Glasba, zaznamovana z optimizmom

Februarja je naša najbolj priznana pianistka praznovala 80 let. Mineva tudi 75 let od njenega prvega recitala, ko je kot čudežni otrok prvič sedla za klavir pred občinstvom. Prav toliko časa traja tudi njeno »poznanstvo« s skladateljem, čigar 250. obletnico rojstva obhajamo letos. Jubilejno leto bo na razprodanem otvoritvenem koncertu festivala z Orkestrom Slovenske filharmonije zaznamovala z repertoarjem, posvečenim Beethovnu.
 

V Beethovnovem letu tudi sami praznujete številne jubileje. Se spominjate svojega prvega ­srečanja z njim?

Morda lahko k naštetemu dodava še to, da mineva šestdeset let, odkar sem prvič nastopila s Slovensko filharmonijo. Hudo mi je, da smo morali koncerte zaradi virusa prestaviti na december, saj so ljudje po času zatišja željni kulture in umetnosti.
Z Beethovnom sem se srečala zgodaj. S štirimi leti sem začela igrati klavir in najprej sem se spoznala z Bachom in Mozartom. Posebno rada sem imela Bacha, ki med skladatelji predstavlja temelj. Šlo mi je dobro, zato mi je profesorica Zora Zarnik že naslednje leto predstavila Beethovna. Takoj sem se zaljubila v njegovo glasbo, jo kar požirala. Beethoven je največji med velikani.
 

Najbrž se je z leti vaše razmerje do iste snovi spreminjalo. Kako razumete Beethovna danes?

Ne spomnim se več dobro, kaj me je kot otroka tako prevzelo v njegovi glasbi. Morda lepota, dramatičnost. Njegova glasba prodre do vsakega človeka, to je zelo zanimivo. Začutijo jo tudi tisti, ki se ne spoznajo na glasbo. Premore edinstveno sugestivnost, ustvarjalno moč, njegova govorica je univerzalna, globinska, jasna v formi. Je brezčasna in, kako naj rečem, človeška, zato nagovori vsakogar.
 

Bil je velik idealist, človek Evrope in zagovornik človekovih pravic, svobode, enakosti, solidarnosti … Ta kredo v teh časih še posebej odmeva. Poskušate tudi te njegove ideale interpretirati skozi glasbo?

Odlika Beethovnove ideje in glasbe je v tem, da četudi ustvarja dramatičnost in nas popelje v temò, vedno najde pot na svetlobo. Vedno konča na pozitivni noti. Zbuja optimizem in pozitivnost, kar ljudje potrebujemo. In vedno nam da tudi kanček upanja.
Kar se tiče interpretacije, je v našem poklicu tako, da nikoli ne moreš reči, da si dosegel vrh. Tudi če je izvedba na nekem koncertu izvrstna. Lahko sem z izvedbo zadovoljna, vedno pa jo je za nekaj odstotkov še mogoče izboljšati. Razpon našega dela je širok. Prav v tem je draž glasbe, da dozorevamo, se dopolnjujemo in vedno v njej najdemo nekaj novega. Kadar po dolgih letih vzamem partituro, ki sem jo že stokrat zaigrala, se mi naenkrat razkrije nekaj novega, in naslednjič jo morda za nianso drugače interpretiram. To je fantastično v našem poklicu.


 

Vam je katero Beethovnovo delo najljubše?

Kot deklica sem začela z njegovimi bagatelami in sonatinami. Sčasoma sem preigrala vse sonate, ki jih je 32. Ene so mi bolj pri srcu kot druge. Prav tako sem odigrala in posnela vseh pet klavirskih koncertov in Koralno fantazijo. Morda mi je najbolj pri srcu četrti koncert. No, pa tudi peti. Pravzaprav imam rada vseh pet koncertov.
 

Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu, op. 37, ki ga boste igrali, je prvič leta 1804 izvedel Beethoven sam. Anekdota pravi, da je dirigent Ritter von Seyfried – takrat je bil zadolžen za obračanje strani partiture – ugotovil, da je notno črtovje večinoma prazno, nekje so bili zapisani samo nekakšni egipčanski hieroglifi ...

Beethoven je bil izvrsten pianist, to je znano. Vsak skladatelj ima svojo pisavo in svoj način zapisovanja glasbe. Če je imel idejo, si jo je verjetno na hitro zapisal, jo skiciral, a je gotovo natančno vedel, kaj hoče in kaj bo zaigral. Kasneje je notne zapise izčistil. Njegove partiture so zelo jasne, nič ni kompliciranega. Vedno je iskal idealne rešitve. Študentom vedno govorim, da jim je Beethoven dal jasna navodila, napisal je vse, od dinamike, loka, fraziranja … če znaš dobro brati note, tekst, boš točno vedel, kaj pričakuje od izvajalca na določenem mestu.
 

Mar to skiciranje (začetne) partiture ne kaže tudi na njegovo nagnjenost k improvizaciji? To je sicer prvina jazzovske glasbe. Poznavalci pravijo, da se predvsem v njegovih poz­nih sonatah skriva veliko jazza. Koliko improvizacije dopušča Beethoven?

Poustvarjalci znamo tudi improvizirati, a ne moremo dopolnjevati Beethovna, to nima smisla. Kar je zapisano, je zapisano. Seveda pa vsak drugače interpretira skladateljeve napotke in pri tem uporablja svojo fantazijo.
 

To je tista čarovnija, ki se skriva za notami …

Če bi sto pianistov igralo popolnoma enako, ljudje ne bi poslušali vseh sto izvedb. Dovolj bi bila ena. Draž je v tem, da vsak človek izraža sebe. Seveda se moramo držati zapisa in napotkov skladatelja, naša osebnost, čustvovanje, izražanje – tu smo si pa različni. V tem je lepota našega dela.


 

Kaj vas je najbolj zaznamovalo kot umetnico?

Verjetno samo življenje. Kot človek v življenju rasteš in to odseva v glasbi. Spremembe se dogajajo ves čas. Obdobja so lepša, slabša, ne morem reči, da me je kaj posebej zaznamovalo. Razen morda optimizem.
 

Pa Amerika?

Da, tam sem živela od dvanajstega do devetnajstega leta, študirala in končala gimnazijo. To so bila plodna leta predvsem glede študija, ne le na Juilliardu, ampak tudi tisti dve leti pri Arthurju Rubinsteinu, kar me je morda pri nadaljnjem delu res najbolj zaznamovalo. Hotel je, da postanem neodvisna, samostojna. To je bil njegov pristop k učenju. Da se naučim delati sama, stati na lastnih nogah, ne pa biti odvisna od profesorjev. Sodelovati z glasbeniki, dirigenti, godalci, pevci, to že, ampak da se naučim sama razmišljati, se odločiti, kako bi rada izvedla neko skladbo, ne pa se naslanjati na nekega profesorja, ki bi mi povedal, kako moram nekaj zaigrati. To je bilo ključno, kar sem se naučila v času z Rubinsteinom. Seveda pa je za kaj takega treba imeti dobro začetno podlago, ki mi jo je dala profesorica Zora Zarnik. Temelj je izredno pomemben, kot pri vsaki hiši, če ni dober, se hiša podre. Talent ni dovolj, moraš ga oblikovati in predvsem veliko delati.
 

