeva pričakovanja in tu ga najraje presenetim, tako da skrenem s poti. Zato se zdi moja glasba 'zmontirana', ker velikokrat prek ritmičnih permutacij preskoči drugam. Glasbena pripovednost je povezana s filmsko v pričakovanjih poslušalca, ki pa se ne izpolnijo, vsaj ne takoj, če sploh, in s tem se ustvarja suspenz v glasbeni kompoziciji.
 

Kateri elementi ljudskih viž vam burijo domišljijo?

Skladam intuitivno, v izhodišču z igranjem. Sledim osnovnim motivom, ki se mi porodijo v glavi in zazvenijo izpod prstov. Potem jih razvijam, si jih dalje izmišljujem. A te moje teme so tudi zelo hibridne. Ne veš, kam bi jih dal. Je to ljudska irska, morda ruska, francosko-jodlarska viža s kančkom groteske? To je imaginarna folklora. To, kar delam, zame ni ljudska glasba, čeprav je prek družine name vplivalo vokalno petje ljudskih viž. Izhajam bolj iz popularne glasbe, ki je v 19. stoletju stopila na mesto ljudske kot dominanta ob tako imenovani visoki kulturi pa tudi kot navdih skladateljev, kot sta bila na primer Stravinski in Bartók. Ne izhajam pa iz znanih tem tradicionalne glasbe, ki bi jih nato predelal.


 

Se vam zdi, da vas je pri takem razumevanju glasbe zaznamoval inštrument, ki ste ga izbrali oziroma je izbral vas – harmonika?

Za harmoniko sem se odločil sam, proti nasvetu staršev, ki so mi priporočili klavir. Predvsem zato, ker sem bil navdušen nad orgelsko glasbo, zlasti Bachom, fugami. To mi je porinilo harmoniko v naročje. Tega inštrumenta nikoli nisem doživljal prek oberkrajnerske glasbe ali francoskih šansonov. Vplivi so prihajali onstran specifične glasbe za harmoniko, saj je bila v tistem času zunaj ustaljenih obrazcev bolj kot ne trivialne glasbe zelo redka, marginalna in toliko težje dostopna. Nikoli nisem samo igral, ampak sem od nekdaj tudi skladal. Tako sem predvsem zaznamovan z glasbo, ki si jo ob vseh mnogoterih vplivih izmišljam sam.
 

Letos nameravate s številnimi glasbeniki izpeljati cikel šestih koncertov Preprosti komadi za zapletene čase. Tudi sami boste nastopili z zasedbo Dedley Woodleybears. Gre za nekakšen kalejdoskop vaših novih in starejših del.

Cikel ima naslov po opusu štirih novih skladb, ki so nastale v koronskem letu. Nastajale so v danih razmerah, vzporedno z njimi in njim navkljub. Preproste so v smislu motivov in tem ter gredo hitro v uho. Čeprav se potem vedno zakomplicirajo, kakor mi je v navadi. To je glasba v znamenju vsakega časa. Cikel bo sestavljen iz šestih koncertov, od tega bodo trije premierni avtorske glasbe zlasti glasbenikov in glasbenic iz Avstrije, s katerimi tesno sodelujem, od solov, duetov, triov in kvartetov do nastopa pihalnega orkestra. Rdeča nit bodo te moje skladbe, vsaka zasedba bo priredila po eno po lastnem izboru.
 

Pa imajo naslove, ki bi razodevali navdih za njimi?