V nedeljo je v 96. letu umrl režiser in scenarist Mako Sajko, je sporočila njegova družina. Kot režiser se je uveljavil v 60. in 70. letih minulega stoletja s kratkimi dokumentarnimi filmi o socialnih temah. Kultna sta zlasti filma Strupi (1964), ki je pionirsko delo na področju okoljevarstvenega dokumentarnega filma, in pretresljivi Samomorilci, pozor! (1967).

Za Samomorilce, pozor! je prejel prestižno nagrado Prešernovega sklada, vendar se je zaradi opozarjanja na številne samomore med mladimi zameril oblasti. Film je bil prepovedan, Sajku pa so bile nenadoma onemogočene vse karierne možnosti in prisiljen je bil končati ustvarjanje. Kljub temu je s filmom dosegel, da so ustanovili prve programe za preprečevanje samomorov med mladimi, njihovo število pa se je drastično zmanjšalo. Kljub prepovedim v prejšnjem stoletju so bili v novem tisočletju Sajkovi filmi deležni ponovne pozornosti in nagrad.

Prvi režiser z izobrazbo

Med drugo svetovno vojno je odšel k partizanom, nato je leta 1959 diplomiral pri Slavku Vorkapiću na Visoki filmski šoli v Beogradu in bil prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo iz režije. Izpopolnjeval se je v Münchnu in Parizu, kjer je sodeloval tudi z Luisom Buñuelom. Kot asistent režije se je učil pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Kot ljubitelj jadranja in morja je prvi v Jugoslaviji zgradil ohišje za podvodno snemanje s profesionalno filmsko kamero.

Za svoje filme je Sajko prejel številna priznananja in nagrade. FOTO: Vidic Leon/Delo

Za svoje filme je Sajko prejel številna priznanja in nagrade. Poleg že omenjene nagrade Prešernovega sklada za film Samomorilci, pozor! je leta 2009 prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo, leta 2021 pa nagrado Franceta Štiglica. Ob podelitvi te so zapisali, da je bil Sajko zelo socialno in politično angažiran filmar, čigar »angažma prevzema nežna, a silovita misel na človeka – naj je človek téma in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti«.

Med njegovimi bolj znanimi dokumentarnimi filmi so še Slavica exception (1971) o erotični plesalki iz Nebotičnika, posnet z njenega zornega kota, Promiskuiteta (1974) kot duhovit in drzen prikaz vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih, že s prvim filmom Kje je železna zavesa? (1961) pa je režiser izzval pripoved o neprehodnosti meja med Vzhodom in Zahodom. Njegov zadnji dokumentarec Narodna noša (1975) je bil kljub povsem nedolžni etnološki vsebini prepovedan.