Usoden je bil film o moškem, ki se je ustrelil v srce in - zgrešil

Škofja Loka - Mako, pravzaprav Maksimilijan Sajko, je prišel v leta, ko si človek zaželi povedati tudi tisto, o čemer je vse življenje molčal. Pri čilih dvaindevetdesetih križih v prijetno topli kuhinji sredi Žabje vasi pri Poljanah je sklenil povedati vse in še več o slovenski dokumentarnofilmski sceni. Nobenega milimetra, ovekovečenega na filmskem traku, ne obžaluje, prav tako ne svojih treh žensk in ne ljubezni. Badjurovo nagrado iz leta 2009 je vzel kot rehabilitacijo svojega imena in dela. »Nagrado« za več kot trideset let molčečega sprejemanja »usode«. V 60. letih prejšnjega stoletja je namreč posnel dokumentarna filma o tabu temah socialistične Jugoslavije: enega ekološkega, drugega globoko čutečega, oba iz prepričanja, da sta temi po svoje zanimivi: bodisi strupi iz industrije, ali mladež, ki se množično ubija, kar bi s filmom morda lahko preprečili.

Dokumentarca Strupi (1964) in Samomori, pozor! (1967) veljata za kultna slovenska filma; za drugega so celo rekli, da je rešil šesto mladih življenj. A oblast ni razumela njunega sporočila, poslala je Udbo nad Sajka in ga za nekaj desetletij onemogočila, da bi delal, za kar je bil poslan na ta svet: snemal filme z nevsiljivimi, a kar najmočnejšimi sporočili v zagovor življenja - proti smrti. Oba, Sajka in njegov življenjski opus – kot režiser se je podpisal pod sedemnajst filmov -, je doletela sankcija, ker sta bila bogokletno pred časom, namesto, da bi se zlila in tulila z njim. Mako Sajko kot Vitomil Zupan slovenskega dokumentarnega filma, torej? »Mislite si zraven, pa nisi zraven? Poznal sem Zupana,« prikima. Ne izgovori, a iz molka je razbrati, da gre za dva, ki se ne bi nikoli tako ponižala, da bi tulila s časom.

Dokumentarca Strupi in Samomorilci, pozor! ste posneli pred pol stoletja, a sta danes enako aktualna , kot sta bila tedaj, ko se o samomoru med »srečno socialistično mladino« ni govorilo, prav tako ne o tem, da industrija, ki daje množicam kruh, ljudi v bistvu zastruplja ...

Ko sem snemal Strupe, nihče ni govoril o onesnaževanju, temveč le o gradnji industrije. Prijatelji so me lepega dne povabili, naj pridem na Jesenice pogledat, kaj industrija naredi iz naše lepe Save. Vidim: do železarne teče čudovita Sava, iz nje pride rdeča. To pa je nekaj, sem rekel. Nakar me kličejo prijatelji iz Maribora,  ki so živeli v Rušah pod Pohorjem, pa Pohorja praktično niso niti videli. Toliko je bilo dima. Po teh dveh dogodkih sem začel potovati po Sloveniji in iskal podobne situacije in ljudi. Za cel spisek se jih je nabralo. Predelal sem vse. To se pri dokumentarcih ni dogajalo. Tam so rekli, naj gremo posnet določen kader, vzeli smo kamere in šli, sploh nismo vedeli, kaj  bo iz tistega. V nasprotju s tem sem sam naredil snemalno knjigo, kar je za dokumentarce neobičajno. Bistvo te knjige je bilo, da sem lahko določil ritem posnetkov in povezavo med njimi. Za ta film sem prejel nagrado Prešernovega sklada, na Beograjskem festivalu je bilo nagrajeno celo vse, od scenarija, režije do kamere - razen glasbe. A je scenarist  tudi to poslal na glasbeni festival in bil nagrajen. To je edini kratki film, ki je dobil nagrado za glasbo. Komponiste sem vprašal, ali znajo narediti glasbo na kader - ne na sekvenco. Niso znali. Zato sem odšel v Zagreb, h komponistu, ki je skladal glasbo za risanke. A dal sem mu nemogoči pogoj: da se ne sme prepoznati nobenega instrumenta. Zakaj že? Ker ne gre skupaj nekaj grozljivega, ki odteka iz tovarne, in violina, sem rekel. In je perfektno opravil svoj posel od žuborenja naprej. Akademija ga je vzela za vzorčen dokumentarec, zmagal je na češkem festivalu, na beograjskem pa so ga opazili Američani in ga odkupovali polnih 27 let. Vsake tri leta so plačali licenco zanj ... Kot avtorja so me nekega dne povabili na ameriško ambasado, da se zahvalijo za »prvi film, ki se bori proti onesnaževanju narave«, kot so rekli. Ker nima teksta, ga lahko vsak razume  ... in Američanom je zelo pomagal v primeru Latinske Amerike ...

