Vse je mogoče, če se hoče

Medtem ko se druge države zavedajo (tudi mednarodnega) pomena svoje filmske umetnosti in so sektorju med zdravstveno krizo namenile posebno podporo in finančno pomoč, morajo pri nas filmarji prosjačiti še za tisto, kar jim po pogodbi pripada.

​Zadnji dan starega leta je slovenska vlada milostno sprostila del sredstev, da je Slovenski filmski center lahko poplačal producente, ki jim je dolgoval že od maja. Posebnih ukrepov za reševanje filmskega sektorja naša vlada ni sprejela, nasprotno, z blokiranjem sredstev ga je v krizi še bolj izčrpavala. Pogledali smo, kako so se s posledicami pandemije, ki je hudo prizadela filmsko področje, spoprijele bližnje države.



Že konec marca smo poročali, da so nekatere države filmski panogi v krizi takoj priskočile na pomoč. Med njimi se je najbolj izkazala Italija, ki je za pomoč posameznikom in podjetjem v turistični in kulturni industriji namenila dodatnih 130 milijonov evrov, v sklopu tega so bili do nadomestila upravičeni tudi kinooperaterji, avtorji, umetniki, igralci in izvajalci na področju performativnih in avdiovizualnih umetnosti.

Pred dnevi pa je italijanska vlada sporočila, da bo svoji filmski industriji v novem letu namenila vsega skupaj 640 milijonov evrov. Proračun italijanske kinematografije se je torej v letu še trajajoče epidemije povečal kar za 60 odstotkov, piše Variety. Del denarja, 110 milijonov evrov, bo pripadel kinematografom, ki so imeli veliko gospodarsko škodo (obisk kinodvoran je lani v Italiji upadel za 71 odstotkov), zato jim je država namenila tudi občutne davčne olajšave. Za izgube, ki jim jih je prizadejal covid-19, bodo poplačani tudi distributerji, namenjeno jim bo 25 milijonov evrov. Znamenito filmsko mesto Cinecittà in inštitut Luce bosta prejela 35 milijonov evrov. Zneski so veliki, saj je Italija ena od »velikih petih« evropskih filmskih industrij, zato smo se ozrli še k sosedam, ki so z nami bolj primerljive.
 

Avstrija: majhna država potrebuje državno pomoč

V Avstriji se je 16. marca, ko je bila razglašena epidemija, ustavilo javno življenje. Ugasnile so tudi kamere. »Ko je postalo jasno, da krize ne bo tako kmalu konec, smo se lotili načrta, kako rešiti tri področja, ki bi utrpela največ škode – distribucijo in prikazovanje filmov, produkcijo in razvoj,« pripoveduje direktor Avstrijskega filmskega inštituta (ÖFI) Roland Teichmann.

Zadnje področje, torej razvoj filmov, so rešili takoj. Ministrstvo za kulturo je filmskemu inštitutu prisluhnilo in že med prvim spomladanskim valom k letnemu proračunu primaknilo dodaten milijon evrov za razvojno podporo. »Nismo želeli še enega programa, sistema, komisije, ampak enkratna namenska sredstva, ki bodo ustvarjalcem, ki so ostali brez dela in obsedeli doma, omogočila, da v tem času pišejo scenarije, razmišljajo, razvijajo ideje in pripravljajo projekte,« pojasnjuje direktor avstrijske krovne filmske organizacije, ki sicer posluje z letnim proračunom 19,5 milijona evrov in za ta denar na leto posname okoli 25 celovečernih filmov (igranih, dokumentarnih, animiranih).

Od sredine marca do junija v Avstriji niso posneli nobenega večjega filma, saj si producenti niso upali prevzeti finančnega tveganja v primeru prekinitve ali zamude snemanja zaradi okužb s koronavirusom ali zaradi vladnih ukrepov. Potem so jim družno priskočila na pomoč tri ministrstva, za kulturo, gospodarstvo in finance, in poleti ustanovila tako imenovani comeback grant – sklad, vreden 25 milijonov evrov. Denar, ki ga bodo producenti lahko črpali do junija letos, je namenjen izključno stroškom, ki nastanejo zaradi nepredvidenih prekinitev snemanja zaradi covida-19.