Zavezani ste tradicionalnim vrednotam in kontinuiteti linije, ki vam je bila dana v letih učenja. Rubinsteina je učil Karl Heinrich Barth, ki je bil Lisztov učenec, njega je učil Czerny, o katerem je znano, da je bil Beethovnov učenec. Prek svojih profesorjev ste tako rekoč duhovna potomka Beethovna …

No, tega ne vem. O tem naj razmišljajo muzikologi. Jaz bom pa igrala. Tradicija je seveda prisotna. Ampak na ta način nisem razmišljala. Bolj kot to, s kom je kdo študiral, je pomembno, da sem vzpostavila stik s svojimi profesorji, ki jih ni bilo veliko – samo trije pravzaprav. Lahko imaš profesorja, ki ogromno zna, ampak nimaš pravega stika z njim. Od takega se ne boš toliko naučil kot od nekoga, s katerim lahko sodeluješ. Govorim seveda o kasnejšem obdobju študija, ko študent potrebuje pomoč, da se premakne v višjo sfero. Takrat se mora med učencem in profesorjem vzpostaviti zaupanje. Jaz sem vsem svojim profesorjem zaupala, imela sem jih zelo rada. Zora Zarnik je bila stroga, ampak jaz sem jo oboževala. Profesorica Katherine Bacon na Juilliardu je veliko zahtevala od mene, a bilo mi je jasno, da je to samo v moje dobro. Pri Rubinsteinu pa ni šlo za strogost, delala sem resno in se na vsako uro temeljito pripravila, ker sem le tako lahko največ dobila od njega. Vsakič, ko je odšel na turnejo, sem jaz garala, da bi se naučila čim več kompozicij, da bi, ko se bo vrnil v New York, lahko z njim resno nadgradila svoje znanje. Zato mu do mene ni bilo treba biti strog (smeh).


 

Na Akademiji za glasbo ste ­honorarno poučevali že leta 1966, leto pozneje so vas zaposlili. Še poučujete?

Pred leti sem se upokojila, a mi je univerza dodelila naslov zaslužne profesorice in lahko še učim. Nekaj študentov še imam. Odnos med učiteljem in učencem je danes drugačen. Danes smo bolj kolegi, usmerjam in vodim njihovo delo. Seveda na akademijo pridejo z večjim ali manjšim znanjem in najprej jih moraš 'spraviti v red', potem pa skupaj delamo.
 

Malo pianistov ohrani koncertno kondicijo tudi v poznih letih, oba vaša profesorja oziroma mentorja Arthur Rubinstein in Claudio Arrau, ki je vaš talent prepoznal v Londonu, ko ste bili stari dvanajst let, sta igrala do pozne starosti. V čem je skrivnost?

Rubinstein je igral do devetdesetega leta, pa bi igral še dlje, če mu ne bi tako opešal vid, da ni več mogel sam na oder. Ni hotel, da bi mu kdo pomagal do klavirja, zato je nehal nastopati. Tudi Arrau je dolgo igral, Vladimir Horowitz prav tako. Ne vem, zakaj je tako (smeh). Nekaj je gotovo v genih. Pa v življenjski energiji in zadovoljstvu z življenjem. Mi, glasbeniki, smo si izbrali inštrument, ki ga imamo radi. Delamo z ljubeznijo, ne pa zato, ker moramo. Saj je včasih težko vaditi, ampak v svoj inštrument smo zaljubljeni in morda zato ne čutimo stresa pri delu.
 

Tudi treme menda nimate.

Ne, nikoli. Kot deklica sem si na klavir posadila punčko, igračko, in ji igrala. Nikoli nisem imela treme. Rada igram, večja ko je dvorana in več ko je občinstva, bolj uživam. Skušam ustvariti nekakšen fluid med mano in občinstvom, če mi uspe vzpostaviti ta stik in se dotakniti ljudi skozi glasbo, sem izpolnila svoje poslanstvo. Vedno pravim, da če si naštudiral svoj program, pošteno delal, se pripravil za koncert, imaš mirno vest in se ti ni treba ničesar bati. Če pa se zgodi kaj nepredvidenega, tudi ni nič hudega, saj smo vendar ljudje, nismo roboti. Hvala bogu, se kdaj zgodi kakšna napaka, to samo pomeni, da smo živa bitja.