Dan, ko je umrl rock'n'roll: 25 let od smrti Kurta Cobaina

Novinar in urednik David Hep­worth, eden od najboljših britanskih poznavalcev zgodovine rock'n'rolla, je razvil zanimivo­ tezo: vsako glasbeno obdobje ima življenjsko dobo, ki traja ­približno štirideset let.

»Obdobje rocka se je začelo sredi petdesetih let z Elvisom in končalo sredi devetdesetih s smrtjo Kurta Cobaina.« Od smrti zadnjega danes mineva natanko četrt stoletja. In ni malo tistih, ki menijo podobno kot Hepworth: s Cobainom je rock'n'roll izgubil še zadnjega zvezdnika v pravem pomenu besede, čigar verzi in kitarski rifi so zaznamovali ne le generacijo, ki je odraščala v začetku devetdesetih, temveč tudi tiste, ki so se rodile po njegovi smrti.

Kurt Cobain se je ubil 5. aprila 1994. Našli so ga tri dni pozneje. Še danes ni znano, zakaj (in ali) je naredil samomor. Nekateri omenjajo neznosne bolečine v trebuhu, ki so ga mučile v zadnjih dneh življenja. Drugi valijo krivdo na ženo Courtney Love, s katero je imel hčer in burno razmerje. V njegovi krvi so našli večjo količino heroina, kar bi lahko bil razlog za zmanjšano prištevnost pevca in kitarista Nirvane, še enega v vrsti tistih, ki so zapustili svet pri 27 letih.

Obujal jih je od mrtvih

S stereotipno podobo večnega upornika in neuklonljivega rockerja se še najbolj sklada ugotovitev, da si je Cobain sodil sam, ker je postal ujetnik sveta okoli sebe. Nenehne medijske pozornosti, establišmenta, mainstreama, različnih prisklednikov, poblagovljenja Nirvane in grungea … Skratka stvari, proti katerim se je boril vso kariero. Morda se zato še danes najde kdo, ki verjame, da si je Cobain izmislil znameniti stavek v poslovilnem pismu: »Bolje je izgoreti kot zbledeti.« (It's better to burn out than to fade away). To je verz iz pesmi Hey Hey, My My (Into the Black), pod katero se je podpisal Neil Young. Kasneje je priznal, da ga je pretreslo, ko je izvedel, da so te besede v Kurtovem poslovilnem pismu.



V nanašanju na velikane rocka se skriva delček Cobainove izjemnosti: pod debelo kožo rohnečega frontmana z boleče distorzirano kitaro, ki je odrešil svet​ Mötley Crüejev, Poisonov in podobnih zablod glam rocka ter v mikrofon vpil »posili me« in se spraševal, »kam gredo slabi ljudje, ko umro« – ta stih sicer pripada Meat Puppetsom … Pod to kožo se je skrival tankočutni zaljubljenec v blues, rock, punk; vrhunski poznavalec užitkov, ki jih je ponudila popularna glasba 20. stoletja. Oboževal je Beatle in posnel priredbo njihove And I Love Her; še bolj znana je Nirvanina priredba ameriške ljudske pesmi Where Did You Sleep Last Night. Ko so jo na znamenitem izštekanem (unplugged) koncertu zaigrali pred kamerami MTV, se je zazdelo, da se je Leadbelly, ta pionir bluesa in eden od najpomembnejših interpretov omenjene pesmi, po več kot štiridesetih letih za trenutek vrnil med žive.



Od mrtvih je znal obuditi tudi filmske igralke. S pogorišča ameriške zgodovine je za album In Utero potegnil na plan Frances Farmer, preminulo pred skoraj četrt stoletja, in jo postavil v središče pesmi Frances Farmer Will Have Her Revenge On Seattle. Napovedal je, da se bo ta hollywoodska upornica, ki so jo po teo­rijah zarote »normalizirali« celo z lobotomijo, gotovo pa jo prisilno zapirali v psihiatrične bolnišnice, »kot ogenj vrnila v Seattle, zažgala vse lažnivce in pustila na tleh pepelnato odejo«.

Kot ogenj

Nirvana je zadnjič do konca izpeljala koncert 1. marca 1994 v Münchnu, vendar je Cobain že po nekaj minutah izgubil glas. Predzadnji koncert – tega so uspešneje spravili pod streho – so odigrali dva dni prej. Zanimivo je, da na njem niso igrali največjega hita Smells Like Teen Spirit.



Zanimivo je tudi, da je ta nastal iz interne šale. Cobain je leta 1990 hodil s Tobi Vail, bobnarko skupine Bikini Kill. Nekoč je njena prijateljica na steno Kurtovega stanovanja napisala »Kurt Smells Like Teen Spirit«. S tem je hotela povedati, kako zelo je Tobi omrežila Kurta, saj ta zaudarja po ženskem dezodorantu Teen Spirit, ki ga je uporabljala Tobi. Kurtu se je verz zdel izjemno poetičen … Za nas je še bolj zanimivo, da je Nirvana koncert 27. februarja, četudi brez največje uspešnice, odigrala v Ljubljani. Pred četrt stoletja je organizator koncerta Igor Vidmar v intervjuju za HRT povedal, da je moral Nirvano loviti dve leti, na koncu pa je pretehtalo zaupanje njihovega agenta, ki je z Vidmarjem večkrat sodeloval. Pomagale so tudi hrvaške korenine basista Krista Novoselica – »Hrvaška pa je bila v svetovnih medijih še v vojni.«



Ob gledanju posnetka iz Hale Tivoli človek težko verjame, kaj se je zgodilo čez dober mesec dni. Cobain na odru resda ni divjal tako evforično kot v Nirvaninih začetkih, ko se je kot jegulja zvijal po tleh in udarjal po kitari z nežnostjo Peta Townsenda … Toda še vedno je ljubljanski koncert izpeljal doživeto, profesionalno, zahripano – kot so od njega pričakovali. Sledila je frustracija v Münchnu, pa polomija v Rimu, kjer so koncert odpovedali, ko ga je Courtney v njuni hotelski sobi našla nezavestnega. Poslali so ga na rehabilitacijo, a je hitro pobegnil in s prvim letalom odletel v Seattle.



To mesto je dalo svetu​ Jimija Hendrixa in številne grunge zasedbe. Cobain ga ni hotel zamenjati niti za Los Angeles, kamor se je za kratek čas preselil s Courtney, čeprav mu je kalifornijsko sonce ustrezalo bolj kot washingtonski dež. Kot ogenj, kot Frances Farmer se je vrnil poslednjič in požgal, kar je bilo treba požgati.