Film je bil vaš, pravite, toda kdo je z njim služil 27 let?

Za vsak film, ki sem ga naredil, sem moral podpisati, da se ves zaslužek, ki ga prinese, vrne producentu. Sam nisem zaslužil niti pare. A táko je bilo življenje. Po 27 letih so mi Američani povedali, da je film sprožil gibanje proti onesnaževanju - ne da bi o tem kar koli vedel. V bistvu filma nisem posnel zaradi onesnaževanja, saj smo bili nevedni in nihče se ni pritoževal, temveč, ker se mi je zdelo zanimivo, kaj vse teče iz tovarn v potoke in reke. Povedali so mi tudi, da ga najbrž ni dokumentarca, ki bi ga videlo več ljudi kot Strupe.

Del filma ste posneli tudi v Trbovljah, kjer industrija pred pol stoletja ni svinjala dosti manj kot še desetletje nazaj.

V Trbovljah je bil velik hec. Snemali smo visok dimnik. Potreboval sem kader dimnika, iz katerega gre dim cikcakasto, da bi ga prelil v zdravstveno kartoteko. Pa pride direktor in reče Fantje, težave bodo; to, kar snemate, je navaden črn dim. Mi vam lahko naredimo rdečega ali pa rumenega ...

In ste kljub zasavski iskrenosti ostali pri črnem ...

Seveda. Direktor nas je potem povabil tudi na pijačo. Ko smo tako pili, je stopil k oknu, pokazal na drugo tovarno v bližini in rekel Glejte, od tam se pa nič ne kadi. Imajo težave. Ne morejo uvoziti materiala, da bi kaj delali ... V Zasavju so bili ljudje ponosni na dim iz tovarn ali na umazano vodo. Dokler se je iz dimnikov kadilo oziroma je v potoke tekla umazana voda, je pomenilo, da imajo delo in plače ...
 

Kdaj pa ste vi začutili, kako ekološko sporočilno močan film ste s Strupi v bistvu posneli?

Ko so ga začeli uporabljati v dokaz onesnaževanja. Prvi so bili Američani, tu in tam tudi naši, a teh ni bilo veliko. Čeprav nisem hotel, je bil to začetek nekega ekološkega gibanja.

Z drugim filmom Samomorilci, pozor! (1967) ste dregnili v hudo »osje gnezdo«. Res le zato, ker vam je bila tudi ta zadeva »po svoje zanimiva«?

Tudi ta film se je hecno začel. V roke mi je prišlo strokovno poročilo o nenavadno veliko samomorih v Sloveniji, kjer je pisalo, da smo svetovni rekorderji po samomoru mladih do 25. leta. Skandinavci so bili za nami. Pri nas o tem ni bilo nikjer zapisane niti besede. Spomnil sem se na prijatelja, ki je naredil samomor, pa je pisalo, da je umrl. Zato sem si rekel to ni prav, jaz bom o tem napravil film. Samomori so tako kot strupi za filmarje najbolj nehvaležne teme. Najprej sem šel k avtorju študije, ali drži, kar piše. Priznal je, da smo Slovenci prvi v svetu. Nato sem začel zbirati material. Šel sem na policijo vprašat, ali bi mi pokazali dosjeje o vseh nasilnih smrtih. Neverjetno so mi šli na roko: dali so mi svojo pisarno in svojo tajnico. Šele čez leta sem izvedel, zakaj tudi njo. Ker nisem smel videti dosjejev samomorov v naših zaporih ...  Tajnica je bila senzor. Dvesto dosjejev mladih samomorilcev sem pregledal. Vse leto sem delal. Tega film ne plača, jaz pa sem običajno naredil veliko prav tistih storitev pred filmom. A pri policistih mi je bilo ugodno. Na rokah so me nosili, na kosila vabili, celo fotografije sem našel v dosjejih. To je bil glavni material za film. Sledil je scenarij.

Fascinantni so v filmu nastopi svojcev ...

Zanje sem bil sovražnik. Ker se čisto vsi svojci samomorilcev počutijo krive. Jaz pa sem prišel s kamero in rekel snemali bomo. Obrniti sem jih moral. Psihološko ...

Kako?

Prišel sem, pozvonil in rekel, da jim izrekam sožalje. Vprašali so, kdo smo in sem odgovoril, da skupina, ki se zavzema, da bi preprečila samomore mladih, ki jih je bilo takrat neverjetno veliko - prek dvesto na leto. Temu se ni nihče uprl. Zgodbe smo posneli, za finale pa nisem vedel, kaj bi in prav finale mora biti pri filmu vedno dober. Nakar sem izvedel za poskus samomora mladega moškega. Obiskal sem ga, bil je srečno poročen, imel je sinka ... pred tem pa se je ustrelil v srce in - zgrešil. To je bil potem finale ...


 

... kot  je bil film o samomorilcih neke vrste začetek finala vaše kariere.

Film so videli novinarji v Beogradu, ki je slovel po dokumentarnih filmih. O njem so tudi pisali. Na tej točki nastopita Tito in gibanje neuvrščenih. Tito ni hotel biti v nobenem bloku, delal je svoj blok. Azijske, afriške, južnoameriške države so množično prehajale v tretji, Titov blok. Zahodni in vzhodni blok sta se ustrašila in naročila svojim novinarjem, naj  najdejo umazanijo na Titu. Našli so moj film o samomorilcih. Vzhod in zahod sta pisala, da se v Titovi Jugoslaviji mladi množično ubijajo. Tudi do Beograda so prišli ti članki. Takrat Slovenije niso ločili od Jugoslavije. Samomorilska kvota se je nanašala le na Slovenijo, prizadeta in umazana pa je bila vsa Jugoslavija. Druge republiške vlade so napadle zvezno, kaj to pomeni, zvezna slovensko, da je umazala vse s Titom vred. Slovenska vlada  je poblaznela in - to sem izvedel šele po osamosvojitvi Slovenije - Udbi naročila, naj me takoj zaprejo. Udba je ocenila, da čas, ko k meni prihajajo reporterji z vsega sveta, ni primeren in da ima druge metode. Pustili so me narediti dva čisto nedolžna filma ...

Brez zaslišanj najbrž ni šlo?

Seveda. Toda da ne bi novinarjem, ki so prihajali k meni, povedal, da me zaslišuje Udba, so zaslišanje zamaskirali v intervju z uredništvom Mladine. S prijaznim dopisom so me prosili, naj pridem k njim. Pridem in vidim, da se v kotu stiskajo uredniki, na vsaki mizi pa sedi gospod v jahalnih hlačah, škornjih in z usnjenim plaščem, preganjenim čez mizo. Približajo stol in začnejo, koliko sem dobil denarja  iz tujine, da sem delal film o samomorih, naj priznam … Po pravici sem povedal, da nisem dobil nič, da sem delal film o visokem številu samomorilcev, ker o njih ni pisal nihče drug. Oni pa kako, če je veljala prepoved? Kvečjemu skrivna prepoved, jaz o njej nisem bil obveščen, sem odgovoril. Če bi bil, se filma najbrž ne bi lotil.

Policisti pa so morali biti obveščeni o prepovedi?

Bili so. Zato sem jih tudi vprašal, zakaj me niso opozorili. Si predstavljaš, da imamo okrog sedemsto samomorov v Sloveniji letno, a za nas to niso samomori, to je nasilna smrt in dokazati moramo, da so jih ljudje storili z lastno roko, kar ni vedno lahko, so rekli. Zanje je to pomenilo ogromno dela, zato so molčali in mi pomagali narediti film, da bo samomorov manj. Jugoslavija je za tem ponorela, časopisi so ponoreli in začela se je prava socialistična kampanja proti samomorom. Tone Fornezzi je denimo o samomorih pisal v dvanajstih nadaljevanjih. Na zaslišanju sem tudi izvedel, kako sem s filmom o samomorilcih rekorderjih prizadel druge narode Jugoslavije. Cenzurna komisija je film prepovedala, ne da bi povedala, zakaj. To je bil jasen znak, da so vsi dobili povelje, da ne smem več delati filmov in da me bodo odtlej cenzurirali.

Cenzura je doletela tudi film o narodnih nošah …

Čisto nedolžen, zabaven film iz 1975. leta je padel pod cenzuro s Francetom Štiglicem na čelu. Cenzurna komisija ga prepove. Producent Viba filma ponori, ker mu ne povejo, kaj je narobe, kaj naj izreže, nobenega odgovora. Niso mi ga plačali in ostal sem brez denarja - z ženo in dvema hčerkama. Svoje so torej dosegli. Do takrat sem delal le filme. Zanje sem porabil ves čas. Zdaj pa sem se moral zaposliti in film pustiti.

Do takrat pa se je dalo živeti od filma?

Dalo bi se, če bi delal dva kratka filma letno. Dobil bi minimalno plačo in sem tudi poskušal živeti od filma. Komisiji sem poslal dva filma, a izbrala je le enega. Vprašal sem, ali je drugi tako zanič, pa so rekli ne, oba sta odlična, a deliti jih moramo tako, da vsak dobi nekaj, da preživi. Pomagal sem si s pisanjem radijskih dram, režiral sem radijske igre, napisal sem tudi orjaški članek za Tedensko tribuno o dekletih v Parizu in dobil ponudbe še štirih urednikov. Vitalen članek je bil.


 

Podpisan z vašo energijo ...

Točno to. S prijateljem iz Pariza sva  debatirala, kje so lepše punce.  Mi jih imamo, sem rekel, on pa je sklenil, da mi pokaže pariške. In me pelje v ulico – javnih hiš. Ženske so se sprehajale po ulici gor in dol in prijatelju sem priznal, da so res lepe. Pa me je začel nagovarjati, naj si izberem eno, da me povabi nanjo. Ustrašil sem se. Kako mu razložiti, da sem še tako primitiven, da ne ločim telesne ljubezni od – ljubezni? Pa sem rekel če me pelješ k njej, sem sposoben pred njo le poklekniti in moliti, tako je lepa.

In? Ste molili?

Nisem, ker me ni peljal.      

Ostala sva pri zaposlitvi …

Pri zavodu za šolstvo smo ustanovili kinoteko za učne filme in začeli izobraževati fizike, kako se jih producira. Šole so kupile projektorje, televizorje … filmska umetnost je prihajala v šole, sam pa sem skrbel za učne filme in dokumentarce. Nakar je vse to zase hotela Televizija. Zanje je bila huda napaka, da sem to počel pod okriljem zavoda za šolstvo. Naredili smo tudi serijo filmov o kmečkih uporih. Ves dopoldanski šolski program je bil naš, zato sem angažiral filmarje, za katere sem vedel, da nimajo dela. Angažiral sem dve ženski, znani imeni, da naredita scenarij in film o kmečkih uporih, ju poslal na teren in tudi plačal. Ko sta se vrnili, sta rekli, da je honorar, ki jima ga ponujam, premajhen. Višji je, kot če bi delali za televizijo, sem povedal, in nekoliko nižji, kot če bi delali za film. To je največ, kar lahko dam. Onidve pa, naj jima dam več honorarja in da mi ga del vrneta … Film je bil že napovedan v programu. Kaj narediti? Začeli smo ga delati brez njiju, nakar sta užaljeni odšli  k direktorju zavoda za šolstvo, da bi radi delali, a da sem ju jaz izsiljeval za denar. Direktor se je ustrašil, ker je bilo v igri veliko denarja. Ni me poklical k sebi, da bi lahko povedal, kaj je bilo v resnici, le ukinil je denar in konec. Ženski sta zaslužni, da je šolska televizija propadla.

Je Badjurova nagrada v 2009 za vas pomenila rehabilitacijo in osebno zadoščenje?

Je. Društvo filmskih režiserjev me je imenovalo za častnega člana, čeprav že desetletja nisem delal filma. Kot častnega člana me še vedno vabijo tudi na festival dokumentarnih filmov.  To je zame rehabilitacija.