Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Film & TV

Umetniški boj proti opioidni krizi

Drugič v zgodovini festivala je zmagal dokumentarec. Vsa lepota in prelivanje krvi odstira življenje in delo fotografinje Nan Goldin.
Režiserka Laura Poitras je na 79. beneškem filmskem festivalu slavila s filmom Vsa lepota in prelivanje krvi.

FOTO: Andreas Solaro/AFP
Režiserka Laura Poitras je na 79. beneškem filmskem festivalu slavila s filmom Vsa lepota in prelivanje krvi. FOTO: Andreas Solaro/AFP
11. 9. 2022 | 19:46
4:46

Zmago dokumentarnega filma Vsa lepota in prelivanje krvi (All the Beauty and the Bloodshed) režiserke Laure Poitras na pravkar končanem Beneškem filmskem festivalu so kritiki označili za zgodovinsko. To je šele drugi dokumentarec, ki je v 79-letni zgodovini festivala prejel zlatega leva (leta 2013 je zmagala Sveta obvoznica (Sacro Gra) italijanskega režiserja Gianfranca Rosija), poleg tega je Laura Poitras že tretja režiserka, ki je, po Chloé Zhao in Audrey Diwan, slavila zmago na Mostri.

Nan Goldin in njeni prijatelji so leta 2019 z vrha spiralne rotunde v muzeju Guggenheim v New Yorku med množico obiskovalcev vrgli nešteto zdravniških receptov in protestno akcijo poimenovali Metež receptov. Transparenti, ki so jih razvili v galeriji, so oznanjali: Vsak dan umre 200 ljudi, 400.000 mrtvih, Sacklerjevi so sramota. To je bila le ena od akcij, s katero je aktivistka in priznana fotografinja Nan Goldin protestirala proti magnatski družini Sackler in njihovemu farmacevtskemu podjetju Purdue Pharma, ki je z agresivno marketinško kampanjo (v internih sporočilih so govorili, da bodo preplavili trg z »metežem receptov«) dala na trg protibolečinske tablete oksikontin, ki povzročajo veliko odvisnost, hitro predoziranje in smrt ter so v ZDA sprožile tako imenovano opioidno krizo.

Nan Goldin, ki je leta 2017 prav tako postala odvisna od tega zdravila, je s svojimi akcijami poskušala prisiliti muzeje, kot so Met, Guggenheim, Tate Modern in Louvre, da prenehajo sprejemati milijonske finančne donacije družine Sackler ter prekinejo lažno filantropijo, s katero je družina zgolj prala krvavi denar in svoje ime. Umetnica je bila uspešna. Prvi muzej, ki je z zidov snel plaketo z imenom družine Sackler, je bil newyorški Met.

Ekipa filma Vsa lepota in prelivanje krvi: na desni režiserka Laura Poitras, ob njej fotografinja Nan Goldin. FOTO: arhiv BFF
Ekipa filma Vsa lepota in prelivanje krvi: na desni režiserka Laura Poitras, ob njej fotografinja Nan Goldin. FOTO: arhiv BFF

Neobičajna biografija

Pred približno tremi leti je njena pota s kamero začela spremljati raziskovalna novinarka in režiserka Laura Poitras, ki je za dokumentarec o žvižgaču Edwardu Snowdnu Citizenfour (2015) dobila oskarja. V svojem petem dokumentarcu Vsa lepota in prelivanje krvi je Laura Poitras neobičajno biografijo Nan Goldin razdelila na dva dela. Prvi se osredotoča na umetničino odraščanje v konservativni družini, ki ga je zaznamoval samomor njene osemnajstletne sestre Barbare, in leta, ko se je zatekla v drobovje newyorškega subkulturnega podzemlja (od doma je zbežala pri štirinajstih letih) ter se uveljavila kot portretistka boemske in LGBT-scene, v kateri je našla svojo novo družino. »V spominu imam, kaj je moja sestra govorila, a njeno podobo, njene oči sem pozabila. Nikoli ničesar več nisem hotela pozabiti,« je dejala Nan Goldin, ko je predstavljala svoj odmeven projekt Balada o spolni odvisnosti, in odtlej vse podobe okoli sebe vtisnila v večnost s fotoaparatom.

Priznana fotografinja Nan Goldin je lovila v objektiv vsakdanjost nevsakdanjih ljudi z margine in kvirovske subkulture. Njena dela so bila razstavljena v priznanih muzejih, kot so MoMA, Tate Modern in Beneški bienale. FOTO: osebni arhiv
Priznana fotografinja Nan Goldin je lovila v objektiv vsakdanjost nevsakdanjih ljudi z margine in kvirovske subkulture. Njena dela so bila razstavljena v priznanih muzejih, kot so MoMA, Tate Modern in Beneški bienale. FOTO: osebni arhiv

Njene fotografije s kričečimi barvami razkrivajo nevsakdanji vsakdan marginalcev. Ujame jih (ustvarjala je tudi avtoportrete) na zabavah v zanemarjenih loftih, med ličenjem in oblačenjem, drogiranjem, seksom, spanjem in umiranjem, ko je v osemdesetih pustošil aids. Zanimali so jo ljudje, ki bolečine in travm niso potlačili, ampak so jih kazali navzven, nosili vsem na očeh in tako protestirali proti družbenim konvencijam, ki jim niso ustrezali. Fotografirala je svojo različico Tovarne Andyja Warhola, le brez Tovarne, so zapisali v Varietyju.

Film raziskuje in prepleta njeno življenjsko umetniško delo z aktivizmom – izvor obojega korenini v travmi, so o filmu zapisali kritiki. »Način, na katerega sta Laura Poitras in Nan Goldin povezali niti ter jih postavili v kontekst, je destilat, ki gledalca pretrese do bistva. To je umetnost,« so o nagrajenem filmu poročali v Hollywood Reporterju.

Beneški zlati lev je tudi lepo darilo za rojstni dan. Jutri namreč umetnica Nan Goldin praznuje 69 let.

image_alt
Magija starega filmskega blišča

image_alt
Je ljubezen po vojni še mogoča?

image_alt
Marilyn Monroe, kanibalizem in družinske drame

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine