​ElMar Origenes - Pristen glas z vulkanskih otokov

V okviru cikla koncertov Poletje v Tivoliju, ki jih pripravlja MGLC, je pred Tivolskim gradom v Ljubljani nedavno nastopila glasbenica ElMar Origenes, ki živi in ustvarja na Tenerifih. Ustvarjalka je vsestranska glasbenica, saj igra kitaro pa tudi vrsto drugih inštrumentov in poje v štirih jezikih. V svojih besedilih opeva odtenke odnosov med ljudmi, kakor tudi različna družbena dogajanja. Na nastopu je predstavila svoje pesmi s prvenca, ki ga bo posnela poleti.
 

Prihajate iz kulturno mešane družine. Je kdaj prišlo do trenja med filipinskim in nemškim kulturnim ozadjem?

Niti ne. Filipinci so zelo strogi katoliki, po mojem včasih kar preveč. Mogoče je bilo le to, sicer pa sem povsem netravmatično odraščala. Čeprav so na Bavarskem seveda tudi protestanti.
 

Kultura se običajno enači z narodom, vendar je kultura, tako kot narod, mešanica različnih vplivov. Kako pa vi vpletate te vplive v svojo glasbo?

To zagotovo počnem nezavedno. Rada poslušam raznoliko glasbo, vanjo vpletam različne ritme od bossa nove do reggaeja. Nasploh črpam veliko iz afroameriške glasbe, še posebej soula, funka in jazza, kjer je groove doma. Seveda se v moji glasbi slišijo tudi odmevi flamenka, pa brazilske glasbe, ter seveda zvoka Zelenortskih otokov s Cesario Evoro na čelu.


 

Oče je usodno vplival na vas kot glasbenico, mar ne?

Seveda, saj je glasbenik. (Smeh.) Že od malih nog sem hodila na njegove koncerte. Veliko je nastopal na festivalih, predvsem z bolj plesno šov glasbo. Tako sem že zelo zgodaj videla in doživela, kako vse to deluje. Ves čas sem želela peti, nato sem se s trinajstimi leti začela učiti kitaro. Sicer pa zelo rada igram na različna tolkala. Karkoli mi boste dali v roke, bo zapelo. Naša družina je dolga leta imela poseben obred pri zajtrkih. Predem smo začeli jesti, je s posebno ljubeznijo dal oče na gramofon enega od številnih albumov Louja Rawlsa, ki ga je oboževal. Tako da je Rawls zagotovo najbolj vplival na mojo glasbo, saj ga imam shranjenega v podzavesti. O očetovem vplivu na moje glasbeno ustvarjanje pa sem napisala pesem, ki sem jo tudi zapela na ljubljanskem koncertu.
 

Ali ocenjujete kot nekaj dobrega, da postaja glasba vse bolj globalna?

Definitivno! (Smeh) Glasba je res pomembna, je pomemben jezik izražanja, ki zdaj lahko doseže skoraj vse ljudi na svetu. Preko glasbe se lahko dotakneš ljudi, da se počutijo bolje. Seveda tisti, ki so dojemljivi.
 

Glasba je mnoge držala pokonci v času samoizolacije. Kako pa ste vi preživeli to obdobje?

Bila sem doma na Tenerfitih in sem se imela zelo dobro, bila sem zelo ustvarjalna. Poleti sicer pridem v Evropo, najprej v Nemčijo, da obiščem družino, potem pa potujem okoli. Sem sem prišla z bratom in tako že drugič obiskala moje slovenske prijatelje.

Ker nisem nastopala, sem delala marsikaj, stvari, ki sem jih od nekdaj želela početi, pa za to ni bilo časa. Tako sem se učila igrati klavir, pa osnov glasbenega produciranja. Res me zanima glasbena produkcija, tudi drugih glasbenikov. Napisala sem veliko novih pesmi, ki jih bom poleti posnela za moj prvi album.

Hvaležna sem bila za ves ta čas, ki sem ga imela na voljo ...
 

Vendar?

Vendar je dovolj tega, želim, tako kot vsi glasbeniki, čim več nastopati pred občinstvom. (Smeh)


 

Rojeni ste na Bavarskem, živite pa na Kanarskih otokih, kjer je večna pomlad ...

V bistvu imamo le pomlad in poletje, in poleti je lahko res zelo zelo vroče.
 

Kako je turizem vplival na življenje na otokih?

Vsaka zadeva ima dva plati, sončno in senčno. Mnogi so bili v minulih mesecih veseli, ker ni bilo turistov in je bilo naenkrat toliko prostora na voljo za domačine. Tudi meni je to bilo všeč.

Vendar ... mi živimo od turizma.
 

Sem opazil, da ste tudi aktivistka, ki nasprotuje gradnji ogromnih hotelov.

Da, ker gradijo ogromen hotel na krasni plaži ravno pred mojo hišo. V bistvu je kar žalostno, s kakšno lahkoto denar ob podpori lokalne politike uničuje lepote narave tudi na zaščitenih območjih. To je bila zadnja lepa naravna in neokrnjena plaža na otoku s tisto krasno rdečo goro v ozadju. In sredi nje gradijo betonsko pošast, hotel s petimi zvezdicami. Za to res ni bilo nobene potrebe, ker imamo povsem dovolj hotelov. Ker sama veliko nastopam po hotelih, sem v določeni meri odvisna od njih, vendar, kar je preveč, je preveč. O tem pohlepu govori moja pesem Money.

Občudujem pogum aktivistov, ki so plezali po konstrukciji in ovirali gradnjo.
 

Z glasbo ste izrazili podporo različnim naravovarstvenim skupinam in njihovim akcijam, na primer severnoameriškim staroselcem v Severni Dakoti v boju zoper naftno korporacijo.

Gre za podoben način delovanja kapitala kot na Kanarskih otokih. Tisto je njihova zemlja in imajo vso pravico biti tam.
Imam rada naravo in ljudstva in narode, ki so z njo še vedno v stiku. Zanje ne morem narediti veliko, lahko jim pa posvetim glasbo.