»Takoj ko je bil ta sklad ustanovljen, se je vsa produkcija, ki je v marcu zastala, znova zagnala,« pripoveduje Teichmann in opiše rigorozna pravila, ki jih morajo filmarji med snemanjem upoštevati. »Snemalna lokacija je razdeljena na tri območja. Bolj se bližate samemu snemalnemu prizorišču, bolj zastraženo je območje in strožja so pravila in ukrepi.« Ker pa dodatni stroški, kot so testi, maske, razkužila, posebni ukrepi glede cateringa in podobno, niso bili upravičena postavka v omenjenem povratniškem fondu, so se ÖFI, dunajski filmski sklad, javna radiotelevizija ORF in program za podporo filmu v sklopu ministrstva za gospodarstvo (FISA) dogovorili za povišanje deleža povračila režijskih stroškov. Sprejeta zgornja meja je zdaj 10 odstotkov (običajno samo pet).

Za zdaj nerešeno je ostalo le področje distribucije in prikazovanja. Letni proračun za neposredno podporo kinematografom na ministrstvu za kulturo znaša ponavadi od 400 do 500 tisoč evrov. Po neuradnih informacijah nameravajo zdaj ta znesek podvojiti, da bi ublažili izgubo manjših, umetniških kinematografov, pa tudi multipleksov, ki jih je, kot pravi Teichmann, kriza še bolj prizadela, saj imajo višje fiksne stroške kot manjši kini.

Poleg vsega naštetega se je sredi krize povišal skupni proračun ÖFI, ki se stoodstotno financira iz davkoplačevalskega denarja. Zdaj znaša dva milijona več, torej 21,5 milijona evrov. Roland Teichmann upa, da to povišanje ni le začasno.
Avstrijski film ima torej podobno urejeno filmsko področje, kot ga imamo pri nas. Nima zunanjih virov financiranja, ne pobira odstotkov od zaslužka distributerjev, kinovstopnic ali televizisjkih postaj. »Poglejte, kaj se je zgodilo Nemčiji, ki ima tak sistem – lani so bili njihovi viri brez zaslužka, zato je tudi filmski inštitut ostal brez denarja. Zdaj jim je priskočila na pomoč vlada in jim nadomestila sredstva.«

Direktor ÖFI je prepričan, da je za majhne kinematografije odvisnost od države dober model financiranja. »Majhna država, kot je Avstrija, si ne more privoščiti, da bi bila odvisna samo od trga. Majhna država potrebuje državno pomoč. Strateška odločitev države je, da pretehta, koliko je vredna njena filmska umetnost znotraj kulturnega polja. Seveda si lahko politiki premislijo, ampak kljub vsemu se lahko pri nas na državo zanesemo. Avstrija veliko da na svojo kulturo, po tem je prepoznavna v svetu in od tega, torej od kulturnega turizma, tudi živi. Naša državna opera, novoletni ples, Burgtheater in muzeji … so znani po vsem svetu. Pred desetimi leti bi lahko rekli, da je bil film nekakšno peto kolo avstrijske kulture, toda potem so odločevalci uvideli, da je film umetniški izraz 21. stoletja, in so ga priznali za enakovreden del kulture. Prepričan sem, da se to ne bo spremenilo, ne glede na to, katera stranka bo trenutno na oblasti,« razmišlja Teichmann in doda: »Filmska industrija je zelo krhka. Veliko let je treba, da jo zgradiš, a malo časa, da jo porušiš. Škoda, ki nastane, je lahko trajna in ne da se je sanirati na kratki rok.«

Edina stvar, ki skrbi avstrijskega direktorja, je distribucija. Ker so kinematografi zaprti že skoraj leto dni, se je nabralo veliko filmov, ki čakajo na distribucijo, in ker produkcija teče naprej (trenutno v produkcijo odhaja še devet igranih celovečercev in trije dokumentarci), bo ta kup vedno večji. »Ko se bodo kinematografi znova odprli, predvidoma okoli velike noči, bo ob vseh drugih tujih filmih vrsta za distribucijo zelo dolga. Nihče ne ve, kako se spopasti s to težavo,« sklene Roland Teichmann.


 

Hrvaška: manj od načrtov, a nad pričakovanji

Hrvaške v preteklem letu ni prizadela samo epidemija, temveč tudi potresi. A Christopher Peter Marcich, direktor Hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC), ostaja pozitiven. »Od trenutka razglasitve epidemije filmski industriji ni bilo prizaneseno. Na srečo smo s polno podporo vlade lahko hitro ukrepali,« pravi Marcich, ko ga pokličemo v Zagreb. »Že marca smo olajšali upravne postopke za filmarje in napovedali, da bomo nadaljevali svoje programe, kot je bilo načrtovano. Organizatorjem festivalov, seminarjev in delavnic, ki jih financira HAVC, smo dali možnost, da prilagodijo svoje programe in se pripravijo za spletne dogodke.« Maja, ko se je epidemija nekoliko unesla, so za vnovičen zagon produkcije izdali produkcijske smernice in namenili dodatna finančna sredstva za kritje dodatnih stroškov, povezanih z izvajanjem smernic. Hrvaška vlada je v začetnem svežnju ukrepov za gospodarsko pomoč omogočila podporo delavcem v podjetjih in samozaposlenim. Sledila je vrsta ekonomskih ukrepov, katerih namen je bil ohraniti podjetja na površju, česar so bili na Hrvaškem deležni tudi kinematografi, tako umetniški kot multipleksi, ki niso imeli samo izgube zaradi zaprtja, ampak so utrpeli tudi precejšnjo gmotno škodo zaradi potresov.

HAVC se financira iz dveh virov, iz državnih sredstev prek ministrstva za kulturo – v višini 5,2 milijona evrov, skoraj prav toliko, okoli 4,5 milijona evrov, pa prispevajo televizijske postaje, kinematografi, kabelski operaterji … Skupni letni proračun hrvaškega filmskega centra je torej približno 10 milijonov evrov, za to pa v običajnem letu posnamejo od sedem do deset celovečernih filmov.



»Večino teh sredstev smo kljub krizi prejeli tudi lani, saj gre v primeru zunanjih virov za prihodke preteklih let,« pojasni Marcich. »Edini rez, za katerega smo se odločili, je bil iz naslova denarnega povračila tujim produkcijam, ki snemajo na Hrvaškem, kjer je bilo predvidenih 8 milijonov evrov, porabili pa smo jih nekaj več kot polovico. Vedeli smo, da bo zaradi covida-19 pri nas snemalo manj tujih produkcijskih hiš, zato smo ta denar raje preusmerili in z njim financirali domače produkcije in manjšinske koprodukcije, ki so ga bolj potrebovale.«

Pandemija je producentom otežila tudi zapiranje finančnih konstrukcij s partnerji po Evropi. Da bi zapolnil vrzel in spodbudil produkcijo v letu 2021, je HAVC zagotovil dodatnih 700.000 evrov za osem celovečernih filmov, ki so zreli za produkcijo v letošnjem letu. »To bi moralo postaviti temelje za postopno okrevanje sektorja in zdravo leto 2022. Zdaj razmišljamo o programu zavarovanj za produkcije in manjšinske koprodukcije, da bi zagotovili varnostno mrežo filmom, ki se podajajo v tvegano produkcijo, v času, ko virus spet lahko izbruhne. Upamo, da se bomo lahko zanesli tudi na sredstva v evropskem načrtu za okrevanje, saj se ne moremo zanašati na trg,« pravi direktor HAVC.

Na splošno so našteti ukrepi pripomogli k ponovnemu zagonu produkcije na Hrvaškem, kjer kujejo tudi načrte za gradnjo sodobnega filmskega studia v sodelovanju z zasebnimi vlagatelji. A kljub vsemu so lani posneli za polovico manj filmov kot sicer: štiri celovečerce, nekaj manjšinskih koprodukcij ter nekaj tv-serij v okviru programa denarnega povračila, našteva Marcich. »Konec koncev precej pod prvotnimi načrti in upi v začetku leta 2020, a veliko boljše, kot smo pričakovali marca,« sklene sogovornik.
 

Češka: nujne razmere, hitre rešitve

»Nujne razmere zahtevajo izredne in hitre rešitve,« s temi besedami je češki Državni sklad za kinematografijo maja lani objavil razpis za reševanje treh filmskih področij, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Za vnovičen zagon in podporo konkurenčnosti češke filmske dejavnosti so skupno namenili 3,5 milijona evrov, od tega slaba dva milijona za promocijo filmov ob ponovnem odprtju kinematografov in za filmsko distribucijo, 760 tisoč evrov za dokončanje razvoja projektov (celovečernih igranih in dokumentarnih ter filmskih serij), preostalega slabega pol milijona pa so razdelili projektom, ki so bili zaradi epidemije prekinjeni sredi snemanja, zaradi česar so nastali dodatni stroški.
 

Madžarska: film, resna gospodarska panoga

Madžarska je v zadnjih letih postala ena najhitreje rastočih filmskih lokacij v Evropi. Budimpešta je s svojimi filmskimi studii takoj za Londonom najbolj priljubljena destinacija za snemanje filmov. Po podatkih madžarskega filmskega inštituta tuje in domače filmske produkcije tam v povprečju zapravijo več kot 400 milijonov evrov na leto. Znesek, ki ga dosegajo že štiri leta zapored. Ustavila jih ni niti pandemija. Kot je poročal Hollywood Reporter, so se madžarske meje zaradi malo okužb v prvem valu zaprle med zadnjimi v Evropi. A »zaradi pametnega načrtovanja in kooperativne, filmski industriji naklonjene vlade« so se studii kmalu poleti spet odprli in že junija so se tuje produkcije, med njimi tudi velike hollywoodske, vrnile na snemanje. Madžarska vlada je namreč ob zaprtju meja uvedla izjeme za ameriške filmske ekipe.

Csaba Káel, komisar za razvoj madžarske filmske industrije, je za omenjeni medij povedal, da so lani med pandemijo na Madžarskem posneli 20 filmov. Studii so s pomočjo dodatnih vladnih sredstev takoj uvedli posebne protokole, vzpostavili sistem mehurčkov, da bi omejili širjenje virusa v primeru okužbe, povečali število zaposlenih, uredili zasebni laboratorij za testiranje in se pogodbeno zavezali z bližnjo zasebno kliniko, ki bi v primeru okužbe lahko takoj sprejela bolnike. Tako so tujim produkcijam zagotovili, da bodo pravočasno posnele filme.

Tuje produkcije Madžarska vabi s 30-odstotnim denarnim povračilom produkcijskih stroškov, nastalih na njihovih tleh. Povračilo pa ni rezervirano samo za tujce, lahko ga uveljavljajo tudi domači producenti. (Slovenija je 25-odstotno denarno povračilo uvedla leta 2017.)

Madžarski nacionalni filmski inštitut (NFI) je aprila ustanovil še sklad za nujne primere v vrednosti 140.000 evrov, ki ga upravlja Madžarska filmska akademija in je namenjen za pomoč več sto filmskim delavcem in svobodnjakom, ki jih je prekinitev filmske produkcije najbolj prizadela.